Kakšni ste bili kot deklica? Radovedni in nagajivi ali pretirano tihi in pridni?
Ne, pretirano tiha in pridna pa res nisem bila.
Predstavljam si vas kot deklico z velikimi radovednimi očmi ...
Moji zakaji so kar bremenili mamin in očetov vsakdan, ampak mislim, da ni bilo sile.
Ste bili edinka?
Bila, šest let.
Kako so vas vzgajali starši, strogo ali popustljivo?
Bila sta dosledna in ljubeča. Moja izsiljevanja so bila brzdana, kljub vsemu pa sem lahko živela tudi v domišljiji in jima kravžljala živce.
Ste že kot dekle imeli nizek, temen glas, kot ga imate danes?
Ker je reklamiranje tobačnih izdelkov prepovedano, bom odgovorila z da.
Ste kot deklica radi nastopali pred gosti, ki so prišli na obisk, ali pred domačimi?
Nikoli. To sem počela samo na samem. Imela sem namišljene prijatelje. V kuhinji sem se pogovarjala z Urško, na stranišču z Marinko in tako naprej. Po navadi so bile to prijateljice iz vrtca ali šole ali pa liki iz risank.
Zdi se mi, da mora igralec že zelo zgodaj vedeti, kaj hoče v življenju, in mora imeti pogum ter visoko samopodobo, da si upa pred tisto »grozno komisijo« na AGRFT. Je tako?
Ne vem. Sama sem se za igralstvo odločila po ogledu predstave v tretjem letniku srednje šole. Prej sploh nisem vedela, da za ta poklic obstaja akademija. In tudi sprejemni izpiti na AGRFT zame niso bili posebno stresni. Tja sem šla zato, da jih naredim. Tega, da nisem vedela, kako težek je sprejemni izpit, je bila zgolj olajševalna okoliščina.
Zadnjič je Ula Furlan v Obrazih zapisala, da jo vedno pustite odprtih ust. Kaj mislite, zakaj vam to uspeva? Zakaj se nam, obiskovalcem gledališča, vedno zdi, da se greste najbolj zares? Kako in s čim nas vedno znova prevzamete?
Vesela sem, da se moje delo nekoga tako dotakne, saj zato pa obstajajo zatočišča, imenovana gledališča. Prideš, se slečeš, sedeš, izklopiš mobitel (smeh), luči se ugasnejo, tako da si lepo na varnem, in se prepustiš. Kam greš in s kom, je tvoja izbira. Nekatere igralce obožuješ, spet druge kritiziraš, ampak res je super, če se prepustiš. Šele takrat lahko pridemo vate in začnemo svoj ples. Šele takrat, ko dopustite, da vas prevzamemo, vas lahko prevzamemo. In seveda nam zelo laska, če je to vedno ter znova in znova.
»Z rojstvom otroka se marsikatera ženska osmisli. Vsaj o sebi lahko trdim, da sem močnejša, mirnejša in zrelejša tudi zato, ker sem mati. In ne čutim, da bi v moškem svetu s tem izgubljala atribute; prav nasprotno. Ženskost se razbohoti in pravi moški to zelo hitro opazijo.«
Medeja (v zadnji predstavi, ki jo igrate) ubije svoja otroka iz maščevanja, bolečine, zavrnjene ljubezni. Najbrž ste imeli kar precej dela sami s sabo, da ste upravičili njeno dejanje in se vživeli vanjo?
