revija Jana

Pa je menda njihovo delo grozno odgovorno. No, kadar branijo vsak svoje okope, gotovo. Ker takrat napake ne sme biti. Tipkajo po direktivi. A ko je v evropskem parlamentu govorila predsednica Pirc Musar, je bila dvorana polna. Tako odmevnega govora Slovenca v tej dvorani še ni bilo. Pa je povedala le to, kar vsi normalni ljudje vidimo in vemo. V Gazi Izrael izvaja genocid. Bravo, Nataša! Potem pa folklora. Tomc, Zver, Grims … kakšen genocid neki!?  Vem, za dobro plačo je treba ubogati, a vseeno. Kaj ko bi si ti ljudje kdaj med temi razmesarjenimi otroki poskusili zamisliti obrazke njihovih ljubih. Otrok, vnukov? Bi šlo? Bi Logar potem še blebetal, da v Gazi ni genocida, ker to, ali je ali ni, lahko presoja le sodišče. In dodal, da je za »priznanje« tega »statusa« moralo v Ruandi umreti 800 tisoč ljudi!?

Logar! Pa je kar nekaj obetal, ko se je navidezno odklopil od SDS. Zdaj pa … nobene škode ne bo, če bo poniknil. Potuhnjencev in preračunljivcev je v naši politiki dovolj. Na levi večno novi obrazi, na desni pa tudi večno … en sam. Dokler bo živ, bo SDS vodil Janez Janša. Kar je škoda. Imeti državotvorno stranko, ki ne bi bila zgolj in samo orodje enega in edinega, bi bilo v teh čudnih časih zelo dobrodošlo. A dokler je ON, je to misija nemogoče. Počasi bomo morali dojeti, da je vrag odnesel šalo. Potrebujemo drugačne politike. Take, ki vedo, kaj je mednarodna politika, kaj diplomacija, kdo šteje in kdo ne. Od njih bo odvisno, kaj bo s Slovenijo. Še enkrat bravo, Nataša.

A kaj ko klecamo že doma. Zdravstvo, pokojnine, »psihoterapevti«, šolniki, ki naj bi bili vse – učitelji, vzgojitelji, socialni delavci, varnostniki. Šolarjev in staršev. In so tudi krivi za vse. Ker nekdo pač mora biti kriv. In potem izkušeni in vseh zunanjih pameti naveličani učitelji odhajajo, mladi pa ne prihajajo. Ministri imajo rešitev. Imenovanje ravnateljev bo poslej v njihovi domeni. Adijo, pamet!

Je pa tudi res, da vtis o vsem zgoraj opisanem k nam prihaja v glavnem preko medijev. Zame in za večji del moje generacije so to še vedno klasični mediji. Nacionalna RTV bo zame vedno prva. Tam sem se učila osnov in odnosa do novinarskega dela. Učna doba je bila dolga in dosledna. Sodeč po marsičem, danes ni več tako. Lapsusi, napake, površnosti vseh sort. Ker ni denarja, so vsi in je vse dobro. Program pa oskubljen. In kar boleče betežen. Tu in tam naletim na oddajo, kjer se tekmovalci potegujejo za nagrade. »Praznih rok ne boste odšli!« Nagrada 20 ali nekaj takega evrov! Resno!?!  

A saj nič ni več, kot je bilo, mar ne? Svet je zblojen, ni razloga, da ne bi bili tudi mediji. Danes ni pomembna vsebina, pomembni so domet, kliki, prodaja, denar. Bolj kot novinarji in uredniki na vsebine vplivajo tržniki. Da bo jasno, kaj s tem mislim, bom povzela vest s portala Slovenskih novic. Pred dnevi. Naslov: Tudi to je Slovenija. »V zavetišču so sprejeli enoletno muco, ki je mesec dni preživela ob svojem umrlem gospodarju. Shirano, na robu preživetja. Zbiramo donacije.« Ja in? Vse lepo o zavetišču. A dvakrat sem prebrala, kajti pokojniku razen dejstva, da je bil, avtor ni namenil niti ene besede. Mački ja, človeku ne. Ga nihče ni pogrešal, mu pomagal, ga obiskoval …?

Smo res že tam? Da zgodba o shirani muci pritegne več pozornosti, kot bi je tista o najdbi mrtvega človeka?  

Tudi to je Slovenija. Očitno. In žal.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 22, 3. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.