1. Kot že kje omenjeno, je to strokovno delo razširjena diplomska naloga. Kako si prišla na to idejo?

Diplomirala sem na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, pri docentu dr. Janezu Mlinarju. Gradivo za diplomsko delo sem začela zbirati že med študijem, našla sem tudi veliko ilustrativnega gradiva. Vsega gradiva nisem objavila v diplomskem delu, zato sem se odločila, da bo izšla publikacija. Ortenburžani so bili zelo pomembna srednjeveška plemiška rodbina na Slovenskem. Poleg tega, da so bili Ortenburžani lastniki številnih posesti na Kranjskem, so bili tudi kolonizatorji Kočevske. Glede na to, da ni še nihče zbral podatkov o ortneškem gospostvu, ki je bilo tudi njihova posest, sem se odločila pisati o tej temi.

2. Knjiga je dokaj poljudno napisana in tako dostopna kar najširšemu krogu bralcev. Je tako naneslo ali je v tem kak namen?

Strokovno delo je napisano poljudno z namenom prikazati zgodovino tudi bralcem, ki niso po poklicu zgodovinarji. Lokalno prebivalstvo pozna samo novejšo zgodovino gospostva, obdobje lastnikov Koslerjev. Starejša obdobja so prebivalcem več ali manj nepoznana. Odločila sem se, da raziščem starejšo zgodovino. Bila sem dokaj uspešna, saj sem našla veliko zanimivih novih podatkov. Nekaj zanimivosti sem izvedela tudi iz ustnih virov, ki sem jih preverila s pisnimi viri. Starejši prebivalci se spomnijo tudi starih vasi okrog gradu, ki danes več ne obstajajo.

3. S katerimi jeziki in pisavami si prišla v stik ob ustvarjanju diplomske naloge oziroma te knjige?

Pri nastajanju dela sem se srečala s staro nemščino in gotico. Zgodovinski čas, ki ga obravnavam je srednji in novi vek. Sprva sem imela velike težave, ker sem brala pisano gotico. Pomagalo mi je znanje nemščine, ki sem jo imela kot obvezen predmet na študiju zgodovine. Najprej sem naredila transkripcijo, nato sem se lotila še prevoda. Pri tem si nisem mogla pomagati samo z modernimi nemškimi slovarji, temveč tudi s starejšimi slovarji. Nemški jezik se je v stoletjih spreminjal.

4. Kako je sploh prišlo do tega, da si se odločila prav za ortneško gospostvo?

Idejo mi je dal oče. Že kot otrok je poslušal pripovedi mojega deda Franceta in pradeda Primoža o graščini Ortnek na žrnovskem hribu. Zaposlena sta bila pri gospodu Oskarju Koslerju, lastniku posestva Ortnek. Moj ded je bil gaterist na parni žagi v Ortneku, s pradedom sta pomagala tudi pri košnji in spravilu sena na Marofu, v Purgi in na Rapljevem. To vse je pripadalo gradu. Oče je z zanimanjem poslušal zgodbice, tudi tisto o veliki kači, ki se je grela med ruševinami gradu. S svojimi vrstniki se je večkrat potikal okrog ruševin gradu in cerkve sv. Jurija pri gradu Ortnek. Tako sem dobila idejo, da odstrem tančico skrivnosti zgodovine gradu in njihovih davnih lastnikov.

5. Mnogi Kočevci in Ribničani ter prebivalci vmes so se svojčas ali se še vozijo na srednje šolanje, študij ali delo v Ljubljano. Neka gospa, ki je zelo navdušena nad tvojo knjigo, je povedala, da se je – kadar se je vozila mimo Ortneka – vedno spraševala, kdo je v davnih časih živel tam in kako. Kaj bi k temu dodala?

Ob cesti lahko še danes vidimo dvorec, ki nosi me Pekel. Sem so se preselili zadnji lastniki gospostva Koslerji okrog leta 1884, z gradu Ortnek na žrnovskem hribu. Ime Pekel je prišlo po zvokih mlina, ki je bil v bližini dvorca ob Tržiščnici in se oglašal »pka, pka, pka. » V tem dvorcu je bilo v novejšem času vodstvo gospostva Ortnek, ki ga je vodil gospod Oskar Kosler. Zaposloval je veliko ljudi. Bil je velik prijatelj ljudi. Med italijansko okupacijo je s svojim znanjem italijanščine rešil veliko domačinov, ki so jih Italijani hoteli postreliti zaradi partizanskih napadov.