Opravičila za uboj lastnih otrok ne poznam. So mi tuja in kot taka vredna zaničevanja. Ker pa sem igralka in detomorilko le igram, je to seveda povsem drugačna zgodba. In to, ki jo lahko trenutno vidite na odru ljubljanske Drame, je napisal Seneka. Medeja v njegovi različici je napol človek in napol boginja, ki zaradi moževe izdaje in prevare v obupu ubije njuna otroka in obenem tudi sama odide v smrt. Odločitev, da se izniči tudi sama, mi je pomagala, da sem njena dejanja laže upravičila. Otrok torej ni zapustila. In spoznanje, da jim bo v onostranstvu lepše kot med živimi, me miri. Je pa najina zgodba z Medejo pravzaprav nenavadna. Tako počasi in gladko sem jo gnetla in oblikovala. Vseskozi sem imela občutek, da jo imam na vajetih, da jo obvladujem, izrisujem, popravljam, skratka, delam takšno, kot si jo želim – pa sem nekaj dni pred premiero opazila, da se je pretihotapila vame in se v meni naselila natanko in zgolj tako, kot je sama hotela. Pravzaprav si me je vzela. Prilastila si je mojo intimo in tega večera ne bom nikoli pozabila. Kako tanka je meja med razumom in blaznostjo, je odmevalo po mojih kosteh še dolgo v noč.
Morda klišejsko vprašanje, pa vendar: kako vas je spremenilo materinstvo?
Vcepilo mi je strah pred letenjem. Odkar sem mati, je letalo zame nepredstavljiva muka. Logično, seveda, da takrat, ko potujem brez sina.
Koliko je zdaj star vaš Svit?
Šest.
Kakšen fant je?
Kot povprečni šestletniki. Razen seveda, da je najpametnejši in najlepši. (smeh)
Kako odrašča ob starših igralcih? Se mu to kaj pozna?
Ne vem. Ima zelo razvito domišljijo, ampak mislim, da to spada k njegovim letom.
Ga vzamete s sabo v gledališče?
Na praznovanje dedka Mraza vsekakor. Takrat v internem bifeju obožuje naše toaste. (smeh) Drugače pa ni ljubitelj otroških in lutkovnih predstav. Ko je bil star tri leta, sva šla prvič v Kolosej in si ogledala risanko na velikem platnu. V njej je umrla kresnička in čez nekaj minut postala zvezdica. Teh nekaj minut je bilo zanj žal preveč. Tako intenzivno je podoživel njeno smrt, da dve leti ni hotel ne v kino ne v gledališče. In ker to seveda popolnoma razumem, to prepuščam njegovi volji, zato zelo redko odideva naproti različnim zgodbam, ki so otrokom na voljo.
Ste se kdaj počutili krivo ali pa vsaj slabo, ko ste morali vi zvečer na predstavo, on pa je bil z babico ali varuško doma?
Ne. Svit je zaljubljen v moje starše. Mami in očetu sem neizmerno hvaležna, da sta pripravljena svoj prosti čas posvetiti malemu vragcu, in ko pridem po predstavi domov in vidim, kako umirjeno plava v svojih sanjah, sem lahko samo srečna.
Se vam zdi, da lahko ženska, ki je izkusila materinstvo, bolj doživeto odigra Medejo kot tista, ki nima otroka, ali je to čisto nepomembno?
Ne vem. Resnično ne vem.
Kritiki vas cenijo, nagrajujejo: za vlogo baronice Castelli-Glembay ste dobili Borštnikovo in Severjevo nagrado, na Festivalu Miroslava Krleže na Hrvaškem so vas razglasili za najboljšo baronico Castelli-Glembay v zgodovini ... Kako doživljate in sprejemate nagrade?
Nagrade so lepo potrdilo za moje delo in večajo moj ugled. Naš poklic je resnično težak, ker zahteva vaš odziv. Če ga ni, imamo občutek, da ne obstajamo. Ne nazadnje je tudi poklon ob koncu predstave odvisen od vašega odziva. A kljub temu sama vedno najbolj zaupam sebi. Morda je tako tudi zato, ker lahko z vašim občudovanjem gradim igralsko samozavest. Ne morda, prav gotovo je tako. To je pravzaprav odločilnega pomena.
