Mačje gospe med erotiko in humorjem
»Starša pravita, da sem kot otrok zgodaj natančno barvala od črte do črte in da sem vedno risala domišljijske like ter živali. V osnovni šoli sem hodila v Likovno šolo Umbra, kjer sem dobila dodatno spodbudo za svojo ustvarjalnost. Po končani gimnaziji sem se odločila za študij likovne umetnosti v Mariboru, kjer sem odkrila, da sta mi blizu tudi slikanje in kiparjenje oziroma da mi je blizu vse, kar je povezano z umetnostjo,« opisuje svoje likovne začetke Celjanka Sara Žičkar, ki stvaritve podpisuje kot SaraWired. A tudi brez tega podpisa je prepoznavna po likih z ogromnimi očmi in s humorno tematiko, velikokrat podkrepljeno tudi z erotično podlago.
Novembra lani je sodelovala na razstavi Velvet 2 v erotični galeriji Račka, nedavno je bilo nekaj njenih risb mogoče videti v izložbi celjske galerije Okvir. Najpogosteje jo najdete na spletu, njeno risbo boste lahko opazili tudi med sprehodom po celjskem Glavnem trgu. Simpatično gospodično muho v visokih petah in z velikimi očmi je Sara narisala, ko se je njena mama Ksenija Zor odločila odpreti trgovino z rabljenimi oblačili in obutvijo z imenom Druga modna muha. V njej so naprodaj tudi nekateri izdelki s Sarinimi risbami, kot so majice, nosilne torbe, broške ...
Drugačnost
Nadarjena mlada ustvarjalka je bila že v otroštvu nekoliko drugačna od vrstnikov in kot najstnica se ni dobro počutila v svoji koži. »V maminih revijah so bile vse ženske koščene in sama sem se ves čas obremenjevala zaradi svoje postave. Nisem si bila všeč, nisem se počutila ženstveno in sem se skrivala za oblačili.« A z raziskovanjem sebe je odkrila svojo izrazno pot in ustvarila svoj lik ženske, ki večinoma predstavlja njo. To je ženska z oblinami, tudi s strijami in celulitom, s tatuji in pirsingi. Upa, da lahko njena umetnost pomaga mladim, da spoznajo, da ni nič narobe, če so takšni, kot so.
Pomembna postaja na njeni poti je bil Maribor, kjer so profesorji študente na fakulteti spodbujali, naj si upajo presegati svoje meje. Takrat je začela risati ilustracije, po katerih je prepoznavna. Najprej le zase, nato jih je pokazala svoji profesorici za risanje Petri Varl, ki jo je podprla in jo usmerila v pripravo samostojne razstave leta 2014 v Mariboru. »Takrat se mi je odprlo veliko stvari. Imela sem sedem razstav, isto leto sem diplomirala s področja mask, ki sem jih takrat vključevala v ilustracije,« se spominja Sara.
Ljubljana kot spodbudno okolje
Pot jo je nato vodila v Ljubljano, kamor si je od nekdaj želela, saj je verjela, da drugačnost v večjem mestu nima negativnega prizvoka, ampak je le eden od pogojev za uspeh. V prestolnici živi že osem let. »Okolje me je vedno navdihovalo, svoje so naredila tudi družbena omrežja. Ko sem rasla, je rasla tudi moja ilustracija.« Poleg ženskega lika so se tako pojavili še mačji. Kot ljubiteljica mačk in vseh živali je vedno risala mačka Pabla. »Na začetku je bil to prisrčen muc, a to nisem bila jaz. Od nekdaj sem imela rada hardrok in metal glasbo. Ko sem to izrazila tudi v ilustracijah, so postale drugačne. Nastal je še maček Salvador. Če je Pablo optimist in z mano potuje, je Salvador realist in ima rad temačnost, oba pa se rada oblačita v neke like.« Za njima se je pojavil še tretji mačji lik Hans.
Od papirja k tablici
Dolgo je risala na papir s svinčnikom in z markerjem ter nato dodajala barvo. Nato je odkrila možnosti risanja z digitalno tehniko na tablici, ki daje podoben občutek, kot da riše na papir, in ki ponuja številne nove možnosti ustvarjanja. A v Sloveniji je z ilustracijo težko prodreti, ugotavlja sogovornica. »Ko omenim, da sem ilustratorka, vsak pomisli na risbe v otroških knjigah. Ampak ilustracija je veliko več kot to.« Zato se je bolj usmerila v tujino, kjer so odzivi zelo dobri. »Moja dela obožujejo v ZDA, Mehiki … Tam je na primer noč čarovnic zelo priljubljena in to je tema, ki mi je od malega všeč. Čarovnice, vampirji … Vse to me veseli in zanima. Očitno tudi ljudi na drugi strani oceana.« Sama je zrasla ob Harryju Potterju in Gospodarju prstanov, domišljijske teme so pogoste v njenih risbah. Svoje stvaritve ponuja kot natise risb, nosilne torbe, broške, nalepke za družbena omrežja ...
Predstavlja se tudi na tujih in domačih dogodkih, kot so konvencije fantazije in stripa. Na Dunaju te dni sodeluje kot ena od umetnic na takšni konvenciji že tretje leto, bila je tudi na podobnem dogodku v Düsseldorfu. Korona je sicer onemogočila kar nekaj načrtovanih sodelovanj in gostovanj, a upa, da bodo prihodnji meseci bolj prijazni za umetnike.
Želje
Prav epidemija jo je prisilila, da je šla v redno službo, a je ugotovila, da to ni prava pot. »Vedno me pot ponese nazaj k ustvarjalnosti. Vem, da ta pot ni lahka, a verjamem, da je v tem prihodnost. Želim imeti svoj studio, kjer bi delala in kamor bi prišli tisti, ki bi jih zanimali moji izdelki. Lahko bi pripravljala delavnice za otroke, ki so bolj odprti in je z njimi krasno delati. Rada bi jim pokazala, da jim ni treba zatreti svoje domišljije in ustvarjalnosti. Z domišljijo je mogoče vse. Ideje so pomembne bolj kot vse drugo.« Celo sanja o svojih risbah, zato se zaveda, da mora ločevati čas, ko dela in ko počne še druge stvari. »Bila sem deloholik, cele dneve sem ustvarjala, a sem spoznala, da tako ne gre. Zdaj si dovolim, da grem na sprehod, ko imam preveč vsega v glavi. Rada imam naravo in na srečo imam v bližini svojega doma hrib in gozd.«
Foto: Andraž Purg – GrupA in osebni arhiv
Več v tiskani izdaji, ki je izšla 29. septembra.
Preberite več v Novem tedniku
