Šimen Zupančič/MPA

Ko je pred leti izšel njen erotični prvenec Ta moški (This Man), je ta hitro našel pot tudi do slovenskih bralk, ki so v njem prepoznale novo, drznejšo govorico sodobne romantične literature. Jodi Ellen Malpas, danes ena najbolj branih in mednarodno priznanih avtoric tega žanra, je s tem romanom začela zgodbo o izjemnem literarnem vzponu, ki traja še danes. Sama pravi, da je bilo pisanje zanjo predvsem prostor svobode, brez pričakovanj in pravil, v katerem si je dovolila slediti domišljiji. 

Ob tem priznava, da je bil pred deljenjem knjige z drugimi močno prisoten tudi strah pred tem, kaj si bodo mislili, in ne skriva dejstva, da je bila zaradi erotičnih tematik, ki jih obravnava v svojih knjigah, pogosto tudi objektivizirana.

Ekskluzivno

Tamlyn Wright: Ženska v ozadju največjih svetovnih šovov

Intervju

Fotograf, ki je iz težkih začetkov ustvaril kariero med svetovnimi zvezdami

Pred mesecem dni je na pobudo založbe Učila International, ki že ves čas skrbi za slovenske prevode njenih svetovnih uspešnic, prvič obiskala Slovenijo in v okviru Slovenskega knjižnega sejma tudi Ljubljano. Redka priložnost za osebno srečanje z avtorico, ki sicer nagovarja milijone bralcev po svetu, je ponudila vpogled v njen ustvarjalni proces, razmislek o moči zgodb in o tem, zakaj so njeni liki, ne glede na kulturni prostor, tako zelo domači. To priložnost za intervju in pogovor z avtorico sem takrat izkoristila tudi sama.

"Srečanje s slovenskimi bralci je bilo čudovito. Prepoznala sem nekaj obrazov in imen z družbenih omrežij, kar je bilo res lepo. Po vsem tem času je zelo posebno videti, da imam v Sloveniji še vedno tako močno in zvesto skupnost bralcev."

V Slovenijo ste prišli pred samim sejmom. Kako ste jo doživeli?

Čudovito. Res čudovito. To je moj prvi obisk Slovenije in prvič sem tukaj. Na seznamu krajev, ki sem jih želela obiskati, je bila že kakšnih dvanajst let, odkar so me začeli izdajati v Sloveniji. Zdaj sem končno tukaj in res je čudovita. Nisem se zavedala, kako majhna je država. Včeraj je bilo kristalno jasno, sončno in zmrzal, zato je bilo še toliko bolj posebno.

Šimen Zupančič/MPA

Od vašega preboja je minilo že 13 let?

Da, trinajst. V angleščini je knjiga izšla oktobra 2012.

Torej trinajst let, kar je pomemben dosežek. Ste takrat pričakovali tako velik odziv?

Ne. To je bil skok v neznano in nisem imela nobenih pričakovanj. Knjigo sem objavila na Amazonu in potem se je vse začelo valiti samo od sebe. Takrat pravzaprav še ni bilo družbenih omrežij, bil je le Facebook, zato se je vse širilo od ust do ust. Postalo je res noro in dala sem odpoved. Delala sem za očeta v družinskem podjetju, kar zame ni bilo najbolj navdihujoče, je pa bila očetova želja, da tam delam, zato je bil kar malo razočaran, ko sem odšla.

Zakaj ste se sploh odločili pisati in to tako erotično zgodbo?

Zaradi svobode. Pisanje mi je dalo prostor, kjer sem lahko pisala brez pričakovanj, ker takrat nisem mislila, da bo to kdo bral, pisala sem zase. Presenetilo in celo prestrašilo me je, česa je sposobna moja domišljija, zato sem ji preprosto sledila in pustila, da se izlije na papir. Tako je nastala zgodba o zelo dominantnem alfa moškem. Ko sem razmišljala, ali bi to delila z nekom, ne s svetom, ampak vsaj z eno osebo, sem jo pokazala svoji najboljši prijateljici, čeprav me je bilo strah, da bo videla, kaj vse se skriva v moji domišljiji. Prvič dovoliti nekomu, da bere moje besede, je bilo zelo strašljivo, še posebej zato, ker nisem bila pisateljica in nisem imela literarne izobrazbe. Pisala sem po občutku. Na koncu se je izšlo, vsaj za zdaj.

Kako so se odzvali vaša najboljša prijateljica in družina?

Najboljša prijateljica je besedilo prebrala in ga oboževala ter me spodbudila, naj ga delim z drugimi. Takrat sem dojela, da bom morala povedati ljudem, kaj sem počela, saj sem pisala na skrivaj, ponoči, ko so otroci spali. Zelo me je bilo strah odzivov, ker prihajam iz povsem običajne družine in majhnega kraja in nisem vedela, ali sem sploh dovolj dobra. V kreativni industriji se zavestno izpostaviš presoji in vsaka beseda je ocenjevana. Danes imam debelejšo kožo in recenzij večinoma ne berem. Strahu pred mnenji drugih ne dovolim več, da bi me zadrževal. Strah je največji uničevalec sanj.

