Nekaj eteričnega je v njej ne glede na to, kakšno vlogo igra na odrskih deskah. Umirjena in razmišljujoča, zelo čuteča in na videz ranljiva, a hkrati močna ženska – in takšna se pokaže tudi v intervjuju.
Pravkar je bila spletna premiera drame Učinek, v kateri igrate zdravnico. Kako blizu vam je ta poklic, bi ga lahko opravljali tudi v realnosti?
Poklic zdravnice mi je od nekdaj blizu, kar pa ne pomeni, da bi ga lahko tudi v resnici živela. Menim, da moraš biti za vsak poklic rojen in narejen. Občutek, da lahko nekomu konkretno in takoj pomagaš, ga zdraviš in ozdraviš, mora biti silno lep. Lahko pa je zdravilna tudi umetnost, saj daje našemu duhu prostor svobode, ko jo ustvarjamo ali ko jo gledamo, poslušamo, doživljamo, saj s premisleki in doživetjem hranimo in zračimo duševnost ter spodbujamo aktivnost uma. Vse to posledično vpliva na ravnovesje in zdravje.
Zdravniki so naši heroji v tej epidemiji. Tudi vi morda zdaj drugače gledate na njih?
Zdravnike in zdravnice spoštujem in jim zaupam. Primanjkuje nam jih. Do splošnega zdravnika v javnem zdravstvu je v zadnjem času zelo težko priti. Treba bi bilo spodbujati mladi kader, jih poskušati zadržati v našem okolju, da nam ne bi uhajali v tujino. V naši predstavi igram zdravnico, klinično psihiatrinjo in psihoterapevtko, ki je povabljena k študiji testiranja učinkovin za razvoj psihiatričnega zdravila. Lahko rečem, da je raziskava zelo zanimiva, pa čeprav je prilagojena za gledališče. Različni aspekti in gledišča, kako pravzaprav delujejo antidepresivi in psihiatrična zdravila dolgoročno, in če sploh, so namreč zelo diskutabilni. Za vlogo sem oblekla tako imenovano belo zdravniško uniformo. Kakšen je občutek? Izoblikoval se je kot odsev iz oči mojih soigralcev. V resnici sem lahko na lastni koži začutila, kako gledamo z apriornim spoštovanjem zdravnike in zdravnice, kot da sem prav jaz tista, ki lahko pomaga in se mi lahko zaupa. Skratka, počutim se kot absolutna avtoriteta.
Kako se sami spopadate s krizo, kaj vam pomaga, da ohranjate optimizem?
Optimizem ohranjam s potrpežljivostjo in mislijo, da se je ljudem v preteklosti dogajalo še vse kaj hujšega. Smo razcrkljana družba, ki se ji za dobro drugega ne ljubi natakniti niti maske čez usta in nos ali natakniti plastičnih rokavic na roke, ko se brska po sadju in zelenjavi v trgovini. Mnogo ljudi vse prevečkrat postavlja na začetke svojih stavkov besedo »jaz«. Ko nekomu nekaj poveš, se bo odgovor skoraj zagotovo začel z: »Jaz pa …« Torej gre za naravnanost zgolj nase. Solidarnost je tujka. Opažam tudi, da se redkokdo izpostavi v dobro drugih. Ko se izpostaviš sam, je to skoraj v isti sapi pozabljeno. Ljudje se skrijejo.
Vaš sin Bela bo dopolnil deset let. Kako se spopadate s šolo na daljavo? Kar nekaj žensk je glasno povedalo, da komaj zmorejo, med njimi vaša kolegica Ana Dolinar.
Najin sin Bela hodi v četrti razred in mu pouk na daljavo za zdaj ne dela težav. Po naravi je bolj zapečkarski, kar pomeni, da družbo pogreša le sem ter tja. Ampak Bela je edinec, kar je v tem času bistven podatek. Ne predstavljam si, kako bi lahko z učenjem, nalogami in zagatami na daljavo pomagala na primer trem otrokom hkrati. Trenutno sem bila v proces ustvarjanja predstave vpeta le jaz in je lahko za šolanje od doma poskrbel Saša (Tabaković, op. p.), po desetem februarju, ko imam premiero, pa se bo situacija obrnila, ker bo on začel nov projekt. Skratka, srečno naključje, da nisva v istih projektih. Absolutno šola na daljavo ne more trajati v nedogled, to je nesprejemljivo, res pa je, da ko bomo vsi skupaj doumeli, kako zelo pomembno je cepiti se in paziti na zdravje drugega, šele takrat bomo lahko stopili v normalno in zdravo šolanje, druženje, hobije, zabavo …
Oba s partnerjem Sašo Tabakovićem sta igralca. Vaju je glede na trenutno stanje strah prihodnosti, tako vajine kot igralstva, umetnosti na splošno?
Glede na turbulentne preobrate, ki so se v zgodovini človeštva že dogajali, in na to, kako je umetnost ob tem doživljala svoje preobrazbe, me za prihodnost umetnosti kot take ni strah. Umetnost in ustvarjalnost sta vezani na človeka, njegovo hotenje in nujo po senzibiliziranju sebe in družbe. Dokler bo torej človek na tem planetu, toliko časa bo umetnost, hočeš nočeš, vseprisotna. Ta trenutek ustvarjamo predstave za čas, ko jih bo mogoče spet uprizoriti tudi pred občinstvom, in česar so ljudje željni. V tem vmesnem prostoru medprostora pa bodo predstave snemane prek »stream« tehnologije v živo. Za živo gledališče seveda to ni sprejemljivo in komaj čakam, da se skupaj z občinstvom vrnemo v dvorane. Se mi pa zdi trenutni preplet nove tehnologije »streaminga« skupaj z gledališčem izjemno zanimiv. Lahko rečem, da se je zgodila nova uprizoritvena forma, ki spet ponuja ogromno možnosti. Hkrati združuje umetnike z različnih področij, ki se brez situacije epidemije verjetno sploh ne bi tako kmalu srečali. In ravno preplet tako različnih optik in znanj napoveduje, da se lahko zgodi in odpre nekaj popolnoma novega.
