Foto: Dragana Stanović

S partnerjem, 56-letnim Andrewom Kellyjem, sta pristala ravno v Pišecah. Že naslednji hip se opraviči, ker 'browniji', po katerih diši že vsa hiša, še niso povsem pečeni. Andrew medtem na mizo postavi velik vrč kave.

Pogovor, prežet s smehom in prijetno energijo, je v čudoviti hiški sredi vinogradniškega gričevja nad Pišecami tekel, kot bi se poznali od nekdaj.

Foto: osebni arhiv

Corby je notranja oblikovalka, Andrew je finančnik, oba po rodu iz južne Afrike. Hiško v Pišecah sta kupila pred šestimi leti in jo v celoti prenovila, od kanalizacije do strehe, pri čemer sta veliko dela opravila sama. Dve leti sta spala dobesedno sredi gradbišča.

Veliko predmetov je iz njunih potovanj

Hiška deluje zelo domačno. Corbyjin občutek za estetiko pa tudi ljubezen do starih stvari preveva vsak kotiček njunega doma. Tako sta, na primer, v hodnik vgradila tramove 300 let starega skednja iz okolice, v spodnjem stanovanju, ki sta ga uredila v nekdanjih kletnih prostorih, pa sta namestila staro kmečko skrinjo, poslikano z ljudskimi cvetličnimi motivi. Spiralne stopnice, ki vodijo v spalne prostore, sta kupila v Belgiji, lestence na Poljskem, ploščice so iz Španije, kuhinjo so izdelali v slovenskem Alplesu, ročaji v obliki jedilnega pribora pa so kitajski.

Veliko predmetov v hiši je z njunih potovanj. Vsak predmet tako nosi svojo zgodbo.

Drugačno življenje sredi vinogradov

Foto: osebni arhiv

»Če sva prej živela sredi gora, zdaj živiva sredi vinogradov, kar je zelo drugače. Imava nekaj trt jedilnega grozdja in nekaj sadnih dreves, tudi marelice, ki so značilne za Pišece. Svojega vina nimava, naredila pa sva 'šnops' iz tepke,« se nasmehne Corby. Kaj pa obrezovanje trt in sadnega drevja? »Nekako nama gre, saj veste, Google in YouTube, predvsem pa imava čudovite sosede, ki nama veliko pomagajo in naju učijo,« hvaležno pove Andrew.

V Sloveniji živita deset let, zadnja štiri leta v Pišecah, pred tem sta živela v Koprivniku pri Bohinju, kamor sta se preselila iz Londona. »London je sicer čudovit, rada ga imam, ampak – postal je prava džungla, v kateri je res naporno živeti. Zato sva iskala nekaj povsem drugega, bolj umirjenega,« pripomni Corby.

Z Gorenjske v Posavje

Foto: Dragana Stanović

Najprej sta prekrižarila vso Evropo v iskanju svojega novega doma, na koncu pa se odločila za Slovenijo, v kateri sta bila nekoč na počitnicah. Ogledala sta si vse mogoče kraje, od Pirana do Lendave, od Kobarida do Jeruzalema, in se odločila za Gorenjsko.

»Živela sva že v sedmih različnih mestih, a živeti sredi gora je bilo za naju nekaj povsem novega, čudovitega. A tudi Bohinj se je v nekaj letih precej spremenil, postal je preveč turističen, in sva začela spet iskati naprej. Ko sva na internetu videla, da je na prodaj hiška v Pišecah in sva jo prišla pogledat, nisva oklevala niti trenutka. Takoj sva poklicala nepremičninskega agenta in rekla: To je to. Čeprav je bila hiša takrat stara in grda,« se nasmehne Andrew.

»A tukaj je vse bistveno bolj umirjeno, tudi ljudje so izjemno prijazni. Čeprav sva se tudi v Bohinju imela zelo lepo, ustvarila sva kar nekaj lepih prijateljstev,« pravi. Všeč jima je tudi Ljubljana pa Novo mesto. In seveda Brežice. »Čudovite so, sploh glavna ulica. Mogoče manjka le malo več ljudi in ljubezni,« pripomni Corby.

Vsako zimo na potovanje

Foto: osebni arhiv

Ker veliko potujeta, jima ogromno pomeni tudi bližina zagrebškega letališča, od koder lahko poletita skoraj kamor koli po svetu.