V slovenščino so prevedeni številni romani Jodi Ellen Malpas, med njimi celotna serija Ta moški (Ta moški, Pod tem moškim, Ta moški se izpove), pa tudi uspešnice Britanec, Američan, Enigma in Ena noč z vojvodo ter najnovejša serija Pretkane laži in Krute resnice.

Vaše knjige vsebujejo veliko erotičnih prizorov. Kakšen je vaš pristop k pisanju le-teh?

Na začetku je bilo lažje, ker sem imela pred sabo neskončno možnosti. Z več knjigami pa moraš vedno bolj paziti, da se ne ponavljaš, zato postane pisanje intimnih prizorov zahtevnejše. Ugotovila sem, da razliko naredijo liki, njihova čustva in njihova pot. Zaradi tega se s tem ne obremenjujem preveč. Danes sem tudi bolj drzna in manj prestrašena.

Intimni prizori niso nikoli sami sebi namen, vedno so del razvoja likov in njihovega odnosa. So le majhen del veliko večje zgodbe. Ljudje pogosto mislijo, da morajo biti erotične zgodbe polne seksa in vedno zelo eksplicitne, a to je odvisno od likov. Včasih zgodba to zahteva, včasih ne. Vedno je v ospredju odnos in zgodba, ne količina prizorov.

Šimen Zupančič/MPA

Zakaj vas tako privlačijo močni, dominantni moški liki?

Večina teh likov ima eno skupno lastnost: na nek način so zlomljeni. Nekaj v njihovi preteklosti jih je oblikovalo v moške, kakršni so danes. Pogosto ne znajo ljubiti. Ko jih zadenejo močna, intenzivna čustva, ne vedo, kako se z njimi spopasti. Prav to jih dela zanimive.

Nekateri, kot Jesse Ward, čustev ne zavračajo, ampak jih sprejmejo in gredo z njimi do skrajnosti, tudi na divje načine, ker tako po svoje razumejo ljubezen. Drugi, kot Becker Hunt, se pred čustvi skrivajo, jih tlačijo in se z njimi borijo, a jih to prej ali slej dohiti. Prav ta notranji boj je tisto, zaradi česar je branje napeto, saj bralec ves čas čaka trenutek, ko bodo popustili.

Je vse plod vaše domišljije ali pri pisanju tudi raziskujete?

Velikokrat je raziskovanje nujno, če želiš biti avtentičen in da zgodbe delujejo resnično. Čeprav gre za fikcijo, mora obstajati določena mera verodostojnosti in doslednosti. Bralci to začutijo. Nekatere knjige zato zahtevajo več raziskovanja kot druge, pomembno pa je, da vsaj do neke mere veš, o čem pišeš.

Je kakšna tabu tema, ki se je še niste dotaknili ali se je bojite obravnavati?

Ne, ne bi rekla. Vse je odvisno od tega, kaj sploh razumemo kot tabu. Obstaja veliko knjig, ki temeljijo zgolj na šokantnosti, vendar to ni moj namen. Zame je najpomembneje, da vsaki temi naredim pravico. Vedno bo nekdo, ki se bo v zgodbi prepoznal, zato moraš pisati odgovorno in z občutkom. Želim si, da mi bralci zaupajo, da bom tudi zahtevne teme obravnavala spoštljivo.

Šimen Zupančič/MPA

Pravkar sem izdala knjigo Every Silent Lie, ki se dotika zelo težkih tem, s katerimi se je soočilo veliko žensk, zato je še toliko pomembneje, da jih ne obravnavam površno ali brezbrižno. Ljudje pogosto mislijo, da pišem le erotično romanco, vendar je erotika le del zgodbe. V ozadju je vedno večja slika. To niso zgodbe o seksu, ampak zgodbe, ki se dotaknejo ljudi.

Kako so družbena omrežja in sodobna tehnologija spremenili vaš odnos z bralci v primerjavi s preteklostjo?

Pred dvanajstimi leti je obstajal predvsem Facebook. Danes je platform veliko več, od Instagrama do TikToka, in vse omogočajo neposreden stik z bralci. Včasih je bil avtor le ime na platnici, brez obraza in brez osebne zgodbe. Danes lahko z bralci deliš toliko svojega življenja, kolikor želiš. Bralce zanima, kdo je oseba za besedami. Sama rada pokažem drobce svojega resničnega življenja, na primer prijateljstva, ki jih tudi pogosto vnašam v svoje zgodbe. Tako bralci vidijo povezavo med mojim življenjem in mojim pisanjem, meni pa to pomaga, da te odnose pišem bolj pristno.

Kaj vas pri odzivih bralcev najbolj preseneča? Se vam oglašajo tudi s kritikami?

Večina bralcev je zelo zvesta in podporna. Pravkar sem izdala že enaintrideseto knjigo v angleščini in zavedam se, da ne more vsaka knjiga biti všeč vsakomur. Bralci imajo svoje najljubše zgodbe in like. Jesse Ward ima pri mnogih posebno mesto, ker je bil moj prvi lik in nekakšno tolažilno branje, h kateremu se ljudje vračajo tudi po trinajstih letih. Negativnih sporočil skoraj ne dobivam. Kritike so večinoma zapisane v recenzijah in ko začutim, da nekaj ne bo prineslo ničesar pozitivnega v moj dan, tega preprosto ne berem več.

