70 let smrti Ivana Zorca - Beli menihi in življenje v senci stiškega samostana
Mali Gaber, majhna gručasta vasica, polja, ki se raztezajo v bližnje griče. Tu se je leta 1880 rodil v zelo siromašni družini Ivan Zorec, eden največjih dolenjskih pisateljev.
Da bi družino s petimi otroki preživel, se je oče odpravil v Ameriko, tam zbolel in umrl. Vsa skrb je padla na mater in po njej je mladi Ivan podedoval tudi ljubezen do knjig in pa pripovedni dar. Pomislili bi, da je bil izredno priden, miren otrok, vendar ko je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, je bil iz le-te izključen zaradi razgrajaštva in pa tudi protiverskega mišljenja. Šolo je nadaljeval v Ljubljani. Tudi tu je ni dokončal, ker so ga vpoklicali k vojakom. Tam pa je opravil častniški izpit. Do 1. svetovne vojne je nato služboval kot uradnik na železnici v Trstu, med vojno pa po raznih krajih. Zadnja služba po končani vojni je bila v Ljubljani, nato je bil zaradi bolezni upokojen.
Že kot dijak je začel pisati, vendar je njegova pisateljska žilica prišla na dan šele po upokojitvi. Takrat je spoznal, da brez peresa pač ne more.
Zelo rad je imel svoj rojstni kraj in kjerkoli je bil, je imel veliko domotožje po svoji mladosti in Temeniški dolini, kjer je odraščal. Ni čudno, da se v vseh njegovih delih prepletajo usode in življenja ljudi teh krajev, ki jih je opisal skozi zgodovino.
V knjigi Domačija ob Temenici opisuje Trlepovo družino, ki se je ohranila dobrih 600 let, gospodarja, ki je za svojo zemljo bil pripravljen storiti marsikaj.
Najpomembnejše delo pa je tetralogija Beli menihi, ki obsega štiri knjige. Posvečena pa je njegovi materi.
Prva knjiga Ustanovitev samostana nas popelje v prvo polovico 12. stoletja, ko so beli menihi prišli v Stično ustanavljat samostan, saj so bili prepričani, da je slovensko ljudstvo še na pol pogansko in je zato nujno, da jih naučijo prave vere. Ljudje so počasi sprejemali krščanstvo, vendar je ostalo še vedno veliko praznoverja med njimi. Tako so na primer verjeli, da na nevihtne noči čarovnice jezdijo na Kuk. Bila je že polovica 15. stoletja in Turki so ogrožali te kraje in požgali Stično, kar je lepo opisano v drugi knjigi Stiški svobodnjak.
Čas verskih nemirov in kmečkih uporov v 16. stoletju je nazorno opisan v knjigi Stiški tlačan. V drugi polovici 18. stoletja pa je bil samostan razpuščen, belih menihov ni bilo več, vse to pa v knjigi Izgnani menihi.
Tudi v teh štirih knjigah so glavne osebnosti iz Trlepove domačije in predvsem globoka ljubezen in zakoreninjenost ljudi do domače zemlje.
Svoja dela je objavljal največ v Ljubljanskem zvonu in kritika liberalcev je bila zelo dobra, saj so zelo cenili njegov lep jezik in pa izvirne ljudske podobe v njegovih delih. Duhovščina pa ga ni marala zaradi njegovih opisov erotičnih prizorov. Šele ko je začel pisati za Mohorjevo družbo, si je pridobil nekaj naklonjenosti.
Ljudje so radi sprejeli njegove knjige, saj so bile za njih razumljive pri opisovanju dogodkov iz realnega kmečkega življenja.
30.7. 1952 je Ivan Zorec v Ljubljani preminil. Tako se letos spominjamo 70. obletnice njegove smrti. Bil je ploden pisatelj – pripovednik, ki je prirastel ljudskim srcem.
