##IMAGE-3952982##

1. Sva sošolki, zato si v tem pogovoru lahko vzameva pravico do tikanja. Se strinjaš?

Sošolci bomo vedno s pristnimi prijateljskimi vezmi povezani v mrežo, kjer ni prostora za nadutost in sprenevedanje z vikanjem.

2. Bila si kar najbolj pridna, bistra gimnazijka z veliko zanimanji. Prav zato se mi zastavlja vprašanje, na katere poklice si tedaj mislila, saj je splošno znano, da se nadarjeni dijaki zelo težko odločijo za poklic – bi se najraje izobrazili kar v več smeri.

Pozabila si, bila sem le 'prav dobra'. S prijateljico sva dvakrat na teden hodili v knjižnico in včasih je zmanjkalo časa za učenje. Zanimala sta me biologija in slovenščina.

3. Kaj je botrovalo tvoji odločitvi za medicino?

Vzgoja, in naivni ženski altruizem-pomagati ljudem sta me spravili na 'medicino'.

4. Si že tedaj vzporedno mislila na pisanje ali si se zanj odločila kasneje - kdaj?

Takrat me je zanimalo predvsem branje. Potem pa je nastopil 'ničti čas', kot mu praviš ti. Tik pred upokojitvijo sem šele začela razmišljati o tem, da bi misli, rojene v tišini, spravila na papir.

5. Kje tiči vzrok za to tvojo odločitev in kaj je bil povod zanjo?

Marsikaj sem preživela: hudo bolezen, vzpone, padce in veliko lepega.  Pravijo, da si vsak človek želi napisati knjigo. Moje življenje in zgodbe mojih bolnikov so me prav silile v pisanje, ki je bilo neke vrste zdravljenje, istočasno pa me je osrečevalo.

6. Pred Vonji življenja si se izkazala tako s priznanjem za najboljšo zgodbo na natečaju f3žo 2014 kot z nazivom »najhumoristka« na natečaju portala Mojaleta.si 2015. Ko sem Te poslušala nastopati v CD, sem se nasmejala do solz. Ali bi povedala kaj več o tem?

Zgodbe izhajajo iz resničnega življenja. Tako sem za Slabe gene uporabila grafit, napisan na šolski stavbi v Kočevju. Tudi nas odrasle obide kdaj pa kdaj želja-ušpičiti drobno lumparijo. Manj moteče je, če jo prelijemo na papir.  

Mostovi klošarja Jerneja so nastali zaradi občutka slabe vesti, ker brezdomstvo ni nekje daleč, zanj smo krivi vsi. Ne obračajmo se stran od kraljev ulice, morda bomo že jutri mi med njimi.

7. Ničesar ne nastane čez noč. Tvoja predpriprava, vaja?

Zjutraj pod prho, drugič na sprehodu, ali pa pri brskanju po spominu se porodi ideja. Potem se zgodba upodobi v možganih, nato se počasi spravim k 'mukotrpnemu' pisanju.

8. Splošno znano je, da je pisal že tvoj oče: vsi smo prebrali njegovo pretresljivo knjigo iz časa povojnih represalij z naslovom Otok brez milosti. Kakšen pomen ima to zate in kakšen je bil očetov vpliv na tvoje pisanje?

Spoštovala in občudovala sem očeta, ko se je v poznih letih lotil pisanja, s katerim je razgalil stran-pota povojnega režima, opisal pogum in trpljenje oporečnikov ter zaupanje v 'dobro'. Po njem sem podedovala večni optimizem in željo s pisanjem osmisliti tretje življenjsko obdobje.

9. Kako je prišlo do naslova tvojega knjižnega prvenca: Vonjev življenja? Kako to, da si zbrala kar štirinajst vonjev – načrtno, namensko ali jih je toliko enostavno nastalo?

Centra za spomin in voh sta v možganih blizu. Določen vonj lahko zbudi določen spomin. Prav posebno dišijo ljubljene osebe, 'odišavljena' so čustva in posebni življenjski dogodki. Lahko dišijo letni časi, hrepenenje, dom… Štirinajst vonjev se je samo zapisalo.

10. Kaj pomenita vonj po divji kostanjevini ali vonj po kar(iz)mi (ne povej direktno, naj se rodi radovednost)?

Malokdo ve, da je vonj divje kostanjevine podoben še nekemu človeškemu vonju, kar pa bo moral bralec uganiti iz zgodbe. Vonj po karmi pa je mešanica sladkih vonjev, ki se v resnici prodaja v veganski drogeriji, v zgodbi pa je večpomenski.

