Imate minuto? Nietzschejeva posmrtna maska
Povod za to pisanje je nedavna obletnica rojstva enega najpomembnejših filozofov v zgodovini filozofije Friedricha Nietzscheja. Toda kaj naj bi s tem slavnim nemškim filozofom imelo naše mesto, da smo mu posvetili tokratno objavo? Čeprav v resnici zelo posredna pa je povezava med Nietzschejem in Krškim zelo zanimiva – pred leti je bila namreč v Štovičkovi zbirki najdena Nietzschejeva posmrtna maska.
Kar dela to najdbo posebej zanimivo, je zlasti neko izrazito navzkrižje med simbolnim pomenom posmrtne maske in temeljno naravnanostjo Nietzschejeve misli. Posmrtno masko kot specifično formo upodobitve je mogoče razumeti kot poskus ovekovečenja – kot še zadnji poskus ustavitve časa, premagovanja minevanja in želje, da, nemara celo hrepenenja po večnosti. »Človeško, prečloveško,« bi najbrž ob tem s svojo specifično kombinacijo ironije in uvida dodal Nietzsche.
Posmrtna maska kot kiparska forma namreč izhaja iz istega metafizičnega vzgiba, ki je bistveno utemeljil in zgodovinsko določal simbolni ustroj evropske kulture nasploh; heraklitsko reko časa, nenehne premene čutnega sveta, zajeziti v nečem stalnem oziroma stabilizirati v enotnosti pojma; vrvenje realnega, razlikovanega v nepreštevno mnoštvo fiksirati v identiteti Enega (principa, načela). Vendar kar je pri tem temeljnem vzgibu dejansko metafizičnega, je nadaljnja določitev, ki ne le posamezne bivajoče bitnosti (stvari, dogodke, procese), temveč samo bit bivajočega kot tako določa kot nekaj nadčutnega, čutni svet presegajočega.
V najbolj emfatičnem smislu je ta metafizični karakter zlasti zahodnega duha »ustoličen« v Platonovi filozofiji oziroma platonizmu kot paradigmatski metafiziki, ki nasproti zgolj efemerno realni čutnosti postavlja nadčutni svet resnično bivajočih Idej. Nietzschejeva filozofska misel se začenja natanko kot prelom s to metafizično tradicijo, njeno temeljno naravnanost bi lahko precej ustrezno poimenovali z enim od njegovih programskih gesel – »sprevrniti platonizem«. Težava s platonistično paradigmo, kakor jo interpretira Nietzsche, namreč ni le v njenem domnevno zmotnem epistemološkem in ontološkem zastavku, temveč nemara še bolj v tem, da določa tudi vrednostno orientacijo zahodne kulture; če je resničnost pripisana zgolj nadčutnemu, potem je le tam mogoče tudi najti vrednost in smisel.
V takšnem metafizičnem zastavku Nietzsche razbere izvorno nihilistično, življenje zanikujočo držo do sveta, ki jo je v imenu afirmacije življenja, volje do moči in vitalnosti ustvarjalne sile tako vehementno podvrgel svojemu neizprosnemu »filozofiranju s kladivom«. Če bi, v sicer zares grobi poenostavitvi, lahko dobršen del zahodne filozofske tradicije razumeli kot filozofijo transcendence, je Nietzschejeva misel vseskozi zavezana imanenci. Bit bivajočega je treba razumeti in določiti imanentno, znotrajsvetno, vrednote je treba prevrednotiti, predvsem pa je treba človeka emancipirati od primeža hipostaziranih himer metafizike – osvoboditi se torej večnosti in strahu pred končnostjo, namesto pobega v svet onkraj afirmirati ta svet in ta čas.
