Na intervju je prišla nasmejana, ovita v sproščeno in lahkotno energijo, a razlog za to ni zaljubljenost, mi je dejala, ko sva pogovor razvijali v različne smeri. No, če bi bilo po njenem, bi govorili le o Aljažu. Njenem 15-letnem sinu, o katerem je pripovedovala z zvrhano mero navdušenja in hvaležnosti, hkrati pa je prav on najbolj pripomogel, da se je umirila. Notranji mir je zanjo ob dinamičnem in stresnem novinarskem delu toliko bolj dobrodošla popotnica.

Sredi marca ste praznovali rojstni dan. Svečk na torti najbrž ne pihate več, rojstnodnevne želje pa zagotovo še imate. Nam zaupate kakšno?

Prav veliko želja nimam. Samo zdravja, spoštovanja in lepih besed si želim. Pa da bi se imeli v družinskem in prijateljskem krogu tudi v prihodnje tako luštno.

Velik del vašega življenja je sin Aljaž ... Očitno ne bo stopil na novinarsko pot, obiskuje prvi letnik Srednje kmetijske šole Grm v Novem mestu. Vas je to presenetilo?
Niti ne. Že zelo zgodaj je kazal zanimanje za naravo in živali, za življenje in delo na kmetiji. Na Dolenjskem, kjer ima kmetijo, je preživel veliko časa. Tam ima kokoši in zajce. Očitno ima ob tem še podjetniško žilico, saj z jajci oskrbuje tudi moje sodelavce na Pop TV. Tako si širi mrežo odjemalcev. (smeh) Pri njem ne zaznavam tipičnega najstništva. Za svoja leta je zelo zrela osebnost. Samostojen je, razmišljujoč, luciden, odgovoren. Preden se česarkoli loti, vse natančno premisli. Ve, kaj hoče v življenju. Mislim, da se bo znašel. Je umirjen fant, v nasprotju z nama z Urošem, saj sva oba precej temperamentna. (smeh)

Otroci ločenih staršev se nemalokrat spoprijemajo s čustvenimi stiskami. Kako sta z nekdanjim partnerjem Urošem Slakom poskrbela, da bi jih bilo čim manj?

To bi morali vprašati Aljaža. Vendar z Urošem tudi po ločitvi skrbiva, da Aljaž ni prikrajšan za najino ljubezen, pozornost in podporo. Sva odgovorna starša in nikoli ne bi dopustila, da bi bil najin sin za karkoli prikrajšan. Čeprav ne živimo več skupaj kot družina, ohranjamo lepe odnose. Negujemo povezanost. To je najpomembnejše.

V slovenskem političnem prostoru je ženskam uspelo priti na najvišje funkcije. Imamo predsednico države, predsednico državnega zbora, zunanjo ministrico. V čem prepoznavate njihovo dodano vrednost pri opravljanju tako odgovornega dela?
Mislim, da se ženske bolj potrpežljivo pogovarjamo in dogovarjamo. Ker znamo poslušati in slišati. In to je v politiki zelo pomembno. Znamo sklepati kompromise. Smo bolj intuitivne in bolj potrpežljive. Počasi in premišljeno vedno pridemo do dobre rešitve. Seveda znamo biti ženske tudi odločne, vendar se pri tem ne zaganjamo z glavo skozi zid. Veliko političark srečujem pri svojem delu. Spoštujem jih in občudujem. Zato, ker si upajo, ker verjamejo vase. Prav vsaki iz srca privoščim uspeh.

Prepričana sem, da so tudi vas vabili v politiko ...

Neposrednega povabila nisem prejela, posredno pa so me vabili. A me politika ne mika. Imam preveč rada novinarsko delo, da bi ga zamenjala. In vem, kaj se dogaja v političnem zakulisju. To ni lepa igra.

Kako gledate na kolege novinarje, ki vstopajo v politiko?
Nič spornega ni v tem, če se novinar odloči za politično kariero. To je pač njegova odločitev. Problematično je, če se potem želi vrniti v novinarstvo.

Na televizijskih zaslonih dajete vtis močne in samozavestne ženske, med pogovorom pa zaznavam tudi vašo prijetno milino. Zagotovo ste tudi vi ranljivi. Kako se spopadate z osebnimi bolečinami?
Rekli ste, da sem močna ženska. Tako sem bila vzgojena. Moj oče je sestrama in meni vedno govoril, naj bomo močne in naj ne pokažemo čustev, ko bomo prizadete. Vse to se je zasidralo vame. Osebna moč je dvorezen meč. Po eni strani je ovira pri soočanju z bolečino, saj si jo moraš priznati, je pa koristna, ko energijo osebne moči usmeriš v reševanje težav. Ko se soočam s težavami, jih želim čim prej rešiti. Želim, da vse, kar me bremeni, čim prej pade z mene.

Ustvarili ste si uspešno novinarsko in voditeljsko kariero. Kaj štejete za največji dosedanji poklicni uspeh?
Morda mislite, da bom izbrala recimo odmevno studijsko soočenje ali drugo pogovorno oddajo z eminentnimi gosti. Ne. Najbolj sem ponosna na novinarske prispevke, v katerih smo skupaj s kolegi predstavljali osebne zgodbe ljudi, ki so jih pestile socialne ali zdravstvene stiske. Obiskovali smo jih na terenu in jih poslušali ter bodrili. Z objavo njihovih zgodb smo dosegli, da so pristojne institucije na lokalni in državni ravni ukrepale hitreje, kot bi sicer. To je tisto temeljno poslanstvo medija. Ob hvaležnih odzivih čutiš osebno zadovoljstvo, saj si pripomogel k razrešitvi težave, ki je družini ali posamezniku grenila življenje. Mediji odigramo pomembno vlogo tudi pri dobrodelnih akcijah. Spomnim se denimo, kako sem kar petkrat v oddaji gostila gospo, s katero sva govorili o fantku, ki je potreboval drago gensko terapijo za ozdravitev. Med gledalci smo tako dosegli izjemen odziv. To je zame uspeh v novinarstvu. To je neprecenljivo. V tem je plemenita moč medija. Zato tudi v prihodnje ne bom spregledala tem, ki pestijo malega človeka.