11. Ko sem trem osebam obelodanila tvoje »vonjave«, jim je že sama informacija o njih zbudila tek po branju. Ker imam eno samo knjigo Tvojih kratkih zgodb, je tako nastala bralna vrsta: Ljudje čakajo na vrsto, kot se to dogaja po knjižnicah pri dobrih knjigah. Čestitke! Kaj meniš, kaj ljudi tako pritegne?

Veseli me, da se zgodbe berejo. Zunanjost drobne žepne knjižice s svetlimi platnicami, po katerih se vijejo tančice vonjev, napoveduje optimizem.

12. Še sem slišala mnenje, naj bi bilo to domače branje v osnovnih šolah in ne »težki« Cankar – tega naj bi se obravnavalo šele v gimnaziji. Tako meni naša generacija. To ti je svojevrsten poklon. Za koga bi bilo to kratkočasno branje po tvoje vendarle »pretežko« - obstajati mora vendarle spodnji limit?

Hvala za poklon, ki je seveda močno pretiran. Zgodbe so vzete iz vsakdanjega življenja, iz njih veje zdrav optimizem ponujajoč sožitje, strpnost, človeško bližino in nagajivost. Upam, da ima vsaka zgodba sporočilo, zato si želim, da bi po knjigi posegla tudi kakšna srednješolska roka.

13. Seveda vsak bralec doživlja knjigo po svoje: Nekateri posname površno zgodbo, drugi išče v njej globlje pomene. Mislim, da še vedno in bo vedno veljala Prešernova ugotovitev: Kdor jih bere, vsak drugače pesmi moje sodi. Si že dobila kak odziv? Kakšen?

Bala sem se, da se bodo oglašale le ženske, pa me je presenetil bralec, ki ga je ganila zgodba Vonj po kavi. Ženske pa pravijo, da se najdejo v posameznih zgodbah. Namen je bil tako dosežen.

14. V tvojem literarnem delu je na vsakem koraku čutiti, da si zdravnica. Kako razlagaš ta pojav?

Poklic, ki ga čutim kot poslanstvo, je pač dokončno izoblikoval moj pogled na življenje.

15. Pred nekaj leti si zamenjala Kočevje, kjer si preživela ves čas svojega življenja razen časa študija, za Ljubljano. Kakšen je razloček – glede na bolje in glede na slabše? Velja obojestransko.

Vsa Slovenija je globalna vas, torej sem pogledala le čez plot svojega dvorišča. Moji najbližji živijo v Ljubljani, prijatelje imam v Kočevju in Ljubljani. Kočevje je obdano z gozdovi, Ljubljana je zelena prestolnica Evrope. Dostopnost do kulturnih dobrin je tu lažja, žal pa odtujenost ljudi bistveno večja.

16. Kaj ti pomenita strm vzpon iz anonimnosti in katero je tvoje zaledje?

Zavedam se tega, kar pravi slovenski pregovor, da ena lastovka še ne prinese pomladi. Moje knjige ne bi bilo brez spodbude in pomoči vas-'pisočih' prijateljic.

17. Kako to, da si se pisanju začela intenzivneje posvečati »šele« v zrelih letih?

Intenzivnejše druženje s kreativnimi prijateljicami, me je opogumilo. V zrelih letih si lažje in brez slabe vesti privoščiš več prostega časa. Imenitno se zdi, če ga porabiš v kakršnekoli ustvarjalne namene.

18. Kaj ti pisanje pomeni kot avtorici in kaj branje kot bralki?

Pisanje in branje me bogatita, pomirjata. Pogosto je to pobeg v vzporedni svet, ki diši lepše od realnega.

19. Ali na tvoje pisanje vpliva tudi Tvoja družina – kako?

Moja družina poskrbi, da 'polno živim sedanjost in celo zrem v prihodnost'. Pomaga mi tudi pri iskanju 'sodobnih' idej.  

20. Ali pišeš po inspiraciji, navdihu, ali pa se greš »vaje v slogu« in obvezno napišeš en list dnevno ne glede na dane okoliščine, kot to nekateri počno? Čemu daješ prednost?

Pišem po navdihu. Že nekaj časa se prepričujem, da bi napisala po en list na dan, vendar mi tega ne dovolita lenoba in počasno tipkanje z dvema prstoma.

21. Načrti za prihodnost? Ali se pridružuješ mnenju, da je potrebno starejšim pisati zelo intenzivno, ker je njihova vejica že kratka?

Na vrsti so Barve življenja. Hitim, a ne dohajam časa, ki se za nas starejše po spirali pomika čedalje hitreje proti središču.   

Na koncu še iskreno čestitam za vse dosežke in se veselim naslednjega.