Preprečiti trenutek, ki spremeni življenje
Franc Ožir je pri šestih letih v okolici svojega doma našel granato. Kot igriv fantič je s kladivom udarjal po njej in še zdaleč ni slutil, da lahko predmet v njegovi roki eksplodira. Izgubil je levo oko in prste na roki. Podobne zgodbe so zaznamovale številne druge ljudi, člane Medobčinskega društva civilnih invalidov vojn (MDCIV) Celje. Omenjeno društvo je pred dnevi v Ipavčevem kulturnem centru v Šentjurju obeležilo 50 let.
Po podatkih pristojnih služb je na slovenskem ozemlju še vedno milijon kosov vojaških neeksplodiranih ubojnih sredstev, ostankov prve in druge svetovne vojne. Državna enota za tovrstna sredstva jih je samo lani v več kot 160 posredovanjih odstranila in uničila več kot tri tisoč, njihova skupna teža je znašala več kot sedem ton. Ožir, ki je tudi predsednik MDCIV Celje, je poudaril, da tovrstni ostanki vojn za ljudi predstavljajo veliko nevarnost. »Če otrok najde kaj takšnega, ne ve, kaj drži v rokah, in hitro lahko pride do česa hudega. Če najdemo tovrstne predmete, se jih ne smemo dotikati. O najdbi je treba takoj obvestiti pristojne službe, najbolje je, da pokličemo številko 113 ali pristojno državno enoto.«
Pojasnil je, da so med posledicami, ki so jih ljudje utrpeli ob najdbi neeksplodiranih ubojnih sredstev, predvsem poškodbe rok in oči. Veliko članov društva je popolnoma slepih. Prste na roki je v mladosti izgubil Alojz Recko, ki je z vrstniki med pašo živine želel pripraviti kurišče za kres. »Ko smo iskali primerno kamenje, smo vmes našli granato. Star sem bil dvanajst let in se nisem zavedal nevarnosti. Eksplodirala mi je v roki in poškodovan sem od leta 1950.«
Foto: Andraž Purg - GrupA
Preberite več v Novem tedniku
