Šimen Zupančič

Bil je fantastičen sončen poletni dan, ravno pravšen, da se človek odpravi v Žužemberk, kjer čista Krka vabi v svoj hladni in osvežujoči objem. Ležim v senci na ležalniku s knjigo v roki. Pa se mi ne ljubi prav brati. Opazim, da proti meni prihaja visoka in vitka ženska; njena hoja je posebna, premika se nekako po mačje. In se mi smeji. Skozi možgane mi šine misel, od kod jo vendar poznam? A nisem prišla do odgovora. Medtem je gospa že pri meni in prijazno pove, da je brez očal, zato je od daleč mislila, da me pozna. In se smeje še kar naprej. Vmes sva, hecno, ugotovili, da je prijateljica moje prijateljice, s katero skupaj uživava ob Krki. Potem se smejemo vse tri. Tako sem spoznala Natašo Kelhar, letnik 1950, ki je bila v mladosti zelo znana in uspešna manekenka, pozneje je zajadrala v umetniške vode, zdaj pa je poleg organizacije glasbenih dogodkov njena ljubezen priprava duhovnih dogodkov.

Nataša Kelhar je Celjanka, ki živi v Ljubljani, poletja pa najrajši preživlja v Žužemberku ob njej tako ljubi dolenjski lepotici Krki. Po stari mami je podedovala skromno hišico na tipičnem dolenjskem griču. Takoj ko vstopiš vanjo, občutiš, da ima ta majhna hiška veliko dušo. Ko sem to povedala lastnici, se je po otroško razveselila moje pripombe. »Vesela sem, da to opazite, saj sem v obnovo res vložila veliko svoje duše.« Hiška ni bahava, ampak ostaja to, kar je v resnici vedno bila: topel dom. Vrata so čez dan na stežaj odprta in soseda Joži se ni veliko ozirala na to, da se Nataša pogovarja za Zarjo. Prijazno je prekinila pogovor. »Veš kaj, ti si mi vnuka vzela, da ti prekopava zemljo, jaz pa imam 'švoh' roke, zato mi kar lepo odpri tole konzervo fižola, ki jo potrebujem,« je povedala v mehki dolenjščini, mimogrede navrgla še simpatičen »vic« in že je ni bilo več. »Kako imam rada te svoje Dolenjce!« se je čisto raznežila Nataša. Očitno ji ti ljubezen tudi vračajo.

Usodno srečanje pred Pošto. Zase Nataša pravi, da v sebi nosi zdravo radovednost. »Ne morem si pomagati, poskusiti želim sto stvari. In to ne samo površno, iti moram prav v globino, spoznati vse prednosti in seveda tudi vse slabosti stvari, ki se je lotim. Zoprne in negativne me ne odvrnejo od raziskovanja. Želim polno izkušnjo,« začne odstirati tančice s svojega res bogatega življenja.

Pisalo se je revolucionarno leto 1968, ko je po svetu kar kipelo od mladostne energije, ki je spreminjala svet. Nataša je prišla v Ljubljano študirat jezike na Filozofsko fakulteto. Bila je visoko in lepo dekle z osupljivo dolgimi nogami. Ko je nekega dne hodila mimo Pošte, jo je ustavil legendarni fotograf Stane Jerko, se predstavil in jo povabil na fotografiranje. Nataša je privolila, saj je kot študentka potrebovala denar. In tako se je začelo. Ker je bila res lepotica, so prihajale tudi ponudbe, da bi postala igralka. Ko jo je režiser Karpo Godina snubil, da bi se začela ukvarjati še z igralstvom, ga je zrela mladostnica zavrnila z besedami, da je v Ljubljano prišla študirat, ne pa igrat. Tako se je njena igralska kariera končala, še preden se je začela.

Več v Zarji št. 33, 16. 8. 2016