Vaša zgodba: Kranjski zborček »Od a do ž« na obisku v Krškem
Glasbena šola Krško je v petek, 4. marca 2011, pripravila enodnevni posvet »Otroci s posebnimi potrebami v glasbeni šoli«. Naša šola je prva v Sloveniji, ki je prijazno odprla svoja vrata tudi vsem osebam s posebnimi potrebami. Posvet so organizirali zato, da predstavijo delo z našimi otroki in njihove dosežke. Trudijo se, da bi posebni program vključili v redni program vseh GŠ.
V okviru posveta so gostili strokovnjaka iz Švedske, tj. Peggy Ring, in Jana Stenborga, ki se že dolga leta ukvarjata z glasbenim poučevanjem otrok s posebnimi potrebami na Šoli za umetnost v Stockholmu. Ravnatelj GŠ Krško, gospod Drago Gradišek je že slišal za zborček, saj je njihov član tudi Rok iz Krškega. Po zaslugi Tatjane Ferengja in Branke Perne, ki sta odlični organizatorki, je bil predlog o obisku sprejet in na veliko veselje vseh tudi izveden. Še en dokaz več, da tam, kjer je volja, je tudi pot.
Poleg pevskega nastopa in plesne točke enkratne Eve Pirnat, so likovniki Sožitja Kranj (prav tako pod mentorstvom Tatjane Ferengja) razstavili tudi oljne slike na temo Ulica prijaznih ljudi. Tako se je energija, ki sije iz teh slik, zlila z vsemi, ki smo bili v dvorani.
Petkovo popoldne je tako minilo v prijetnem vzdušju. Kranjski prijatelji so videli, kje stanuje Rok, spoznali so našo šolo in veliko prijaznih ljudi. Varovanci VDC Krško so jim v znak pozornosti podarili darilca, ki so jih sami izdelali. Lepo je bilo opazovati zadovoljne obraze otrok in njihovih spremljevalcev.
Še lepši je bil odziv obiskovalcev, ki so se lahko prepričali, da tudi naši otroci veliko zmorejo. Potrebujejo le vspodbudo, dobro voljo, sprejetost in toplino. Žal pa vsega naštetega ni na policah trgovin, to nosimo ali pa tudi ne, v sebi.
V soboto sta strokovnjaka iz Švedske pripravila tudi dve urno delavnico. Vzdušje je bilo enkratno, uživali so otroci, uživali smo starši.
Zaključila bom z mislimi gospe Sabine Obolnar, ki jih je o naših otrocih zapisala v uvodniku One. Takole pravi: »Naj mi ne zamerijo, ker si domišljam, da vsaj malo vem, kdo so. Otroci narave? Pristnosti. Čednosti. In poštenosti. Otroci, kakršni smo bili skorajda tudi mi – nekoč. Igrivi, spontani in veseli. SO VSE TISTO, KAR MI SKORAJDA NISMO VEČ. IN TISTO, KAR BI NEKOČ PONOVNO RADI BILI. ŠE IMAMO ČAS«.
Vsi, ki imamo otroke s posebnimi potrebami, in tisti, ki z vsem srcem delajo z njimi, to vemo. Lepo bi bilo, če bi se tudi drugi zgledovali po njih. Izkoristimo torej vse danosti in čas. Nam je uspelo, imeli smo se zelo lepo. Dragi Kranjčani, iskrena hvala za obisk in kmalu spet na snidenje.
Ida Slapšak, Krško