V Učinku preizkušate zdravilo proti depresiji. Ste se med študijem poglobili v to bolezen sodobnega časa, ki je še vedno precejšen tabu?
V preteklosti je bila depresija poimenovana kot melanholija, ki je predstavljala svojevrstno človekovo naravnanost k razmišljanju. S sodobnega gledišča pa je depresija predvsem otopelost čustev. Gre za stanje, ki je za posameznika zelo obremenjujoče, saj onemogoča normalno delovanje. V težji obliki vpliva tudi na zmožnost premikanja, saj depresija vleče posameznika k tlom. Vsa ta definicija o depresiji me spominja na trenutno stanje in nedelovanje sveta, v katerem živimo. Torej, če svet, v katerem živim, boleha za to boleznijo, se sprašujem, ali je sploh mogoče, da se takšen vpliv sveta ne bi pretihotapil, vsaj malo, tudi v vse nas.
Še ena tema, ki se ji izogibamo: Mia Skrbinac je pogumno spregovorila o spolnem nadlegovanju profesorja na akademiji. Kako preprečiti tovrstno dogajanje, kako spodbuditi ženske, da spregovorijo, kako jih zaščititi, jim pomagati?
Najbolj je pomagala Mia Skrbinac sama, ker se je izpostavila konkretno, brez anonimnosti. Ne pomnim se, da bi kdaj prej v našem prostoru kakšna druga oseba, ki je bila žrtev spolnega ali psihičnega nasilja univerzitetnih profesorjev, svoje občutke tako resno izpovedala. Gre zares. Mia Skrbinac želi za svojo generacijo (in posledično vse naslednje) nova pravila za svet in sistem, v kakršnih si želi živeti. V dobro zdrave družbe pa se mora zgodba, v kateri je trpela dve leti na akademiji in po njej, izkristalizirati do konca. Zdaj je pravi čas za to, da stopijo iz anonimnosti tudi druge ženske ali moški, ki so doživljali kaj podobnega. S tem bodo v oporo Mii Skrbinac, najbolj pa sebi. Pomembno je zavedanje o tem, da ta problem zadeva celotno družbo in da ni čas za skrivanje ter čakanje v temi. Verjamem, da je potrebno veliko poguma, da se kot žrtev izpostaviš. Izpostaviti samega sebe pomeni apriorno stigmo in bojazen, kaj bodo rekli, kaj bodo govorili, zaradi tega me ne bo nihče želel zaposliti, kaj bodo rekli starši … Nujno je treba vzpostaviti nova pravila za v prihodnje. Ampak kdo so tisti ljudje ali peščica njih, ki lahko na to vplivajo? Moramo se zavedati, da so enakopravnost, enakovrednost, pravnomočnost žensk na zelo majavih tleh. Imam občutek, da za to ni prave in resnične želje, ker marsikomu, tako kot je, to ustreza. Če bi k meni prišel otrok in se mi izpovedal, da ga je stric, teta ali kdo drug neprimerno nagovarjal ali otipaval, bi zagotovo zastrigla z ušesi in vzela zares. Zakaj tako ne odreagiramo tudi pri mladini? Pričakujem, da bo tudi akademija dogajanje vzela zares. Na akademijo mladi pridejo po pomoč, da skupaj s profesorji oblikujejo lastno igralsko osebnost. Profesorjeva naloga je odgovorno delo, saj se mu študent z zaupanjem v njegovo znanje preda, zato mora kot avtoriteta toliko bolj paziti, da zaupanja ne izkoristi, ne izrabi na najbolj vulgaren način.
Čeprav se ves čas govori o enakopravnosti žensk in moških, diskriminacija še vedno obstaja. Kako vi vidite današnji položaj ženske in ali je epidemija kaj posegla v to, ga spremenila?
Da bi lahko dosegli enakopravnost med spoloma, rešili probleme različnosti in ostalih diskriminatornih problematik, bi morali začeti že zelo zgodaj v otroštvu, z vzgojo otrok in zgledom, ki ga dajemo sami. V poznejšem obdobju bi se morali tem vprašanjem z veliko mero pazljivosti posvečati v vzgojno-izobraževalnem sistemu, tem temam nameniti veliko več pozornosti, kajti vse, kar sledi pozneje, je težko spremeniti in popravljati za nazaj. In prav zaradi tega primanjkljaja ozaveščanja v odraščajoči dobi je stanje danes takšno, kot je. Še vedno slišim posameznike, ki jim ni do tega, da organizacije, kot je na primer #meetoo, obstajajo. »Pretiravajo,« pravijo. Dejstvo, da obstajajo, sploh ne bi smelo biti vprašljivo. V svetu nasilja, agresije in nasilnikov do takih vprašanj sploh ne bi smelo prihajati. Ravno nasprotno, tovrstna gibanja je treba podpreti, ker so nujna za spremembe v družbi.
Umetnost nastavlja ogledalo družbi. Kaj trenutno vidite v tem ogledalu?
Praznino.
