Okoli sebe Maja Štamol Droljc zbira lepe stvari in drage ljudi. Pred leti sta si z možem Stanetom izpolnila veliko željo in si v Žalcu zgradila svojo sanjsko hišo, v kateri uživata s posvojenima hčerkama Žani in Dilsi. Pogosto pa ju obiskujejo sorodniki in prijatelji. »Nekaj časa sva bila tako družabna, da je bila najina hiša hiša odprtih vrat,« se smeji Maja.
Maja je v otroštvu živela v hiši, zato si je želela, da bi enkrat v odraslosti to spet ponovila, saj je rada obkrožena z naravo. To željo si je izpolnila precej pozno, saj je svojega življenjskega sopotnika Staneta srečala šele pri 35 letih. Z njim je najprej živela v bloku, nato pa sta se preselila v mansardno stanovanje v hiši, kjer je imela tudi atelje.
Ljubezensko gnezdece
Njun prvi skupni kotiček je bilo njeno 35 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Žalcu. Takrat je Maja ravno začenjala samostojno pot modne oblikovalke. »Na polovici stanovanja je bila kuhinja, na drugi pa postelja. V sobi pa je našla še dovolj prostora za atelje in šivalni stroj. Ko sva raztegnila posteljo, ni ostalo praktično nič prostora. Maja mi je naredila prostor v polovici omare, kamor naj bi preselil stvari iz svojih kovčkov, ki sem jih prinesel s seboj. Bilo je zelo tesno, a nama je bilo najino prvo skupno gnezdo neznansko všeč. V njem sva si kljub pomanjkanju prostora znala urediti svoj življenjski prostor in v njem uživati,« pravi Stane. Potem sta v središču Žalca kupila podstrešno stanovanje v stari meščanski hiši, kjer je Maja nato imela tudi atelje.
Iz manjšega v večje
Sprva sta mislila, da ne bosta vedela, kaj početi s 120 kvadratnimi metri prostora, kolikor je merilo stanovanje. A sta prostor hitro zapolnila, saj stvari le redko mečeta proč, hkrati pa sta ljubitelja bolšjih sejmov, kjer vedno kaj najdeta zase. Stikala sta tudi po antikvariatih ali se celo odpravila po vaseh, če sta izvedela, da ima kdo pri hiši kakšen poseben kos. Vse to, kar sta dolga leta kupovala in zbirala, sta domiselno postavila v svojem domu. Stanovanje je izdajalo njun prefinjeni okus, saj znata odlično kombinirati staro z modernim. Majin oblikovalski posel se je počasi širil, potrebovala sta vse več prostora in si želela teraso, kjer bi lahko posedala ob večerih. Privlačila ju je narava in umirjeno podeželsko vzdušje. Le z načrti nista preveč hitela. Ko sta izvedela za staro hišo v središču Žalca, sta jo šla pogledat. Lokacija v skoraj samem centru mesta jima je bila v hipu všeč. Priložnost je bila dobra in hišo sta kupila. Takrat sta že vedela, da je tako stara, da je nima smisla obnavljati, zato sta jo porušila in pričela graditi novo. V njej sta si želela velike terase, kjer bi lahko ob kozarcu vina posedala v poletnih večerih. Predvsem pa jima je bilo pomembno, da bo hiša dom, da bo imela toplino, ki jo začutijo ljudje, ko vstopijo vanjo. Nista želela velike hiše, temveč prostor, ki jima bo ponujal vse užitke, ki jih imata rada. Po drugi strani pa sta, zaradi izkušnje z Majino mamo, ki je bila zadnja leta življenja zaradi hude sklepne revme, nekaj kapi, infarktov in na koncu še amputirane noge na invalidskem vozičku, vedela, da njun dom ne bo smel imeti pragov vrat. »Ta izkušnja me je zaznamovala tako, da sem vedela, da želim imeti hišo, ki bo služila meni, ne jaz njej,« pravi.
Kamni sreče in spominov
Potem ko jima je arhitekt naredil načrt, sta spoznala poštenega in pridnega zidarja Valentina iz Levca, ki sta mu lahko vse zaupala. Še bolj natančen in vesten od njiju je bil. Nadzoroval je delo mojstrov, ki so arhitektove načrte spravljali v življenje. Prostori v hiši so nanizani okoli velike dnevne sobe, ki se je držita tudi kuhinja in jedilnica. Zakonca namreč nista želela zaprtih prostorov, temveč veliko svobode in prostornosti. Temelji njunega doma vsebujejo veliko simbolike. Ko sta se Maja in Stane poročila, sta svate prosila, naj jima ne nosijo poročnih daril, saj sta imela že vsega dovolj, temveč sta se razveselila kamnov, ki so jima jih prinesli z različnih koncev sveta. Tako so jima podarili del sebe, pa tudi svetovljanstva. Nekaj kamnov so vgradili v temelje hiše, nekaj pa po drugih prostorih. Kamni Stanetove mame, ki je odlična kuharica, so v kuhinji, kamni tistih prijateljev, ki se radi zabavajo, so v dnevni sobi, v spalnici pa tisti, za katere vesta, da imajo radi bolj žgečkljive stvari.
