Ko se gospod Čeferin nečesa loti, se tega loti stoodstotno, brez popuščanja. Zato tudi v fitnes hodi neprekinjeno 16 let, trikrat na teden, in ima ves čas istega osebnega trenerja.
Peter Čeferin je zelo zabaven človek. Čeprav sem bila z njim, ko je delal izjemno težke vaje, sploh za osemdesetletnika, se je ves čas pogovarjal z mano in se celo šalil. Saj je tudi vdihoval in izdihoval, tako kot je pri takšnih vajah treba, a ni prav nič stokal in se pritoževal. Vse vaje je naredil tolikokrat, kot mu je naročil trener, ki ga je budno opazoval in štel ponovitve. To počneta skupaj že 16 let, vaje zna Peter že na pamet, a vseeno brez trenerja ne bi šlo. Ker Peter ve, da ga Simon čaka vsak ponedeljek, sredo in petek. In Peter je vedno tam že pred njim.
Nikoli ne zamudi
Ko sem prišla v Sunny studio, kjer Petru Čeferinu pravijo »doktor«, sem bila očitno že malo pozna, saj mi je naročil, naj pridem ob pol sedmih zvečer, ko se mu začne trening, on pa se je začel ogrevati na kolesu že petnajst minut prej. In to počne šestnajst let brez izjeme. Njegov osebni trener mi je povedal, da je edini od njegovih »učencev«, ki v šestnajstih letih ni nikoli zamudil na trening in vedno pride v studio petnajst minut prej, da pričaka trenerja že pošteno ogret in lahko začneta z vajami.
Brez popuščanja
Vaje pa niso prav nič lahke. Kolikor sem spremljala trening, je gospod Čeferin kar globoko dihal in sopihal na tleh, ko je delal razne sklece, vaje za ravnotežje, trebušne in hrbtne mišice, in to niso bile videti ravno lahkotne vaje za osemdesetletnika. Trener je pojasnil, da ima njegov varovanec kondicijo, zato nič ne popuščata pri programu. Z njimi Peter ohranja kondicijo, čvrsto telo, mišice, kosti, saj je znano, da naprezanje mišic odloži tudi osteoporozo.
Pogoj za preživetje
Petru Čeferinu se zdi obiskovanje fitnesa življenjskega pomena. Kaj ga spravi trikrat na teden iz mehkega fotelja in izpred zapeljivega televizijskega zaslona? »Fitnes mi pomaga preživeti. Veliko mojih prijateljev je že ali umrlo ali pa samo posedajo doma pred televizorji, čisto so se zasedeli in zapustili. Jaz pa tega nočem. Pred kratkim sem padel po stopnicah, in če ne bi imel natreniranih mišic, bi se lahko huje poškodoval, tako pa mi ni bilo skoraj nič, ker sem fit. Zato trdim, da je fitnes pomemben za preživetje. Tako ali drugače. V več pomenih.«
Doktor je unikat
O rešitvi iz krize
»Vsak ima kakšne psihične težave, ki jih skriva v svoji intimi. Če se ti pojavi kaj takšnega, likvidiraj in pojdi naprej. Včasih sem se ukvarjal s transcendentalno meditacijo in sem se usedel v kot za dvajset minut, imel sem mantro in sem se popolnoma pomiril. Potem sem na to mantro in meditacijo popolnoma pozabil. Po več letih pa sem bil zadnjič v neki krizi in naenkrat sem se spomnil mantre: šel sem v kot, ponavljal mantro in po dvajsetih minutah sem bil spet lahek.«
Simon Škoda, profesor športne vzgoje, ga je pohvalil: »Doktor Čeferin je res unikat. Takih ne delajo več. (smeh) Pri drugih strankah moram dostikrat porabiti veliko energije, da jim dvigam motivacijo, da jih spodbujam. Njega pa ne le da ga ni treba spodbujati, moram ga celo 'držati nazaj'. On bi hotel od sebe še več. Zato ni slučaj, da je tako uspešen v svojem poslu. Vsako stvar naredi stoodstotno. Med treningi je zelo vodljiv, med nama vlada zaupanje, prepusti se mojemu vodstvu. V tem je tudi smisel osebnega trenerstva.«
Se Simon rad pohvali, da je osebni trener slavnega odvetnika, je to njegova referenca? »Sem bolj zaprt tip človeka, načeloma tega ne reklamiram, nisem niti na družabnih omrežjih. Trener in učenec se morata ujeti, brez tega ne gre.« Mu je pripeljal druge stranke? »Najbrž je rekel kakšno dobro besedo zame,« je bil spet skromen Simon.