Koliko energije vam je popila na primer baronica, ki ste jo govorili v nemščini in slovenščini, kar je zagotovo zelo zahtevno, poleg tega pa je predstava trajala štiri ure? Predstavljam si, da ste po takšni predstavi kot izžeta cunja.
Baronica Castelli-Glembay je hudičeva baba. Ne samo, da sem se morala učiti nemško, kar je bilo, ker se tega jezika nisem nikoli učila, resnično težko. V predstavi, ki traja štiri ure, se baronica pojavi zgolj trikrat. In takrat mora biti to tako markantno, morda celo šokantno, da je gledalcem jasno, zakaj je lahko ta ženska zmešala toliko moških glav. Pri predstavi je pa tako kot v življenju: ni pomembno, koliko traja, temveč kako intenzivno obstaja. In Baronice zlepa ne bom pozabila.
»Najina zgodba z Medejo je nenavadna. Vseskozi sem imela občutek, da jo imam na vajetih, pa sem nekaj dni pred premiero opazila, da se je pretihotapila vame, pravzaprav si me je vzela. Prilastila si je mojo intimo in tega večera ne bom nikoli pozabila. Kako tanka je meja med razumom in blaznostjo, je odmevalo po mojih kosteh še dolgo v noč.«
Kako pa vas izčrpa Medeja, ki je tudi psihično naporna? Kakšni pridete domov?
Bi lagala, če bi rekla, da pomirjena. Ko se Medeja odloči, da me bo zapustila, to tudi naredi. Najbrž jo imam res rada, da ji to dovolim (smeh). Kot sem že rekla – nenavadno. In še zdaj ne vem, ali mi je to všeč ali ne. Očitno gre za intenziven ljubezenski odnos.
Kako si napolnite baterije, kaj počnete?
Vklopim se v življenje in čakam, da me napolni.
Kako naj rečem: včasih ste igrali usodne zapeljivke, danes igrate matere. Vas je to kaj »zadelo«, prizadelo, ali se brez težav spoprijemate z »zrelostjo«?
To vprašanje sem v kratkem času dobila dvakrat. In če sem čisto iskrena, ga pravzaprav ne razumem. Pravite, kako uspešna sem z vlogo baronice Castelli-Glembay, ki je v moji karieri prav gotovo ena največjih fatalk, ki sem jih igrala, po drugi strani pa trdite, da sem jih igrala včasih. Potem pravite, da matere po vašem ne morejo biti fatalne ženske. In ne nazadnje, da fatalna ženska ne more biti zrela. Hm, nič mi ni jasno! (smeh) Torej ženska, ki je mati, ne more usodno zapeljati moškega? Kaj ženska kot mati izgublja? Po mojem je nasprotno: z rojstvom otroka se marsikatera ženska osmisli. Vsaj o sebi lahko trdim, da sem močnejša, mirnejša in zrelejša tudi zato, ker sem mati. In ne čutim, da bi v moškem svetu s tem izgubljala atribute; prav nasprotno. Ženskost se razbohoti in pravi moški to zelo hitro opazijo. Maja začnem vaje za predstavo Čarobna gora, v kateri bom najbrž spet mešala štrene kot usodna ženska za nekoga. In za igralko ni lepšega, kot da lahko igra različne vloge. To je v moji karieri nekaj, za kar sem pravzaprav najbolj hvaležna – da me režiserji vidijo tako raznoliko. In na to sem ponosna. Veliko bolj kot na nagrade. To je prava potrditev, da uspešno delam to, kar delam.
Moram reči, da ste bili v Osebni prtljagi sijajna mama Klemena Slakonje, toda obenem bi mu z lahkoto igrali ljubico kot Jerneju Gašperinu v Goli.
