»V drugem razredu osnovne šole smo ob koncu leta pripravili krajšo predstavo za starše. Ker smo morali čisto vse izdelati sami ali prinesti od doma, sem vlogo dobil, ker mi je leto pred tem nona za pusta sešila kostum kralja. Razredničarka je bila nad mojo igro navdušena in zato sem dobival vse več in večje naloge in vloge ob raznih šolskih kulturnih prireditvah, na šolskem radiu, celo nekaj tekem ŠKL-ja sem komentiral. To zadnje se je sicer izkazalo, da mi ne leži ravno najbolje … Nikoli nisem bil športen tip,« smeje se priznava igralec Nejc Cian Garlatti, ki ga je v petem razredu profesorica slovenščine predlagala za članstvo v Amaterskem mladinskem odru SNG Nova Gorica, ki ga je vodil Emil Aberšek.
Pod njegovim mentorstvom je prve vtise, povezane z odrom, dogradil, pilil in brusil. »AMO je bil bolj kot neke vrste druga družina, izredno varen in sprejemajoč prostor, ki je zasedal veliko mojega prostega časa. Poleg tega smo vadili in igrali na velikem odru SNG Nova Gorica. Na tem istem odru, na katerem smo večer pred tem gledali enkratne igralce v izjemnih predstavah. Do neke mere sem tako odraščal v in z gledališčem,« se v spominih vrača Nejc, ki pa je po končani srednji šoli vendarle naredil korak stran od igralstva. »Ob koncu srednje šole sem se pragmatično vpisal na študij prava v Novi Gorici, kar mi je omogočalo, da sem še naprej sodeloval z amaterskim mladinskim odrom, pa tudi amaterskim gledališkim društvom v čezmejnem Štandrežu in dvakrat celo gostoval v predstavah Dušana Jovanovića s taistimi igralci, ki sem jih občudoval kot otrok. In ti igralci so me takoj sprejeli za svojega. Kritično smo se pogovarjali o vseh temah, brez predsodkov in predvsem z veliko humorja.«
Po pravu igra
Ob koncu študija prava pa je z mislijo na prihodnost, da si ne bi kdaj očital, da ni niti poskusil na sprejemnih izpitih na AGRFT, oddal prijavo in se nanje pripravil. »Sprejemni izpiti so bili po mojem vedenju sestavljeni iz dveh krogov. Po drugem krogu, za katerega sem mislil, da je zadnji, in za katerega se mi je zdelo, da ga nisem opravil, sem se odpeljal na Obalo. Najbrž zaradi želje po samoti med premislekom o prihodnjih letih; igralec pač ne bom. Rezultati so bili znani šele zvečer. In tako sem, sedeč na pomolu s pečeno koruzo v roki, poklical vratarko, ki mi je povedala, da mojega imena, žal, ni na seznamu. Do danes lahko prikličem tisti občutek razočaranja, ki me je preplavil v tistem trenutku. Vendar se je vratarka po nekaj sekundah popravila in rekla, da se je zmotila in da naj pridem naslednje jutro na tretji krog. Takrat je najgloblje razočaranje zamenjala neznanska želja, da bi mi naslednji dan uspelo. Takšnega impulza ne gre kar zanemariti! Takrat sem zares prvič jasno izrazil željo, da bi bil igralec. Naslednji dan sem bil sprejet v letnik pod mentorstvom Tomija Janežiča in Janeza Hočevarja,« razkriva igralec, ki je po končanem študiju zamenjal kar nekaj gledaliških ansamblov, bil tudi na svobodi, od leta 2020 pa je član igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana.
»Srečen sem, da sem v karieri imel priložnosti delati v skoraj vseh slovenskih gledališčih in spoznati kolektive in predvsem njihovo dinamiko. Šele ob srečevanju z drugimi igralskimi kolegi se mi zdi, da lahko zares kritično in z distanco razmišljam o igri, njenih oblikah ter preizprašujem svoj lastni igralski kredo. Vstop v kolektiv SNG Drama Ljubljana je zame izpolnitev enega izmed gonilnih ciljev med študijem. Zgodovina tega gledališča je prežeta s presežki in zdi se mi, da se tega zavedamo čisto vsi, ki prestopimo njen prag. Ustvarjati znotraj tega kolektiva je privilegij in odgovornost, ki se jima ne želim odreči,« razkriva Nejc, ki ima prav na dan izida naše revije premiero predstave Vse OK, sicer pa je v slabih dveh letih pustil globoke sledi tudi z vlogami v uprizoritvah Emigranta, Mati, Cement in Požigi.
Sam se sicer v času, ko je predstava še živa, izogiba občutku kakršnega koli ponosa na vlogo, saj ga ta lahko vodi v prepričanje, da jo obvlada, in takrat se preneha ukvarjati z njeno vsebino. »Mislim, da je pomembneje gojiti skromnost do vloge ter odra nasploh. Vendar, če se ozrem nazaj in si prikličem v spomin vloge, ki živijo zgolj še v spominih in vtisih, so trenutki ponosa vedno povezani z občutkom zavedanja, da so gledalci docela in brezpogojno z menoj. Sicer pa je z vlogo podobno kot s sočlovekom. Če jo spustiš dovolj blizu, te zagotovo spremeni in tako ostane v tebi za vedno. V tem je zame eden izmed največjih čarov ukvarjanja z gledališčem.«
Soča in Goriško
Nejc je zelo vesel, da lahko po dveh prekinitvah zaradi koronavirusa spet opravlja svoje poslanstvo. »Ob izbruhu pandemije se je zdelo, da je prosti čas sprva dolgočasno brezno nedela. Na srečo sem prvi val epidemije preživel v družbi prijateljev na družinskem vikendu ob Soči in v naravi. Takrat sem ponovno malce obujal vrtnarjenje, brikolaž, ribolov, dolge sprehode v odmaknjene gozdove. A kmalu se je obseg prostega časa zmanjšal. In v zadnjem letu so bile proste ure namenjene predvsem počitku na kavču ter prebiranju kakšnih krajših leposlovnih del,« pravi, čeprav proste ure rad izkoristi tudi za skok na rodno Goriško, predvsem zaradi družine, s katero se zlasti v zadnjih nekaj letih odlično razume in ki ga veže na tisti prostor. »Rad se vračam za krajši čas, rad grem na sprehod po gozdovih, v katerih sem preživel dobršen del prostega časa, ko sem bil še otrok. Tam je krasno vreme in odlična hrana. Tam so spomini. Niso vsi prijetni, a so del mojega odraščanja. Ljubljana mi zagotovo danes ponuja več možnosti glede številnih razstav, predstav, dogodkov. Vendar zadnje leto dokazuje, da ni dovolj zgolj živeti v tem okolju. Treba si je znati ustvariti čas in ga užiti,« za konec še pove Nejc.
