Občini Mirna in Trebnje v spomin na pokojnega dr. Marka Marina, častnega občana trebanjske občine, častnega krajana Mirne, zaslužnega profesorja na Akademiji za glasbo, film, radio in televizijo v Ljubljani ter princa Speče lepotice (gradu Mirna) vabita na žalno sejo. Ta bo danes ob 17. uri v dvorani doma Partizan na Mirni, kjer bo od 16.30 naprej odprta tudi žalna knjiga.

Kot so sporočili iz mirnske občine, se je Marko Marin rodil v Gabrovki 3. aprila leta 1930. Človek, humanist, ki je s svojim znanstvenim in umetniškim delom zaznamoval ne samo domovino, ampak širši evropski prostor. Mirnčani ga poznajo po njegovem več kot pol stoletja dolgem boju z ruševinami gradu Mirna, imenovanem Speča lepotica, ki je v zadnjih letih dobil večji del podobe izpred druge svetovne vojne.

»Mirnska graščina je imela pred požigom sijajno ogrlico na notranji strani obzidja, ki jo je krasilo okrog 50 biserov, sestavljenih iz čudovitih stebriščnih sistemov, in videti je bilo, kakor da je ovešena z ogrlico dragocenih dragih kamnov, ki so jih obesili tej lepotici okrog vratu. Zgodilo se je, da je postala žrtev vojaških spopadov v Mirnski dolini in požar jo je spremenil v prah in pepel. Nekje v globoki zavesti ljudi pa je tlelo upanje, da morda na dnu groblje, v katero se je graščina sčasoma spremenila, vendarle še čaka na koga, ki jo bo izkopal iz globin nasutega pepela, požganine in ruševin. Zgodilo se je to, kar so ljudje na tihem upali in pričakovali: našli so jo in jo počasi prebujajo,« je zgodbo o imenu in pomenu metafore obiskovalcem vedno rad razložil dr. Marko Marin, mirnski graščak.

Ledino pa je oral tudi na področju umetnostne in gledališke zgodovine. Po diplomi iz gledališke režije se je preizkusil kot režiser. Šest let je skupaj z mladimi igralci gojil ustvarjalno gledališče in zasledoval lasten umetniški cilj v okviru Odra mladih v Kopru. Nato se je zaposlil na univerzi, se pri tem strokovno izpopolnjeval v Parizu, bil dve obdobji stalni delegat Jugoslavije v Fédération Internationale pour la Recherche Théâtrale (FIRT) in član dveh njenih delovnih organov v Benetkah in na Dunaju. Predaval je na univerzah v Leipzigu, na Dunaju in v Barceloni, neprecenljive so njegove raziskave jezuitskega gledališča, Škofjeloškega pasijona in ruških verskih iger. Na znanstvenem področju je vseskozi deloval interdisciplinarno na področjih gledališke ikonografije, scenografije, kostumografije, režije in igralske umetnosti.