»Vsako zimo odpotujeva za pet, šest tednov, najraje na Tajsko, v Indonezijo, Azijo, Afriko, Južno Ameriko. Najdeva si nekoga, ki medtem čuva najino hiško in skrbi za najina mucka,« pove Corby.

Toda tudi med potovanji ne sedita križem rok. »Ko sva prišla v Slovenijo, sem odprl s. p. in eno leto delal kot finančnik v nekem internetnem podjetju, a mi ni bilo všeč. Po enem letu sem odnehal in je s. p. odprla Corby. Je pač ceneje imeti en s. p. kot pa dva,« se nasmehne Andrew.

Corby opremljala stanovanja in hiše po vsem svetu, tudi v Sloveniji. »Delala sem v Londonu, Singapurju, New Yorku in še kje, pa seveda v Sloveniji,« pove. Se pa njeno delo v Sloveniji in drugod po svetu precej razlikuje, pravi. »Hiše ste včasih pač gradili kar malo po svoje, s prijatelji, brez arhitektov. Tako skoraj nobena malo starejša hiša nima načrta in je res potrebno vse temeljito izmeriti,« se nasmehne.

Tudi Slovenija se spreminja

Foto: Dragana Stanović

Pa se je bilo težko odločiti, pustiti v Londonu vse za seboj in se preseliti v neko povsem drugačno okolje?

»Sploh ne,« odvrneta v en glas. »Bila sva pripravljena. London naju je res utrudil. V njem živi deset milijonov ljudi, življenje tam je tudi zelo drago. In vse, kar tem počneš, je delo. Samo delaš in delaš, nič drugega,« je dejal Andrew.

Mir v Pišecah

A kot pravita, je tudi v Sloveniji zdaj precej drugače kot pred desetimi leti, ko sta prišla. »Takrat je bilo življenje tukaj še bistveno bolj umirjeno, kot je danes. Že samo v Koprivniku na Gorenjskem, kjer sva živela, je bilo prvo leto 200 ljudi, po šestih letih jih je bilo že 400. Zato sva si spet želela mir. In tukaj, v Pišecah, sva ga našla. Rada imava to vas, ima vse, kar potrebujeva,« pravi Andrew.

Se pa tudi Posavje zelo razvija, pripomni. Ko sta pred leti prijateljem na Gorenjskem povedala, kam se selita, so vsi po vrsti rekli, češ, zakaj tja, tam je zelo revno, nerazvito območje. »Seveda, mnogi med njimi še nikoli niso bili tukaj. Pa sva se le smejala in rekla: Tu je čudovito. Pridite, pa boste videli! In ko pridejo na obisk kakšni prijatelji z drugih koncev Slovenije, so presenečeni, da je tukaj tako lepo.«

Spet v nov projekt

Pa vendar hiško zdaj prodajata. »Nisva navezana na materialne stvari. Spet iščeva nekaj novega. Ko bo hiška prodana, bova začela z naslednjim vznemirljivim projektom. Kje, pa še ne veva, mogoče celo na kakšni drugi celini,« se nasmehne Corby.

»Še vedno imava dovolj časa in energije. Sva res zelo fleksibilna in nisva prav posebej navezana na noben kraj. Je pa to res precej 'neslovensko', saj se Slovenci ne selite prav radi,« doda Andrew. 

Ker sta britanska državljana, ju pri njunih selitvenih projektih nekoliko omejuje dejstvo, da Velika Britanija ni več del Evropske unije. »Nama se zdi to precej neumno,« pravi Andrew. »Imava britanski potni list, v Slovenijo sva prišla leta 2015, leto pozneje pa se je zgodil brexit in vse se je spremenilo. Selitve znotraj Evrope so za naju zdaj bistveno zapletenejše. Vi lahko brez težav živite v skoraj 30 državah, midva pa ne več. Brexit se je za naju zgodil res v neprimernem času.«

»Vaša birokracija je grozljiva«

Trenutno je njun dom še vedno Slovenija. Kar ju pri nas najbolj moti, pa je birokracija.

»Absolutno grozljiva je,« pravi Andrew. »No, mogoče se nama je v drugih državah zdela malo manj grozna tudi zato, ker je bila v angleščini in si vse lahko opravil prek spleta. Tukaj pa to ne gre, ker niti ne razumeva vsega, kaj želijo od naju. Tudi Googlov prevajalnik se včasih kar 'bori' s kakšnimi upravnimi zadevami. Polno je nekih členov, ki so včasih res nerazumljivi,« doda Corby.