»Razumsko gledano je zame pri 80 letih fitnes res pogoj za preživetje,« je ponovil Čeferin. »Moji letniki hodijo s palicami naokrog ali se sploh ne dvignejo več iz fotelja. Ker je Simon velik mojster, se mu hvaležno pustim mučiti.« Toliko še človek v zakonu težko zdrži, sem se zasmejala. »Lažje je zdržati v fitnesu kot v zakonu,« me je dopolnil Peter. »In kot vidite, vaje niso lahke,« se je pohvalil vmes. »Da ne bodo zdaj vsi 80-letniki začeli delati takšnih vaj, treba jih je prilagoditi individualno, glede na sposobnost posameznika, vsaka vaja ni za vsakogar,« je skrbelo Simona. V šestnajstih letih »skupne borbe« ohranjata težavnost, nič je ne zmanjšujeta. »Sem zagovornik vaj s telesno težo, ne toliko z napravami. Te funkcionalne vaje ti pridejo prav v življenju, so uporabnejše. Delava tudi veliko antigravitacijskih vaj. Počep je tipična takšna vaja. Fitnes je tudi dobra vadba proti osteoporozi. Kot vidim, prihajajo dopoldne v studio starejši možakarji, delajo počasneje, vmes se pogovarjajo, družijo, tako da je to lahko tudi kombinacija koristnega in prijetnega. Ženske pa raje hodijo na skupinske vadbe, ne toliko v fitnes.«
Ni milosti, ni popuščanja
»Saj ga tudi v življenju ni,« je pripomnil zasopli, a dobrovoljni Čeferin med sklecami. Brez Simona ne bi trikrat na teden hodil na fitnes v Ljubljano, je priznal: »Ker sem načelno len človek, do Simona pa čutim odgovornost. Človek me čaka. Samo če sem hudo bolan, manjkam. Včasih treniram tudi bolan.« Simona sem vprašala, ali daje doktorju tudi nasvete o prehrani. »V načinu prehranjevanja se z doktorjem precej razlikujeva, a ne doktor?« je na zelo lep način trener povedal, da se gospod Čeferin nerad drži zmernosti v prehrani. »Ja, kupil mi je knjigo Kitajska študija, a on je vegetarijanec, jaz pa sem mesojedec,« je pojasnil Čeferin, »ampak se vseeno zastopiva,« je moral hudomušno dodati. »Sem nezmeren, na koncu obroka vedno pojem tortico. Če bi izločil sladkor, bi zagotovo shujšal. Imam pa tudi obdobja kesanja in takrat shujšam. Simon mi je dal dovoljeno težo: 85 kilogramov. Vsako sredo se tehtava in že nekaj časa jo presegam. Simon me že nekaj časa gleda tako rekoč z gnusom.« In v studiu se je spet razlegal smeh. »Štos je v tem, da telo hrepeni,« nas je še naprej zabaval Čeferin. »Učenec je uživač!« je o sebi povedal »doktor«.
Življenjski nasveti med vadbo
Vprašala sem ju, kaj se pogovarjata med fitnesom, saj Peter večino vaj pozna že do zadnjih podrobnosti in ne potrebuje navodil ter popravljanja. »Doktor meni daje življenjske nasvete, jaz pa njemu tiste s področja fitnesa,« se je nasmejal redkobesedni Simon. »Moram reči, da je Simon zelo razgledan,« ga je pohvalil Peter, »spozna se na politiko, lahko se pogovarjava o vseh stvareh.«
Kako se počuti po fitnesu, sem vprašala Čeferina. »Tako nedolžnega se počutim,« je odgovoril, spet z nagajivo iskrico v očeh. »Ves hudič gre iz mene. Vsa žlehtnoba. Počutim se kot otrok. Če se mi kopičijo kakšni problemi, po fitnesu preprosto izginejo.«
»To je protiutež stresu,« je resno dodal trener Simon. »Bolj ko je človek pod stresom, več rekreacije potrebuje.«
»Na golfu sem srečal 50-letnike, ki so toliko bogati, da med tednom lahko igrajo golf, in so mi rekli, da mi zavidajo, da lahko tolikokrat hodim na fitnes. Da sem si sposoben vzeti čas, da imam voljo,« je razmišljal Čeferin. »Po stopnicah včasih komaj pridem do studia, potem pa se ogrejem, naredim vse vaje in po treningu sem nov človek. Razgiban, gibčen, dobre volje.« In edina pritožba tisti dan? »Samo minuto mi da za počitek med vajami,« je bila edina pripomba Čeferina nad trenerjem, a še ta je bila izrečena v smehu. Ob sredah si privošči po treningu še masažo, ob ponedeljkih pa limfno drenažo pri Nežki Poljanšek. »Potem grem pa na dvojni viski,« je doda neugnani osemdesetletnik.
Kaj je doktor počel v Grčiji?