Kdaj ste prvič začutili, da vaše knjige resnično spreminjajo vaše življenje?

Mislim, da leta 2013. Takrat se je resnično zgodilo. Knjigo Ta moški je prevzela založba in jo ponovno izdala, tretja knjiga iz serije pa je zasedla prvo mesto na lestvici New York Times. To je bil trenutek, ko sem si rekla: to bo zares spremenilo moje življenje. Seveda so mi knjige življenje že prej spremenile, in to zelo, a tisti trenutek je bil drugačen.

Šimen Zupančič/MPA

Spomnim se, da mi je agent rekel, da o tem naslovu sanja nešteto avtorjev. Sama pa sem se počutila skoraj kot prevarantka, ker je toliko pisateljev napisalo ogromno knjig in si vse življenje prizadevalo za to prvo mesto, jaz pa sem tja prišla kot popolna neznanka. To je bilo neverjetno in še danes mislim, da je v meni vedno prisoten kanček sindroma prevaranta. Morda ga bom nekoč premagala, a vsak mora nekje začeti.

Ste zaradi tega, kar pišete, kdaj objektivizirani?

Da, včasih, predvsem s strani moških. Obstaja določena ozkoglednost, ko ljudje rečejo, da pišem pornografijo. Včasih sem se branila, danes pa se mi tega ni več treba. Pisanje romantične literature ni nič manj vredno kot katerikoli drug žanr. To je obrt in talent. Vedno bodo ljudje, ki imajo napačne predstave in si domišljajo neumnosti, kot da živim to, kar pišem. V resnici imam le domišljijo. Kar me pri tem najbolj zmede, je dejstvo, da pišem o ljubezni in odnosih, kar je ena najbolj naravnih stvari v človeškem vedenju. Zakaj o tem ne bi pisala?

Se vam zdi, da je bil čas za takšno knjigo ravno pravi?

Vsekakor. To je bilo obdobje Petdeset odtenkov sive (Fifty Shades of Grey), ko je E. L. James na široko odprla vrata erotični romanci. Ta žanr je postavila v ospredje in ga na nek način približala množicam. Ženske so začele odkrito posegati po seksi literaturi brez sramu in bralke so si želele vedno več. Ta moški je v tem kontekstu prišel ob pravem času in se zelo naravno vključil v ta val. Vsekakor je šlo za kombinacijo prave knjige ob pravem času.

Učila International

Zakaj mislite, da so takšne zgodbe bralkam tako blizu?

Ženske so velike ljubiteljice romantike. Ne iščejo nujno pravljic, ampak čustva, napetost in pot do ljubezni. Nihče noče brati zgodbe, kjer se dva spoznata in živita srečno do konca brez zapletov. Bralke si želijo močnega, zaščitniškega moškega, želijo si občutka, da so ljubljene, želene in v središču nečijega sveta. To je del bralne izkušnje in čustvenega potovanja.

Vaši otroci so že odrasli. Ali berejo vaše knjige?

Ne, seveda ne. In tudi nočem, da bi jih. Zanje sem samo mama. Vedo, da pišem romantične zgodbe, nimajo pa nobene želje, da bi jih brali. Ko so bili mlajši, so jih vrstniki kdaj malo zbadali, a danes so odrasli in je to že zdavnaj za nami.

Kaj je bilo za vas najbolj presenetljivo, kar se vam je zgodilo v zadnjih trinajstih letih?

Brez dvoma uvrstitev na lestvico New York Times. To je bil zelo, zelo nadrealističen trenutek in še danes težko verjamem, da se je res zgodilo. To je zagotovo to.

Šimen Zupančič/MPA

Vam bralci pogosto pišejo o svojih fantazijah, željah ali življenjskih stiskah? Vas to kdaj preseneti?

Nekateri delijo zelo veliko, drugi manj, a tudi med vrsticami se da marsikaj prebrati. Ko nekdo napiše, da je knjigo resnično potreboval, vem, da se v njegovem življenju nekaj dogaja. Da mu je zgodba omogočila pobeg v izmišljeni svet in oddih od resničnosti, ki je pogosto težka. Branje je lahko zelo dobro zdravilo, način, kako za trenutek pozabiš na vsakdanje skrbi.

Kakšno sporočilo želite s svojimi knjigami poslati v svet?

Ljubezen in romantiko. To je tisto, kar žene svet. Občutek zaljubljenosti je nekaj, česar ne moreš premagati, in ko najdeš svojo osebo, pride z njim tudi občutek varnosti in pripadnosti. Vsi nimajo te sreče, še posebej ženske pa si želijo občutka, da so središče nečijega sveta. Moje zgodbe so fikcija, a občutki v njih so resnični. Zaljubljenost v knjigi in v resničnem življenju se čuti enako, prevzame misli, daje varnost in toplino. Ljudje pogosto pravijo, da denar vrti svet, a v resnici ga ljubezen.