Arhiv Štajerskega Tednika

Nenad Nešo Tokalić: »Zelo sem bil počaščen, ko me je režiser poklical, da bi igral v filmu Dedek gre za jug. Njegov prvi film Babica gre na jug sem si ogledal ob koncu srednje šole. Bil sem navdušen. Uh, kako bi bilo lepo, če bi nekoč igral v takšnem filmu, ki bi ga režiral Vinci Vogue Anžlovar, so bile moje misli takrat. To je bila moja mladostna želja. Srečala sva se na snemanju nadaljevanke Naša mala klinika, kjer sem igral v epizodni zgodbi. Dejal mi je, da bova še delala. Takrat sem mu tudi dejal, da če bova delala, bova delala tako dolgo, dokler ne prideva v Cannes. Tja še nisva prišla, morda pa bova, nikoli se ne ve. Užival sem v snemanju, bili smo super ekipa, super izkušnja. Pri meni je že od nekdaj tako, da kar dobiš, igraš. Tako sem pristopil tudi k vlogi kriminalca Esada. Če si izšolani igralec, igraš vse, kar pride. Sem eden tistih igralcev, ki vedno želijo nekaj dodati, ki vedno iščejo nove rešitve ali pa poskušam spremeniti tekst. Vinci Vogue Anžlovar pa je režiser, ki igralcu pusti, da najde svoj kontekst teksta. Zobotrebec v ustih je bil moj rekvizit, sestavni del mojega lika skozi celotno vlogo. Profesionalni igralec se mora znajti, poistovetiti z vlogo, ki ti jo nameni režiser, kolikor se le da, z zobotrebcem ali brez. Zobotrebec sem 'pustil, da sam dela', paziti pa je bilo treba, da ga nisem pojedel. Kakšnih 500 sem jih uporabil med snemanjem.«

Preberite več v Štajerskem Tedniku