Raziskavo je financirala Evropska unija v okviru Sedmega okvirnega programa in je potekala v več kot 80 bolnišnicah iz enajstih evropskih držav. V raziskavo je bilo v obdobju štirih let (med aprilom 2013 in aprilom 2017) vključenih 706 bolnikov. Med avtorji članka sta prof. dr. Marko Noč, dr. med., in doc. dr. Tomaž Goslar, dr. med., s Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino Interne klinike UKC Ljubljana.
Preberite tudi: To so najboljši topilci maščob!
K izvedbi je pomembno prispeval tudi Klinični oddelek za intenzivno interno medicino Interne klinike UKC Ljubljana, ki je bil med desetimi centri z največ vključenimi bolniki. Kardiogeni šok je bolezensko stanje, ko srce ne uspe prečrpati dovolj krvi, da bi zadovoljilo potrebe organov in ti zaradi pomanjkanja kisika pričnejo postopno odmirati. Razlogi so lahko različni: infarkt srčne mišice, vnetje srčne mišice, bolezen srčnih zaklopk. Infarkt srčne mišice pomeni odmrtje dela srčne mišice zaradi zaprte venčne arterije (žile na srcu, ki srčno mišico oskrbuje s krvjo bogato s kisikom) in je najpogostejši vzrok kardiogenega šoka. Kljub napredku medicine v zadnjih letih še vedno umre med 40 in 50 odstotkov bolnikov, ki ob infarktu srčne mišice razvijejo kardiogeni šok. Take bolnike zdravimo s čim prejšnjim odprtjem zaprte venčne arterije.
Raziskava je odgovorila na vprašanje, kateri je najučinkovitejši način zdravljenja bolnikov, ki so zaradi infarkta srčne mišice razvili kardiogeni šok: Ali je smiselno razširiti le zaprto venčno arterijo ali je bolje poleg zaprte venčne arterije oskrbeti še vse ostale pomembne zožitve venčnih arterij? Rezultati raziskave so pokazali, da imajo bolniki s kardiogenim šokom zaradi infarkta srčne mišice, ki jim ob sprejemu v bolnišnico razrešimo le zaprto venčno arterijo, tudi po enem letu boljše preživetje od bolnikov, kjer takoj ob sprejemu v bolnišnico poskušamo razširiti vse zožene ali zaprte venčne arterije.
Rezultati raziskave potrjujejo že lani decembra objavljene podatke o boljšem enomesečnem preživetju, ki so bili prav tako objavljeni v reviji New England Journal of Medicine.