6. Od kod tako lepa likovna oprema knjige, ki diši po pradavnini?

Naslovnico knjige krasi slika Ortneški grad, ki je delo Edwarda Wolfa. Slika je družinska dediščina družine Kosler. Stare fotografije, ki so objavljene v knjigi hrani INDOK center pri Ministrstvu za kulturo. Nekaj slik je iz zasebnih arhivov. Skice in risbe gradu Ortnek so delo dr. Igorja Sapača, poznavalca gradov na Slovenskem, tudi recenzenta moje knjige. Karte so jožefinske. Risala jih je vojska v času 1763-1787. V knjižni verziji jih je izdal Arhiv republike Slovenije. Najmlajše karte so iz Franciscejskega katastra za Kranjsko, dostopne so v Arhivu Republike Slovenije.

7. Nekaj lepega na to temo hrani tudi Narodna galerija v Ljubljani. Kaj?

V prenovljeni Narodni galeriji, ki je odprla vrata januarja letos je na ogled Veliki ortneški oltar. Gre za glavni oltar iz cerkve sv. Jurija, ki je posvečen viteškemu zavetniku sv. Juriju. Umetnino je Narodni galeriji posodil Muzej Ribnica za dobo 20-ih let. Dolga leta prej, je bila del stalne razstave v galeriji samo oltarna slika sv. Jurija. Na glavnem oltarju danes manjka podoba nadangela Mihaela, ki se bori s hudičem. S to podobo bi bil oltar visok 7m. Zdaj je visok le 6m. V atiki manjka slika Boga očeta, ki drži zemeljsko kroglo v rokah. Na oltarju je bil nameščen tudi danes izgubljeni plemiški grb. Pripadal je plemiški rodbini Moscon. Vse manjkajoče umetnine so še dobro vidne na starih fotografijah.

8. Zdaj pa k vsebini knjige. Jo na kratko povzameš?

Grad Ortnek so v 13. stoletju postavili Ortenburžani, kolonizatorji Kočevske. Za Ortenburžani so bili od leta 1420 lastniki celjski grofje. Po izumrtju celjskih grofov leta 1456 so postali lastniki Habsburžani. Habsburžani so dali grad v zastavo plemiški rodbini Lambergom. Za Lambergi je gospostvo kupila italijanska plemiška rodbina Moscon. V času Mosconov so bile za cerkev sv. Jurija zraven ortneškega gradu naslikane oltarne slike, ki jih pripisujejo slikarju Hansu Geigerju von Geigerfeldu. Sredi 17. stoletja je Moscone za štiri leta nadomestil stiški samostan. Stiški so leta 1650 prodali gospostvo baronu Juriju Lichtenbergu. Lichtenbergi so bili najdlje lastniki gospostva Ortnek. Zadnji lastniki Koslerji so grad kupili leta 1820. V knjigi so tudi poglavja o stavbni zgodovini gradu Ortnek, cerkveni zgodovini, sodstvu in gospodarstvu.

9. Kje si knjigo že predstavila in kakšen je bil odziv nanjo?

Knjiga je bila predstavljena na Trubarjevi domačiji na Rašici. Druga predstavitev je bila v Muzeju Ribnica. Dvorani na Trubarjevi domačiji in v Muzeju Ribnica sta bili obakrat polni. Predstavitev na Trubarjevi domačiji je povezovala Duška Hočevar Mihelič. Uvodni nagovor je imela dr. Marjeta Mikuž. Prisotni sta bili predstavnici Občine Velike Lašče. Predstavitev je popestrila učenka glasbene šole Ribnica, Hana Debeljak z glasbenimi vložki. Predstavitev v Ribnici je bila dopolnjena s slikami iz cerkvice sv. Jurija. Pospremljena je bila z uvodno renesančno glasbo. Predstavitev je potekala v dialogu z višjo kustosinjo Marino Gradišnik. Zaključen nagovor je imela dr. Marjeta Mikuž. Prisotna sta bila tudi direktorica Rokodelskega centra gospa Polona Rigler Grm in vodja Galerije Miklova hiša gospod Stane Kljun.

