Občinski nagrajenec Jani Selak v orkestru igra že 32 let
Družina Selak je skoraj sinonim za Pihalni orkester občine Šentjernej. Oče Janez je zaslužen, da so godbo, ki ima s 111. leti skoraj najdaljšo tradicijo v Sloveniji, pred skoraj pol stoletja spet zagnali, pa tudi, da v njej skupaj z njim igrata hči Andreja in sin Jani.
Slednji se je orkestru pridružil pred 32 leti in bil od vsega začetka zelo zagnan. Veliko let ji tudi predseduje, zato ne čudi, da je Jani Selak ob letošnjem občinskem prazniku Jernejevo postal prejemnik občinske nagrade za dolgoletno prizadevno delo glasbenem, kulturnem in društvenem področju. Vesel je, ker to priznanje sovpada z nedavnim praznovanjem 110. obletnice orkestra.
»Ponosen sem na nagrado, da so sokrajani opazili moje delo in prizadevanja. Seveda pa mi pomeni tudi zavezo za naprej,« nasmejano pove Jani Selak, ki je v godbi začel igrati že s 13. leti, kot dvajsetleten pa je bil že izvoljen za predsednika. Sicer je začel z arhivarstvom – godba ima tudi po njegovi zaslugi danes bogat notni arhiv, kar polovica je digitaliziranega.
Igra klarinet in tubo
Prva Janijeva ljubezen je bil klarinet in zanj je opravil nižjo glasbeno šolo v šentjernejskem oddelku Glasbene šole Marjana Kozine Novo mesto. A prvotni instrument je v orkestru kmalu zamenjal za tubo, ki so jo takrat v godbi pač bolj potrebovali. Opravil je še nižjo glasbeno šolo za ta instrument in danes ima orkester kar tri tubiste, kar je redkost. Interese društva je torej Jani že zgodaj postavil pred svoje želje. A kot pove, rad igra oboje – za klarinet pa ima priložnost v manjših zasedbah, na kakih kulturnih dogodkih ali pogrebih.
Več o Janijevem delu v šentjernejskem orkestru in sploh za godbeništvo na Dolenjskem in v Sloveniji - deset let je deloval kot predsednik Zveze godb Dolenjske in Bele krajine, danes je njen podpredsednik, angažiran pa je tudi z Zvezi slovenskih godb, kjer je član komisije za razvoj godbeništva v Sloveniji – o njegovih hobijih in načrtih, pa si preberite v aktualni številki Dolenjskega lista.