Čeferin se je pred kratkim vrnil z dopusta, tam je bil s svojo petindvajset let mlajšo partnerko Rijo in je malo »zabušaval«: »Vstajal sem ob šestih zjutraj in plaval pol ure pred zajtrkom. Potem sem zajtrkoval, šel spet na plažo ali si ogledoval otok. Kosilo je bilo bolj lahko, večerja je bila pa ... obilna. Najprej grška žganica, hladna predjed, topla predjed, steklenica vina, glavna jed, tortica, še ena žganica ... v dveh tednih sem se zredil za tri kilograme.« (smeh)
»Tukaj imava malce drugačne usmeritve glede prehrane, ko ste me vprašali prej!« je vskočil Simon. »Ampak to počnem samo na dopustu, sicer ne,« se je zagovarjal slavni odvetnik. No, saj zagovarjati se pa zna. »Razen če sem na kakšni zabavi in mi natakarji natakajo v kozarec, ko gledam stran,« je spet hudomušno iskal izgovore. Od kod takšna silna motivacija, sem ga vprašala. »Ste brali mojo knjigo, tam notri piše,« se je spet izgovarjal. A potem vseeno razložil: »Moje življenjsko spoznanje, ki ga med predavanji skušam prenesti tudi na mlade, je, da v življenju lahko dosežeš popolnoma vse, kar hočeš, če je le tvoje hotenje dovolj intenzivno. Ne da bi se hvalil, a mislim, da sem dosegel vse, kar sem hotel. Sicer z mukami, trpljenjem, popivanjem, pretepi, zapori, ampak – na koncu sem splaval. Imel sem voljo in disciplino, ni bilo večera, da bi mi karkoli ostalo na mizi nerešeno. Prej nisem šel spat. Takšno odgovornost do strank sem čutil. Odgovornost, volja, če hočeš kaj doseči, moraš biti do skrajnosti discipliniran. Tudi pri umetnikih je talent deset odstotkov, preostalo je trdo delo. Brez muje se še čevelj ne obuje.«
Še vedno dela
V svoji odvetniški pisarni še vedno svetuje. »Če hočeš dosegati maksimalne rezultate, moraš biti fizično in psihično fit. Biti moraš močan, sposoben. V poklicu odvetnika je primarna usoda tvoje stranke. Na nočni omarici sem vedno imel beležko, ko sem se ob dveh zjutraj zbudil, sem vanjo zapisal idejo. Žena mi je enkrat rekla: »Do kdaj bo pa Lončarič spal z nama v postelji?« Popolnoma sem bil predan poklicu. Takrat se nisem mogel ukvarjati s svojim telesom. Zdaj pa bi rad podaljšal bivanje na tej zemeljski krogli in med številnimi ukrepi je tudi fitnes.« Kateri ukrepi še? »Pri sedemdesetih sem se začel ukvarjati s pisateljevanjem, ker prej nisem imel časa. Ko sem pisal kratke zgodbe, sem neskončno užival. Zdaj pa sva s Tadejem Golobom garala po štiri ure na dan, jaz sem mu govoril o svojem življenju, on pa me je snemal. Imela sva postavljen rok: štiri mesece, ker je založba želela knjigo izdati na moj rojstni dan, 28. junija. Oktobra bo izšel še en kriminalni roman, ki ga piševa z novinarjem Mladine Vasjo Jagrom. Napisal sem zgodbo, resnični primer, ki me preganja že vse življenje. A moja zgodba ni imela elementov kriminalnega romana, pri osemdesetih se nisem mogel tako hitro naučiti pisati še kriminalnih romanov. (smeh) Kratke zgodbe mi bolj ležijo, tudi moje vloge na sodišču so bile kratke in sodniki so bili presrečni. Zato mi je glavna urednica Cankarjeve založbe Tatjana Cestnik dodelila Vasjo, ki je izjemen literarni mojster. Tako bo ta kriminalni roman napisan v 'sostorilstvu' (prefrigan nagajiv smeh). Ta roman bo super senzacija, tresla se bo zemlja, od Triglava do Vardarja. (smeh) A že sedaj me je groza, ker nimam več nobenega cilja. Pisal verjetno ne bom več, ali pa bom, moram nekaj imeti. Ko sem pisal kratke zgodbe, sem vstajal ob štirih zjutraj in sem bil presrečen. Ko knjiga izide, se ti 'otrok rodi', ti si pa izgubljen. Kaj pa zdaj? In tega se bojim. Da ne bom imel cilja. Vse življenje sem jih imel.«
Kaj je v življenju zares pomembno?
»Zame absolutno družina, moji otroci. Zelo smo povezani. Aleksander me iz Švice pokliče vsak dan, z Rokom sva skupaj v službi, Petra živi v Ljubljani, a smo vseskozi v stikih. Pomembno je tudi, da nekaj pustiš za sabo. Da si nekaj ustvaril. Knjiga ostane v knjižnici še nekaj let. Tudi v zemljiški knjigi sodišča bodo moje pogodbe in oporoke. (smeh)«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
