Pexles, Jana

Prejšnji teden sva šla s cenjenim soprogom v toplice. Za tri dni. Več ne zdrživa, ker nama običajno postane nepopisno dolgčas. Spakirala sem zelo na hitro in skoraj ničesar nisem pozabila, razen zobne paste, glavnika, enega copata  in knjige, ki jo trenutno berem. In, katastrofa, tudi nogavic ni bilo. Saj zdaj se vendar nosijo sandali, sem se izgovarjala, najdražji pa, da v pohodne čevlje vendar ne moreš bos.  Kakšne pohodne čevlje, sem se zgrozila. Saj bova vendar zlezla na tisti hrib, ki ga opazujeva že nekaj let, me je nadrl in pripomnil, da dopust ni lenarjenje, temveč rekreacija. Sem mislila, da je počitek, sem vzdihnila. Takoj, ko se je zjutraj odprla hotelska trafika, je že bil tam in povpraševal po nogavicah. Žal so jih imeli.

To pot mi je postalo dolgčas že po dveh dneh in začela sem načrtovati, kaj vse bom postorila doma, ko se vrnem polna energije. Temeljito bo treba pospraviti omaro, sem napovedala. Kristus, je rekel. To pomeni, da bo moral pomerjati srajce in hlače, ali so mu še prav.  Ne bo, se je zaklel. Pospravljal bo po delavnici, in to od jutra do večera, se je pridušal. Prav, pa ti bom prinesla obleke tja, sem obljubila.  

Rečeno – storjeno. Najprej sem se potem doma spravila na predal z nogavicami in bil je skoraj  prazen.  Potem sem seveda navalila na koš za perilo. Priznati moram, da redno perem predvsem zgornjo plast vsega mogočega, kar je natlačeno tja not, na spodnjo pa kar nekako pozabljam. Ko sem vsula vse na sredo hodnika, se je izkazalo, da je bila v košu gromozanska količina nogavic, kar  za cel pralni stroj. Notri sem jih še nekako stlačila, ampak hudič je bil, ko sem jih potegnila ven. Tisoč nogavic, ki jim je treba najti par.

No, pa sem jih iskala. Sem lahko vsaj brez slabe vesti gledala z enim očesom nekakšno poljudnoznanstveno oddajo na televiziji. Ker ne zapravljam časa, ampak sestavljam pare. Cenjeni soprog se je kislo nasmehnil – a večerje pa ne bo? Bo, ko bodo nogavice poparčkane. Ali pa ko bo oddaje konec, je jedko pripomnil. No, lahko se grem pri priči ukvarjat z večerjo, on pa naj spravi skupaj nogavice, saj je lepa količina pravzaprav njegovih, sem odvrnila. Če prav pomisli, pravzaprav še ni lačen, je odvrnil in izginil v klet. Tudi on ima svoje obveznosti,  da ne bo pomote.

V resnici sem bila z iskanjem parov kmalu pri koncu. Ostal je velik kup brez para. Benti, kam so pa izginile? Manjkale so tako bombažne nogavice kot najlonke vseh mogočih dolžin in barv.  Posamične nogavice sem lepo razporedila po kavču, upajoč, da sem vendarle prezrla drugi del para, pa  ni bilo tako.  Ni jih bilo in konec. Medtem ko sem si belila glavo, je iz kleti prirožljal cenjeni soprog in začel prav nič prijazno rohneti: »Pa kako moreš  izgubiti nogavice. Skoraj vsako jutro, ko se obuvam, ugotavljam, da mi manjka ali leva ali desna nogavica.« A res, sem rekla. Še preden sem mu razložila, da so vse nogavice enake, je ugotovil, kakšno neumnost je butnil, in se pobral nazaj v klet. Jaz pa sem premetala vse omare, pogledala pod vse postelje in odprla ve predale, ki niso namenjeni nogavicam. Nič. Nekdo ji žre. Ali kaj takega.

Priznal seveda ni nobeden. No, jaz sem z eno staro zluknjano povezal trto, ker je bombaž pač veliko prijaznejši kot plastične sponke, je končno priznal cenjeni soprog. S pogledom sem ošinila velikansko trto, razpeto čez pol dvorišča. Prav vse veje so bile povezane z nogavicami, ki nikakor niso bile stare in polne lukenj, ko jih je spravil tja gor. Ampak najlonk tam ni bilo. Babica je nekaj zagodrnjala in se odpravila v svojo sobo, jaz pa za njo. A se ni vpisala v tečaj izdelovanja cvetja iz blaga? Kje pa je, če smem vprašat? V vazi, je rekla. Res je bilo zanimivo, a ko sem si zadevo od blizu ogledala, sem z lahkoto prepoznala nogavice, napete čez žico, ki jo cenjeni soprog že kakšen teden besno išče, v sredini cvetov pa so sijale perle iz moje poročne ogrlice …       

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 23, 10. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.