10.  Na koncu neke predstavitve si citirala nek latinski rek. Kateri in kako zveni v slovenskem prevodu?

Citirala sem rek Marka Tulija Cicera »Historia est magistra vitae«. To pomeni, da je zgodovina učiteljica življenja. Na splošno mislim, da bi morali bolj upoštevati ta rek starih Rimljanov. Zgodovina nas uči o dogodkih iz preteklosti, kako je potekalo življenje, kakšne so bile razmere v družbi. Zgodovinska dejstva, dogodki so bili tako dobri kot slabi. Posamezni viri določene dogodke opisujejo povsem drugače. Treba je biti kritičen, da se dobi prave podatke.

11. Kaj si po profesiji in kje bi se rada zaposlila?

Po poklicu sem univerzitetna diplomirana zgodovinarka, enopredmetnega študijskega programa, nepedagoške smeri. Rada bi se zaposlila v instituciji, ki se ukvarja z zgodovino. Zanimajo me tako arhivi kot muzeji in raziskovalno delo. Še naprej bi tudi raziskovala svojo temo Gospostvo Ortnek in tudi še kaj iz srednjeveške zgodovine. Pri raziskovanju starejših obdobij je seveda težava v neberljivih pisavah. Tu bo potrebno še nekaj izpopolnjevanja v gotici. Tako bom imela več možnosti, da odkrijem še kaj novega.

12. Kakšni so pa tvoji knjižni načrti za naprej?

Še naprej zbiram gradivo, raziskujem. Imam že nekaj dodatnega gradiva, ki bi ga vključila. Morda izide tudi Gospostvo Ortnek, drugi del. Razmišljam tudi o razširjeni izdaji, dopolnjeni verziji Gospostva Ortnek. Obstaja še veliko neraziskanih dejstev, ki jih bom skušala odkriti. To so predvsem dogodki iz življenja gradiščanov in upravnikov gradu. Gospodarstvo je bilo razgibano, postavljeno je bilo veliko obratov za obdelavo lesa. Zanimivi podatki se skrivajo v cenilnih operatih Franciscejskega katastra za Kranjsko.

13. Kakšni občutki prevevajo mlado diplomantko, ko ji izdajo knjižni prvenec?

Po obilici dela in vloženega truda je težko pričakovana knjiga naposled izšla. Veliko dela je bilo s popravki, lektoriranjem in oblikovanjem. Bila sem zelo vesela ob izdaji knjige. To je moja prva knjiga. Knjiga je tudi lepo oblikovana, je lep izdelek. Z veseljem ga lahko komu ponudim. Občutki so dobri.

14. Izdaja knjige je proces. Kdo ali kaj vse mu je botrovalo?

Potrebno je bilo izbrati ponudnika, odločiti se za založbo. Odločila sem se za samozaložbo. Potem je bilo treba urediti prelom strani. Pri tem mi je zelo veliko pomagal gospod Srečo Knafelc. Nalogo je opravil izvrstno. Treba je bilo tudi najti donatorje za pomoč pri tisku knjige. Pokrovitelj knjige je bila Občina Velike Lašče, ki je sofinancirala izdajo knjige.

15. Kaj tebi osebno pomeni knjiga, predvsem znanstvena?

Izdaja knjige mi veliko pomeni. Gre za odkritja, zbrana na enem mestu, ki jih do sedaj ni še nihče predstavil. Predvsem mislim na ortenburško-turjaške vojne. Potem graščinske ribnike, kamnolom, kjer so delali mlinske kamne. Zanimivi so mejni kamni meja deželskega sodišča Ortnek. Vesela sem, da sem lahko iz zgodovinskih podatkov izluščila dogodke, ki so se pred stoletji odvijali v tem prostoru. Nisem pričakovala, da bom dobila toliko novih informacij.