V Sloveniji vse dražje

Tudi življenje v Sloveniji, kot pravita, postaja vse dražje. »Čeprav še vedno lahko tu lepo živiš,« pripomni Corby.

»Problem pa so vaše plače, ki so res prenizke. Pa tudi vsa ta pravila pri zaposlovanju se mi ne zdijo v redu. Tako podjetniki ne želijo zaposlovati delavcev, ker je to predrago. In če želiš nekaj delati, moraš imeti s. p., ki pa je zelo drag. Vse to za seboj potegne še vse druge težave – brezposelnost, zdravstveno oskrbo ... Najini prijatelji Slovenci, ki imajo podjetje, pravijo, da zelo težko zaposlijo ljudi, kajti od vsake plače morajo dati velik delež državi. To je res noro. In jaz kot s. p. moram državi plačevati okoli 600 evrov mesečno, pa če kaj zaslužim tisti mesec ali pa ne. V državah, v katerih sva živela, je to čisto drugače.«

Občudujeta majhne podjetnike

Kot pravi Andrew, so tudi druge evropske države precej »drage«, a je zaposlovanje urejeno vendarle bolj razumno. »Povsod moraš plačevati neki delež za socialno varnost. V Veliki Britaniji, na primer, plačaš določen delež od svojega prihodka. Več kot zaslužiš, več plačaš. Če ne zaslužiš nič, tudi nič ne plačaš. Skratka, veliko bolj razumno je kot v Sloveniji. Zato se sprašujem, kako majhni podjetniki pri vas sploh še lahko delajo na tak način.«

Vrt pri vsaki hiši – to je fascinantno

Kljub vsemu je Slovenija čudovita država, pravita.

»In veste, kaj se nama še zdi nenavadno? Gasilci. Skoraj vsaka vas ima gasilsko društvo. In gasilci so prostovoljci. To je res nekaj neverjetnega in čudovitega. Najbrž se v Sloveniji res ne zavedate, kaj vse imate. Predvsem pa je Slovenija gotovo ena najvarnejših držav na svetu, vsaj midva jo vidiva tako, sploh v primerjavi z južno Afriko, kjer je še vedno prisotne veliko korupcije, čeprav se z novo vlado tudi tam stvari počasi popravljajo,« pravi Corby.

Navdušena nad domačo hrano

Pa slovenska hrana? Navdušena sta predvsem nad domačo, svežo hrano. »Pri vsaki hiši imajo vrt in pridelujejo svojo zelenjavo. To se nama zdi res fascinantno. Pa tako čudovit kruh imate! Rad imam tudi blejsko kremšnito pa orehovo potico, ne maram pa kranjske klobase. Imate tudi čudovit med, rada imava medico,« našteva Andrew.

»Na Bizeljskem imava prijateljico, ki naju razvaja s čudovito hrano, sploh mene, ki jem meso, medtem ko je Corby vegetarijanka. Z možem imata tudi ekološki vinograd in vsi so jima rekli, da jima ne bo uspelo brez škropljenja. Ampak delata čudovito vino. Pa ne mislim cvička, kajti tega res ne marava, prekisel je,« našteva Andrew, Corby pa pripomni: »Je pa dober za solato!«

Ena kava, dve kavi ...

Med pogovorom se večkrat potrudita s kakšno slovensko besedo, ki jo simpatično 'zavijeta' po angleško, se nasmehneta in opravičita, da pa jima slovenščina vendarle še ne gre najbolje.

»Mogoče sva se res premalo učila. Ampak večina Slovencev precej dobro govori angleško. In potem, ko se boriva s kakšnimi slovenskimi besedami, očitno ne prav uspešno (smeh …), nama mnogi rečejo: Ah, dajmo raje kar po angleško,« pove Andrew.

Sploh dvojina jima dela preglavice pa sklanjatve. »Recimo, ena kava, dve kavi, tri kave in potem – pet kav. To je res noro!« se prešerno nasmehne Corby, se za trenutek zamisli in reče: »Veste, ampak mislim, da nikoli ne bova zares šla od tu, čeprav prodajava to hišo. Resno razmišljava o nakupu neke male hiške ali vikenda tukaj, v bližini. Tako se bova vedno vračala sem, v najin mali dom sredi Evrope.«