Revija Jana

Petintridesetletna zdravnica je pediatrinja, a zadnje mesece je delala na urgenci in reševala življenja in krpala razbita telesa otrok, ki so jih zadeli izraelski izstrelki ali krogle. In ves čas jo je skrbelo, ali je njenih deset otrok, ki so jo medtem čakali doma, na varnem. Niso bili. Tisto jutro niso bili. Tisti majski petek je bil njihov zadnji dan.

Otroci so imeli egipčansko državljanstvo, Alaa in njen osemintridesetletni mož Hamdi, prav tako zdravnik, sta z njimi nameravala oditi v Egipt, na varno. Dogodki so ju prehiteli. Zadnjo zgodbo družine, ki je ni več, so košček za koščkom iz pripovedi sosedov, sorodnikov in osebja v bolnišnici sestavili novinarji. V oblegani Gazi, kjer ljudje vsak dan umirajo na različne grozovite načine – od lakote, bolezni, krogel, izstrelkov – so, tako so mislili, videli že vse. Nič hujšega se ni več moglo zgoditi. Pa se je.

Kri na drevesu

Dr. Hamdi al-Najjar je po tem, ko je ženo odložil v bolnišnici, odšel po hrano. Nato se je vrnil domov – še ravno pravi čas, da je videl, kako je njegovo hišo zadel izraelski izstrelek, ki ni eksplodiral. Stekel je v hišo, da bi rešil svoje otroke. Takrat je priletel drugi izstrelek. Ta je eksplodiral.

Hamdijev starejši brat Ali, ki je slišal, da je bila zadeta neka hiša prav v soseski, kjer živi njegov brat, je z zlo slutnjo skočil v avto in odhitel na pomoč. Na ulici je ležal Hamdi in ob njem njegov enajstletni sin Adam, oba hudo ranjena, a živa. Hiša je bila v ognju. Ali ju je odpeljal v bolnišnico, nato se je vrnil, da bi pomagal iskati preživele. Pa ni bilo več kaj storiti. Od desetih otrok, starih od sedem mesecev do dvanajst let, je Adam edini preživel. Prav takrat, ko so začeli iz hiše nositi prva zoglenela trupelca, je prišla njihova mati. Alaa je peš pritekla iz bolnišnice.

Revija Jana

Prav takrat so reševalci prinesli truplo njene hčerke Revan. Zgornji del trupla je bil popolnoma zoglenel, se spominja Ali al Najjar, nič ni ostalo, koža in meso sta zgorela. Objokana mati je prosila, naj ji dovolijo še zadnjič popestovati hčerko. Do večera je bilo v mrtvašnici bolnišnice sedem v bele rjuhe zavitih trupelc njenih otrok. Bila so tako ožgana, da jih Alaa ni mogla identificirati. Dveh otrok, najstarejšega, dvanajstletnega Yahje, in najmlajše, sedemmesečne Sayden, še niso našli. Od dvanajstčlanske družine so bili v petek zvečer živi le še trije. V nedeljo je zaradi poškodb umrl tudi Hamdi.

Enajstletni Adam je dobil nešteto ranic od šrapnela. Roko, ki mu jo je skoraj odtrgalo, je zdravnikom uspelo rešiti. »Ker sta oba starša zdravnika, bi človek mislil, da je v privilegiranem položaju, toda ko smo ga položili na operacijsko mizo, se je zdel veliko mlajši od svojih enajstih let,« je povedal britanski ortoped dr. Graeme Groom, ki je fantka operiral. Ko se je po operaciji zbudil, je Adam klical svojo sestrico Eve in rekel, »na drevesu je kri«.

Izraelci so spet uporabili tisti neznosno banalni, vedno isti izgovor: streljali so na »sumljive tarče«. A da so zadeli tudi civiliste? Bodo raziskali. Kolikor vemo, še vedno raziskujejo. Povsem nerelevantni bivši politiki ugibajo, da ne gre za genocid, kje pa.

Mir v srcu

»Zdravnice okrog nje so medlele od žalosti in besa, dr. Alaa pa je ostala mirna,« pripoveduje kolega iz bolnišnice. »Bog ji je v srce poslal mir.« Motil se je. V njenem srcu ni miru, čeprav na zunaj ostaja trdna. Dr. Alaa je pokopala svoje otroke in se vrnila na delo. Vmes je obiskovala bolniški sobi moža in sina in molila, da bi ozdravela. Njena molitev je bila uslišana le napol. Mož s hudo možgansko poškodbo in nešteto ranami po telesu je odšel za svojimi devetimi otroki.

Sahar al Najjar, zdravničina nečakinja, je v nedeljo povedala, kako ji je Alaa pokazala zadnjo stekleničko mleka, ki si ga je iztisnila za najmlajšo. Na delo v bolnišnico se je vrnila kmalu po njenem rojstvu. Ni šlo drugače. Ranjenih in obolelih v Gazi je vse več, zdravnikov vse manj. In tako si je v službi vsak dan iztiskala mleko za hčerkico. Zadnje stekleničke deklica ne bo nikoli popila. Takrat se je dr. Alaa zlomila. In potem se je vrnila na delo. Kolegi pravijo, da ji samo v očeh lahko preberejo njeno neznosno bolečino. Izrael ji je ukradel materinstvo, pravijo.

Adam se spet smehlja

Dr. Groom ne ve zagotovo, koliko se Adam zaveda tega, kar se je zgodilo njegovi družini. »Angelski obrazek ima, ki ga razsvetli čudovit smehljaj. Imam zanesljiv način, kako pričarati tisti prelepi smehljaj: ponudim mu čokolado.« Adamu gre bolje, kot so predvidevali, pravi. Kljub temu deček potrebuje bolnišnico, ki ni sredi vojne vihre – Italija je ponudila, da mu na svojih tleh da oskrbo, ki jo potrebuje. Mama Alaa je nameravala ostati pri možu, toda po njegovi smrti so Italijani ponudili zatočišče tudi njej.

Dr. Groom pravi, da pomor celih družin v Gazi ni nič nenavadnega. »Vsaka operacijska dvorana pozna take zgodbe,« pravi. »Ko se o tem pogovarjam s palestinskimi prijatelji in kolegi, samo skomignejo in pravijo, tako je pač naše življenje.« V sredo je Adam z mamo in še nekaj sorodniki odletel na zdravljenje v Milano. »Upam, da bom v Italiji napisala novo poglavje našega življenja, vendar v drugo knjigo,« je rekla Alaa. »Naredila bom vse, kar bom lahko. Po zdravljenju se bo Adam naučil italijansko in šel v šolo.«

Adam je pa rekel, da bi rad živel nekje, »kjer je lepo«. »Lepo je tam, kjer ni bomb. Lepo je tam, kjer hiše niso podrte in lahko hodim v šolo, Šole imajo mize, otroci se učijo, nato pa se gredo igrat na igrišče in nihče ne umre. Lepo je tam, kjer mi operirajo roko in je roka spet v redu. Lepo je tam, kjer mama ni žalostna. Povedali so mi, da je v Italiji lepo.«