Otroške spomine ujel v knjigo
Pevec, bobnar, ljubitelj narave in analognega sveta Marko Berzelak iz Slatine nad Šmartnim ob Paki ješirši javnosti znan predvsem kot Mare, pevec in najbolj šaljiv član Ansambla Spev. Čeprav z ansamblom ustvarja predvsem narodnozabavne ritme, pravi, da ima rad vso inštrumentalno glasbo. Med glasbili je izbral bobne. Te je začel igrati v poznih najstniških letih, zdaj že več kot desetletje strast in znanje prenaša na svoje učence. 40-letnik se lahko pohvali z več karierami, ni le glasbenik, je tudi krojač tapetnik in od letos še pisatelj. V svoj knjižni prvenec, ki ga je izdal ob osebnem jubileju, je ujel najzanimivejše utrinke iz bogatega in razburljivega otroštva. In nastala sta Pobarvana brata.
»Pobarvana brata sta moje prvo knjižno delo in najverjetneje tudi zadnje. Dvomim namreč, da se bom še kdaj lotil ustvarjanja česa podobnega, za knjigo namreč rabiš čas,« pove v smehu in se nato razgovori o svojem knjižnem otroku, na katerega je zelo ponosen.
Knjiga, v kateri je 28 kratkih zgodb iz njegovega otroštva in 28 ilustracij, je začela nastajati povsem spontano na podlagi pripovedovanj. Na morskem oddihu pred tremi leti je Marko partnerici Ireni med plavanjem in poležavanjem na plaži pripovedoval pripetljaje in zgodbe iz otroštva. Navdušena nad njegovim dobrim spominom in čutom za pripovedovanje mu je namignila, da bi bilo fino, če bi zgodbe zapisal. »In sem jih. ›Poknil‹ sem se na plažo in začel pisati,« se spominja. Zadal si je tudi dnevno nalogo, da mora vsak dan zapisati eno prigodo. In tako je na prvem pisateljsko obarvanem dopustu nastalo deset zgodb. »Najprej sem spisal samo utrinke v smislu naslovov. Nato sem si vsak dan vzel čas in v beležko zapisal po eno zgodbo. To so kratke resnične zgodbe iz mojega otroštva, ki je bilo čudovito in bogato. Živeli smo na deželi, okrog mene so bili gozd, potoki, živali. Ni boljše priložnosti za preživljanje res dobrega otroštva,« pravi Marko, ki je še vedno tesno povezan z bratom Mitjem, ki je ena od osrednjih oseb v knjigi. »Mitja je le 15 mesecev starejši od mene in sva bila res dober ›tim‹. Odlično sva se razumela in se še vedno razumeva tudi s sestro, ki je pet let starejša in je bila takrat vesolje zase.«
Po vrnitvi domov je knjižico varno pospravil v predal, kjer je ostala do naslednjega dopusta. »Potem novih deset dni, ista plaža, ista družba in enaka naloga. Vsak dan nova zgodba. »Res sem užival med pisanjem. Lepo se je spominjati otroštva. Če je tako lepo in polno doživetij, kot je bilo moje, potem je to res vse, kar si lahko človek želi.«
Po vrnitvi domov je Marko knjižico, v kateri je bilo zbranih 20 prigod, za leto spet pospravil. Do naslednjega dopusta. Tokrat je namesto novih zgodb vse zbrane rokopise ob večerih pretipkal na prenosnik in tako zgodbe tudi digitaliziral.
Darilo sebi in bližnjim
V lanskem koronskem letu je Marko dobil idejo, da bi lahko zapisane zgodbe izdal v knjigi. In ker knjige od nekdaj obožuje, se je odločil, da bo sam sebi ob okroglem jubileju, tega je praznoval konec marca, podaril najlepše darilo. Avtorsko knjigo. Ker je bilo to darilo presenečenje tudi za vse njegove bližnje, se je izdajanja lotil v popolni tajnosti.
Ker je rojen 28. v mesecu, je najprej spisal še osem dodatnih zgodb. K vsaki zgodbi je dodal še ilustracijo. »Najprej sem želel ilustracije narediti sam, ker zelo rad rišem, a sem kmalu ugotovil, da ne bo šlo. Za pomoč sem se obrnil na prijateljico iz otroških let Leo Svrzikapa, ki živi in ustvarja v Kranjski Gori,« pove. Tudi lektorico je našel v družinskem krogu, lekturo je zaupal teti Milojki B. Komprej.
Tako posebna, kot je knjiga, in tako svojevrsten in zanimiv, kot je Marko, je bila tudi premiera. »To je bilo prav posebno, zelo čustveno doživetje,« pove z nasmehom. Za svoj rojstni dan je namreč na druženje povabil »žlahto«, nekaj prijateljev in sosedov. »Toliko kolikor je bilo v takratnih razmerah mogoče,« pripomni. »Seveda so me vsi nekako obdarili, jaz pa sem jim, ko so odhajali, dal paket, na katerem je pisalo: ›Odpri šele doma‹. V njem je bila moja knjiga. Želel sem si sproščenega druženja, nisem želel, da bi se na praznovanju govorilo zgolj o tem. Ker za knjigo rabiš čas, jaz pa bi se moral pogovoriti z vsakim posebej. A so kasneje sledili klici,« pove Marko, ki je zelo ponosen na svojo knjigo in jo tudi zelo rad podari.
Analogni pogled na digitalni svet
Knjiga s črno-belimi ilustracijami je pravi album iz Markove mladosti. »Res je album. Sovražim namreč digitalne stvari in še živim v dobi analognih stvari,« prizna. Še lani je uporabljal telefon na tipke, nakar je moral zaradi službenih obveznosti presedlati na pametno napravo. Vozi avto brez servo volana in elektronike. Nima televizije, razen stare katodne »škatle«, ki lovi štiri programe, a jo redko prižge. Obožuje kinodvorane in je njihov redni obiskovalec. V trgovino gre enkrat na mesec. »Ta svet se mi zdi malo prehiter. Zato sem tudi želel, da so ilustracije v moji knjigi črno-bele in da so zgodbe preproste,« pove. »Mislim, da res malo štrlim iz povprečja, ampak res vsem privoščim takšno življenje. Da se ne bi pretirano obremenjevali z nepomembnimi stvarmi. Živim preprosto, ampak zelo polno.«
Ko pride iz službe, zaposlen je v šoštanjskem podjetju, ki se ukvarja z industrijskim tekstilom, odloži telefon, vzame povodec in se s psom odpravi v bližnji gozd. »Imam super, najboljšo partnerko na svetu, ki je istega mnenja o tem norem svetu in zelo ubrano korakava skozi življenje. Hribe in naravo na sploh obožujeva. Vsem privoščim, da se malo umirijo, stopijo korak nazaj.«
Petje in »Jupol kante«
Foto: SHERPA in osebni arhiv
Preberite več v Novem tedniku
