AdobeStock

Sonce je v psihološki astrologiji naš notranji center, simbol naše volje, ustvarjalnosti in tistih iskric znotraj nas, ki nam dajejo občutek živosti in smisla. Predstavlja pot, ki jo moramo prehoditi, da zares začutimo, kdo v resnici smo. Z vsemi ovinki, izzivi in ranami na poti.

NOTRANJI JUNAK

Sonce predstavlja arhetip notranjega junaka, ki si upa biti zvest sebi. To je tisti del nas, ki:
•  si upa reči ne, tudi če to pomeni razočarati druge,
•  se vpraša, kaj je resnično pomembno zanj, in ne le za druge,
•  išče pogum, da izrazi svojo resnico, tudi kadar je to težko,
•  si upa hoditi po svoji poti, tudi kadar ga okolica ne podpira.

Ta junak znotraj nas ne išče popolnosti, temveč avtentičnost. Ko naše Sonce živi, smo v stiku s svojo voljo, čutimo ustvarjalnost, sledimo notranjemu impulzu. Ko pa naše Sonce ne živi avtentično, iščemo potrditve zunaj sebe, dvomimo o svoji vrednosti, naši darovi pa ostajajo skriti, saj si jih ne upamo pokazati.

Zastavimo si iskrena vprašanja:

Kdaj smo nazadnje naredili nekaj izključno zase?
Kje čutimo ustvarjalno strast – tudi če tega nikoli ne pokažemo?
Kaj bi počeli, tudi če za to ne bi bili plačani?

Ko si iskreno odgovorimo na ta vprašanja, se namreč znova povežemo s svojim notranjim Soncem, poleg tega nam ta vprašanja pomagajo najti odgovore na to, kaj nas resnično veseli in kaj nas v srcu žene naprej, ne glede na to, kaj od nas pričakujejo drugi.

Ko si vzamemo čas za takšen premislek, lahko odkrijemo nove moči in želje, ki nas napolnijo z energijo in srečo. In potem kar naenkrat spoznamo, da to ni več samo razmišljanje, ampak priložnost, da začnemo živeti bolj po svoje, bolj svobodno in v miru sami s sabo.

NAŠ NOTRANJI OČE

Sonce v astrologiji pa ne simbolizira le naše osebne identitete, volje in avtentičnosti, temveč tudi sliko očeta; tako zunanjega, ob katerem smo odraščali, kot notranjega, ki sčasoma postane del nas.

Kaj pa pomeni »notranji oče«? Gre za našo notranjo izkušnjo z očetom, kako smo ga doživljali. Je bil spodbuden, kritičen, odsoten, zahteven? Ta izkušnja se namreč vtisne v naš notranji svet, kot notranji glas, ki oblikuje samopodobo. Ta »notranji oče« je torej odsev tistega, kar smo doživljali v odnosu z očetom.

Pa si oglejmo konkreten primer iz psihološke astrološke interpretacije.

arhiv S24

UTRINEK IZ PSIHOLOŠKE ASTROLOŠKE INTERPRETACIJE:

»Si sploh lahko kdaj dovolj? Tako zase kot za moškega ob tebi?
Kot da te vedno vidi skozi to, kar bi lahko bila, a nikoli nisi čisto tam.
Kdo te je gledal tako? Je bil to tvoj oče?
Si lahko dosegla njegova merila?
Zahtevna si do sebe. Tudi do drugih.

Ali kdo sploh doseže tvoje standarde?
Kdo je v tvojem otroštvu pričakoval popolnost in te nikoli ni videl kot dovolj dobre?«

Ženska iz primera ima v astrološki rojstni karti opozicijo med Soncem in Saturnom. To je aspekt, ki pogosto razkriva težavno izkušnjo očetovske figure. Pri tej opoziciji očeta pogosto doživljamo kot strogega, kritičnega in nekoga, ki postavlja zelo visoke standarde, ki jih je skoraj nemogoče doseči.

Gospa je očeta doživljala točno tako, kot nekoga, ki je vedno pričakoval več, zelo težko pa je izražal, da je hvaležen ali ponosen. Zaradi tega se je v njej oblikoval občutek, da ni nikoli dovolj – ne zase, ne za očeta, ne za partnerja. V njej se je zasidral notranji glas, ki ji je stalno prigovarjal: »Nisi dovolj. Potruditi se moraš še bolj.« Tako je razvila močan perfekcionizem in potrebo po nadzoru, tako nad seboj kot nad drugimi. V želji, da bi se dokazala očetu in sebi, je pogosto prestopala lastne meje. Razdajala se je, obenem pa izgubljala stik s sabo.

Za psihološko astrološko interpretacijo se je odločila, ko ni več zmogla nositi bremena, da mora biti popolna na vseh področjih življenja. Skozi interpretacijo in kasnejša srečanja sva se predvsem osredotočili na njen notranji glas. Tisti glas, ki jo je nenehno ocenjeval, preganjal in kritiziral. Nato pa sva ta glas postopoma povezali z očetovo energijo.

In ko je prepoznala, da ta notranji kritik pravzaprav nosi ton in sporočila njenega očeta – da gre za ponotranjen glas očeta, ki je z leti postal del nje – je šele začela razumeti, da perfekcionizem in pretirana odgovornost nista izraz njene pristne osebnosti, temveč odziv na zgodnjo izkušnjo odnosa z očetom. Takrat je šele lahko začela vaditi sprejemanje sebe in drugih, spuščati pritisk popolnosti ter si postopoma dovoliti občutek, da je dovolj točno takšna, kot je.

Vsak od nas nosi znotraj sebe glas notranjega očeta. Morda spodbudnega, morda kritičnega. In šele ko prepoznamo njegov glas, lahko začnemo razlikovati med tem, kdo smo v resnici, in kdo bi morali postati, da bi bili sprejeti. Takšen proces, ko začnemo spoznavati globlje plasti sebe, ni lahek in ne hiter. A je nujna pot, da presežemo globoko zakoreninjene notranje vzorce in začnemo živeti z več notranjega miru, avtentičnosti in radosti.