Narodni dom: Brez (za)hvale, izvolite ven!
##IMAGE-3555299##
Sicer je trajalo več kot eno leto, a aktualna novomeška oblast je dosegla, da morajo ustvarjalci, zbrani pod streho Narodnega doma, prostore izprazniti. Začelo se je z županovim dopisom poleti leta 2016, nadaljevalo z neuspešnimi pogovori, menjavo ključavnic in celo barikadami, končalo pa s sodno odločbo o izpraznitvi prostorov. V njej je sodnik sicer izkazal dobršno mero simpatije do alternativne umetnosti in njenega prostora v lokalni skupnosti, a mimo tega, da je lastnik upravičen do koriščenja svoje lastnine, ni mogel. Zavleklo se je še zaradi pritožbe, a nedavno je sodba postala pravnomočna, kar pomeni, da lahko z rotovža mirno naročijo deložacijo.
V omenjeni sodbi je bilo med drugim zapisano, da je izpraznitev smiselna v okviru začetka celovite prenove tega objekta naše nacionalne in ne le lokalne kulturne dediščine, sicer je argument o varnosti njenih uporabnikov ob menjavi strehe bolj za lase privlečen. A župan ves čas vztraja prav pri tem argumentu, čeprav se je vmes zgodila lanska jesen, ko so v vrsto javnih šol in vrtcev tamkajšnji »uporabniki« vstopili v novo šolsko leto kljub gradbenim odrom in intenzivnim prenovam. Dvoličnost?
Drugi argument občine je, da nihče nikogar ne meče na cesto, da pa želijo objekt, ki je narodov že po imenu, enakopravno nameniti vsem domačim društvom. V javni sferi se to zgodi z razpisom, jasnimi pravili in kriteriji pa pravno oblikovanimi zavodi ali društvi, ki bodo verjetno dobili svoje urnike in omejen čas rabe soban za svoje ustvarjanje, vaje, sestanke … Torej vse tisto, kar alternativa sama po sebi odklanja vnaprej. Saj drugače ni alternativa. Ta običajno s čopiči riše nove poteze po platnu ali s kitaro pesni nove rime v neznanih urah, ko vzplamti iskra navdiha.
Na tem mestu govoriti o tem, kaj je ali ni umetnost, je povsem odveč. V današnjem času vse bolj vrednost žal odmeri le denar. Ne štejejo ure prostovoljnega dela, ne šteje dobrodelnost, ne šteje brezplačno mentorstvo, ne šteje mladostni uporniški duh, znotraj katerega se je znašla marsikatera ustvarjalna mlada duša, ki se ni mogla izraziti v okviru obstoječih institucionalnih oblik ali neobstoječega mladinskega centra.
Pa naj ne bo pomote: nikakor ne zagovarjam, da so izključno sedanji uporabniki, ki so toliko let skrbeli, da so zapuščene in propadajoče stene skozi alternativne dogodke in akcije kljubovale zobu časa, edini upravičeni do Narodnega doma. Sem pa razočarana, da tisti, ki želijo v bodočnosti Novemu mestu odeti lepšo podobo in vsebino velikih mest, ne uvidijo, da je neka skvoterska »luknja« prav tako njen sestavni del. Imajo jo Dunaj, Ljubljana, Maribor … In ne morem tudi mimo tega, da sta si Narodni in Jakčev dom soseda. Pa že prvi pogled na fasadi obeh kaže odnos skupnosti do »mrtve« in »žive« umetnosti oz. potrjuje zgodovinsko lekcijo, da večina umetnikov veljavo dobi šele s smrtjo.
V tem zapletu bi si človek želel, da tudi kakšen visok politik s kravato zna seči v roko od barve umazanemu slikarju brez akademskega naziva, ki je z dosedanjim delom pokazal, da je sicer gluh za pravno-birokratske formalnosti, ne pa za stiske okolice in soljudi. Mu mogoče pomagal v kopici drugih občinskih zapuščenih objektov poiskati prostor za ustvarjanje, se hvalil s takšnim odnosom tudi navzven in ne le z besedami, ampak tudi dejanji podprl lokalno kulturo. Saj vsi vemo, da poti rešitve so, a najprej mora biti volja, da se ta sploh najde. In te volje od vročega predlanskega poletja ni bilo.
»Ne vem, kaj bom. Ne morem mimo tega, da vse, kar smo v teh letih naredili brezplačno in prostovoljno, ne šteje nič. To so mi dali vedeti s svojim odnosom: da je naša umetnost nič. In najraje bi ta nič zažgal,« se je na pravnomočnost sodbe sprva odzval slikar Sebastjan Šeremet. Kdor ga pozna, že ve, da mirno ali brez vsaj zadnjega umetniškega dejanja Sokolskega doma ne bo zapustil. In optimistično trdim ali vsaj upam, da je še čas. Čas za drugačno pot, ne pa tisto, ko bo zadnji krik sokolarjev dim njihovih pogorelih umetnin.
Komentar je bil objavljen v Dolenjskem listu 11. januarja 2018.