16. Torej si domača tudi s knjižnicami? Rada zahajaš vanje in zakaj?

Knjižnice so imele veliko vlogo pri pisanju. Potrebno je bilo pregledati kar nekaj literature. Pomembni sta bili knjižnici na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete in Mestna knjižnica Ljubljana. Obiskala sem oddelke Otona Župančiča, knjižnico Bežigrad in Slovansko knjižnico. Bila sem tudi v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino in knjižnici Zgodovinskega arhiva. Podatke sem iskala tudi v lokalni knjižnici Velike Lašče, ki je sicer eden od oddelkov Mestne knjižnice Ljubljana. Nekaj gradiva sem našla tudi v knjižnici Ribnica.

17. Kakšno vlogo je v tej zgodbi igral Arhiv Slovenije, kakšno NUK?

Od virov, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije sem uporabljala Franciscejski kataster za Kranjsko in sicer za katastrske občine Velike Poljane, Podpoljane, Lužarje, Vinice in Sveti Gregor. Uporabljala sem karte, zapisnike in cenilne operate. Cenilni operati, ki so del zapisnikov, so ugotovitve o dejanskem stanju. Vsebujejo podatke o topografiji, mejah, popisu prebivalstva, stanju živine, cestah in poteh, kulturi tal. Pregledala sem tudi Zbirko rokopisov in Zbirko listin. Nekatere podatke sem črpala iz fonda gospostva Ortnek. Iz knjižnice NUK imam faksimile Valvasorjevega zemljevida Kranjske in Istre, ki so ga natisnili leta 1719.

18. Na področju raziskave prav tega gradu orješ ledino. Ali imaš v planu še kakšen drug grad?

Zaenkrat ostajam pri gradu Ortnek, ker je še veliko neraziskanih zadev v zvezi z lastniki gradu, gospodarstvom in sodstvom. V Arhivu Republike Slovenije obstaja fond Gospostva Ortnek, v katerem bi rada našla še marsikaj. Osredotočila bi se na urbarje, ki so ohranjeni od 1593-1813. Zanimajo me tudi družinske listine rodbine Lichtenberg. Obstaja tudi knjiga ribolova, ki se mi zdi zanimiva. Rada bi odkrila tudi še kaj novega o čarovniških procesih v gospostvu. O tem vemo bolj malo.

19. V bližnji okolici Ortneka so bili še drugi zanimivi gradovi, kjer bi se našla še kakšna zanimivost, ki ni raziskana. Če da, kateri? Če ne, kaj imaš sicer v glavi?

Želela bi odkriti nekaj več v zvezi z izginulim gradom Ottenstein. Ko bom po svoji vesti dokončala vse v zvezi z ortneškim gospostvom, se bom morda posvetila še kakšni drugi zadevi, povezani z gradovi na Slovenskem in zgodovinskimi dogodki v občini Velike Lašče. Odkrila bi rada še kaj o delu Hansa Georga Geigerja von Geigerfelda, ki je naslikal oltarne slike v cerkvi sv. Jurija zraven gradu Ortnek. Zanima me kaj se je zgodilo z izginulimi umetninami iz cerkve sv. Jurija. Raziskala bom tudi novejše podatke iz časa, ko so gospostvo prevzeli Koslerji. Zanima me predvsem usoda izginulih žag in mlinov. Poskušala bom tudi poiskati dodatne sodne mejnike gospostva , ki se nahajajo na področju občine Velike Lašče in Ribnica.

20. S katerim latinskim rekom bi pospremila Dolenjske novice?

Z rekom Cicera »Historia est vita memoriae« (Zgodovina je življenje spomina). Zgodovina nas na osnovi raznih virov, predvsem pismenih, seznanja z dogodki iz bližnje in daljne preteklosti. Zgodovinarjem so v pomoč tudi razne kronike, urbarji in drugo gradivo, ki ga hranijo v arhivih. Včasih so dobrodošli tudi ustni viri kot so razna pričevanja in spomini posameznikov, ki so bili priča dogodkom. Včasih so viri tudi potvorjeni. Pri raziskovanju in preverjanju mora biti zgodovinar pazljiv in kritičen. Iz razpoložljivega gradivo mora izluščiti pravo resnico.