Ste med najbolj prepoznavnimi in verodostojnimi novinarskimi obrazi na Pop TV. Je kaj, kar ostaja nedosegljivo?
Pred leti sem si želela imeti svojo oddajo, vendar si tega ne želim več, saj se ob voditeljskem delu lotevam še projektov, ki se nakopičijo predvsem v volilnem letu. Lansko supervolilno leto je bilo še posebno naporno, saj sem pripravila in vodila več predvolilnih soočenj. Zadnje čase se kot mentorica posvečam tudi delu z mladimi, s perspektivnimi novinarji. Skupaj analiziramo novinarske prispevke, pomagam jim z nasveti in jih usmerjam pri pripravah za delo na terenu. Lepo je delati z mladimi. Ob tem se spomnim svojih novinarskih začetkov na Televiziji Slovenija. Bilo je drugače. Imela sem sicer mentorja, a bolj na papirju kot v praksi. Prepuščena sem bila sama sebi in svoji iznajdljivosti. K sreči sem imela ob sebi odlične starejše novinarske kolege, od katerih sem se učila.

Zdajšnje generacije so svojo pozornost usmerile na družbena omrežja. Bo sploh še kdo čez nekaj let listal časopis, gledal televizijo ali poslušal radijsko postajo?
Menim, da je tovrsten strah odveč. O teh dilemah sem poslušala že pred 15 leti. A številni še vedno gledamo televizijo, mar ne? Se pa televizijci zavedamo, da je prihajajoče generacije mladih treba sistematično vzgajati in na različne načine spodbujati k spremljanju televizije v povezavi z drugimi platformami. V naši medijski hiši se tega zavedamo in vzporedno z utečeno televizijsko produkcijo uvajamo podkaste in druge vsebine na družbenih omrežjih, a vedno v povezavi s televizijo. Da se med seboj prepletajo in dopolnjujejo. Tako se bomo lahko obdržali dalj časa. Prepričana sem, da bomo še brali tiskane časopise, gledali televizijo in poslušali radio, najverjetneje pa v manjšem obsegu kot zdaj. Tudi zato, ker bo medijev najbrž manj. Trenutni medijski prostor je prenasičen.

Kot družba smo vse bolj okuženi z idealom lepote, neke nedosegljive popolnosti. Ljudje v medijih ste veliko bolj izpostavljeni diktatu tovrstnih trendov. Vas to kdaj obremenjuje?
Ljudje, ki delamo pred kamerami, seveda moramo biti urejeni. S tem kažemo spoštljiv odnos do gledalcev. In če smo urejeni, se tudi sami veliko bolje počutimo. Seveda se negujem, a pri tem ne pretiravam. Tako kot veliko žensk v mojih letih tudi jaz skrbim za redno gibanje, hodim v fitnes, obiskujem savno. Pozorna sem tudi pri prehrani. Vse to pripomore k mojemu boljšemu počutju, vitalnosti in zdravju. Zato bi vse to počela tudi, če ne bi delala na televiziji. Zagotovo pa ne bi svojega življenja nikoli podredila diktatu lepotnih smernic. Za mojo podobo pred kamerami skrbijo strokovnjaki. Na televiziji imam stilistke, vizažistke, garderoberke, ki mi svetujejo, kaj je primerno in kaj ni. Z leti sem ugotovila, kaj mi najbolj pristaja in v čem se res dobro počutim. Stilistke mi kdaj svetujejo kakšno spremembo, a si tega ne upam preizkusiti, ker ne vem, kako bo delovalo pred kamero ... (smeh)

Pa se od zunanje lepote usmeriva še k notranji. Kakšna doživetja, občutja pobožajo vašo dušo?

Za občutek zadovoljstva ne potrebujem veliko. Res ne. To najbrž dojameš z leti. Ko sem bila mlajša, sem bila popolnoma predana novinarstvu in nenehno vpeta v dnevno dogajanje. Ves čas sem bila na preži, nisem se znala odklopiti. Zdaj to znam in zmorem. Vzamem si čas zase in za svoja drobna zadovoljstva. Morje je balzam za mojo dušo. Ta prostrana modrina mi pomaga, da pozabim na vse, kar me pesti. Vonj po morju je tako blagodejen, pa sprehodi in druženja. Lahko tri ali štiri ure sedim na kosilu na kakšni lepi lokaciji, na sončku ... Tudi Kranjska Gora mi je pri srcu. Dobro mi dene, da občasno vsaj malo spremenim okolje, zato se z Aljažem ob koncu tedna zelo rada kam odpraviva. In se lepo umirjeno pogovarjava. Takšna doživetja so dragocena zame. To me osrečuje.

Omenili ste, da se sprehajate s sinom. Se sprehajate še s kom?
Ja, sprehajam se tudi s prijateljicami.

In morda še s kom? (smeh)
Aja, ne, ne ... (smeh) Nimam partnerja. Nisem zaljubljena. Prav ničesar v svojem življenju trenutno ne pogrešam. Zadovoljna sem. Bistveno bolj umirjena sem. Sin Aljaž mi pomeni vse. Je moje vse. O čem drugem sploh ne razmišljam.