Domiselni preplet modernega in starega
Hišo so gradili eno leto. Mojstri so ju priganjali, tako da sta morala hitro izbrati ploščice, omare in drugo ter se odločiti, kje bo kaj stalo. V hiši je veliko stvari, povezanih s sorodniki, objekt pa je še vedno v nastajanju in opremljanju. Kadar se ji zdi, da nekaj ne funkcionira, to spremeni. Dobro pa zna izkoristiti že obstoječe stvari. Tako je denimo pri vhodu v hišo vgradna omara za čevlje, ki ima vgrajena stekla iz omare Stanetove babice. Preprosto ograjo iz jekla pa je Maja skupaj z mizarjem popestrila z lesenimi detajli. »Ugotovila sem, da je moč z enostavnimi rešitvami lepo opremiti dom,« pravi in dodaja, da tako v spalnici, katere del je tudi kopalnica, dolgo nista imela umivalnika. Ko sta od strica Janeza dobila star predalnik, sta ga predelala v kopalniški element, ki ju zdaj vsakič, ko stojita ob njem, spomni na dragega sorodnika. Ravno tako sta od nekod prinesla stare stole, ki jih je treba prenoviti, Maja pa jim je namenila mesto ob veliki starinski jedilni mizi v jedilnici.
Oblikovalka je tudi izvrstna kuharica, zato je veliko pozornosti namenila izbiri kuhinje, ki je, ne boste verjeli, črna! »Po osnovni izobrazbi sem kemik, zato me bela barva spominja na laboratorij. Bele kuhinje se mi zdijo hladne in sterilne, zato sem se odločila za črno in jo popestrila z barvnimi dodatki,« je zadovoljna. V kuhinji ji je zelo ljub hladilnik, ki dela led, saj sta tako Maja kot Stane velika uživača.
To se ni spremenilo niti po tistem, ko so jima zdravniki povedali, da ne bosta mogla imeti otrok, in sta posvojila ljubki deklici iz Afrike. Prostori v hiši zanju sprva niso bili načrtovani. A ker je dovolj prostora, sta Žani in Dilsi šele zdaj, ko sta večji in se ne crkljata več toliko pri starših, dobili svoji sobi. Zdaj imata še igralno-spalni prostor, večinoma pa spita v veliki zakonski postelji v sobi za goste. Ker sta deklici vsak dan večji, potrebujeta vsaka svojo pisalno mizo, več prostora za garderobo in druge stvari.
Znova bi vse naredila enako
Po osmih letih, kolikor živita v hiši, sta zelo zadovoljna s tem, kakšna je in kako je zgrajena. Nedavno je hiša dobila še enega stanovalca – psa, ki sicer ne sme v spalne prostore, zato pa so njegovi vsi drugi po hiši. »Hiša zdaj ni več tako čista, kot je bila, vendar nam je prinesel toliko veselja, da to mimogrede spregledam. Razen dveh usnjenih barskih stolov, ki sta mu bila blazno všeč, za zdaj na srečo še ni nič uničil. Prav tako pri miru pusti kamin, ki je bil sprva »gol«, nato pa se je tast, kipar Zlato Rudolf, sam ponudil, da nam kamin dopolni tako, da bo videti bolj umetniški. Nastala je čisto posebna skulptura iz kamna, ki daje dnevnemu prostoru samosvojo noto. Meni osebno pa je zelo ljub moj akt v dnevni sobi, velika slika Rudolfa Španzla, ki je bila moje zaročno darilo. Povsod po hiši je veliko takšnih stvari, ki nimajo denarne vrednosti, temveč veliko čustveno,« pravi Maja.
Preprosto urejen vrt
Sodoben življenjski ritem zakoncema ne omogoča veliko prostega časa. Vendar se oba zelo rada sprostita na terasi. Zvečer si vzameta dve uri zase, da se ob kozarcu vina pomenita, kaj se jima je dogajalo čez dan, in naredita načrte za naprej. Zavedata se, da zakonska sreča ni samoumevna in da je treba dobre odnose graditi in negovati. S terase se jima ponuja krasen pogled na okolico. Okoli hiše je toliko zemlje, da sta lahko naredila vrt, na katerem uživa predvsem Stane. Prideluje zelenjavo in jagodičevje. Zmenila sta se, da ne bosta sužnja svojega vrta, temveč bosta na njem uživala. Preden sta si zgradila hišo, sta veliko potovala po svetu, zdaj pa sta čedalje raje doma. »Zavedamo se, da je družina osnovna celica, ki je najpomembnejša za življenje vseh nas. Temu primerno sva pripravljena vložiti čas, trud in energijo. Nimava želje po vikendih na morju in luksuznih avtomobilih, želiva pa si toplega doma, občutka ljubezni in povezanosti vseh nas štirih. Želiva si svoji punci vzgojiti v pošteni in odgovorni osebi z občutkom za soljudi. No, ja, naj vam za konec zaupam še mojo najbolj skrito željo: kot ljubiteljica vsega lepega se ne bi branila lestenca rdeče češnje Nike Zupanc, ki bi ga obesila v jedilnico,« se je zasmejala.
Več v spodnji galeriji!