V trenutku, ko se je režiser Mile Korun leta 2004 odločil, da bom v predstavi Kralj Ojdip igrala Jokasto in Jernej Šugman Ojdipa, sem spoznala, da me režiserji lahko vidijo večdimenzionalno. (smeh) In ker je v umetnosti vse mogoče, življenje pač ne more biti dolgočasno. Seveda so leta, v katerih trenutno plujem, leta mam, žen in ljubic. Tako lahko igram istemu igralcu vse troje. In s tem lahko z gotovostjo zanikam, da je vlog za igralke po štiridesetem letu čedalje manj. (smeh)
Potem je tu film Razredni sovražnik, spet odlična vloga, za katero ste dobili vesno. V čem je »trik«? Ali v svoje delo vložite več energije, več časa ali gre preprosto za več – talenta?
Vsaka vloga me izpije. Dam ji sebe, in če želi, si me vzame in odnese. Seveda imam nad vsem pregled. Kakor koli sem jaz ta, ki odloča. Vsaj mislim, da je tako. (smeh) Toda resnično upam, da imam jaz pregled nad liki, ki so si me prilastili. Tako lahko krmarim in upravljam vse, ki sem jim pustila blizu, in jim, skozi to, dajem zavetje in zatočišče. Samo ... ta Medeja mi meša štrene!
Vam je kdaj vsaj za hipec žal, da ste postali prvakinja Drame? Recimo ko ste zvečer bolni, z vročino, pa si ne upate izpustiti predstave, ali če ste kdaj utrujeni zaradi, ne vem, igranja z otrokom in se vam ne da. Ali kdaj pomislite: Joj, rajši bi bila učiteljica, profesorica, zdravnica ... Saj res, ste imeli kakšen rezervni poklic?
Na dan premiere bi bila vedno kdor koli drug in bi počela vsa najtežja dela tega sveta, samo da ta večer mine. Ravno danes sem popljuvala (igralski pozdrav za srečo, op. a.) Sašo Pavček, ker je imela ob osmih v Mali Drami premiero predstave Angel pozabe, ki jo, mimogrede, zelo priporočam, ker je perfektna! No, in je rekla: »A ni to grozno, Nataša, da nikoli ne mine?« Z vsemi izkušnjami, leti, zrelostjo in vedenjem, da je premiera pač le ena od predstav, metuljčki v trebuhu in vznemirjenost posebnega dne, ki je simbolno rojstvo nove predstave, nikoli ne minejo.
Ko sem že omenila profesorico – ste že »zreli« za profesuro na Akademiji? Mislim, da bi bili odlični!
Ja, želim si delati s študenti. Mislim, da bi se tudi sama od njih veliko naučila. Dobila sem povabilo na Akademijo, delam habilitacijo, moram pa se še dokončno odločiti.
Za konec še nekaj malega samo o vas: koliko imate radi sami sebe? In ali je ta ljubezen z leti vse močnejša, večja? Gre v to smer? In koliko je dvomov, čedalje manj?
Seveda je dvomov čedalje več. Mislim, da z njimi zorim. Leta mi ponudijo odmev in postanek in oboje spoštljivo upoštevam. Kam me bo to pripeljalo ...? Bog ve. Vem samo, da sem minljiva in da v času, ki mi je dan, želim spoznavati in raziskovati. Zveni patetično, a takšno je moje življenje. Daj mi tisto in poskusim vrniti več.
Nataša, ste zasebno srečni?
Zelo.
Strahospoštovanje
Nataša je bila odlična tudi v predstavi Gola, v kateri je igrala ob veliko mlajšem igralcu Jerneju Gašperinu. Jernej se je je na začetku vaj menda kar malo bal, saj je vendarle NBG; dejal je, da je najprej igral »za njo« in je šele potem začel igrati »z njo«. Se je mlajši igralci res bojijo – zaradi njene kilometrine, odličnosti, veličine? Nataša te občutke dobro pozna:
Ko sem prišla v Dramo, sem prvič stopila v interni bife. V njem so bili Polde Bibič, Danilo Benedičič in Majda Potokar. Moj korak je zastal. Prav spomnim se, kako sem postala vijoličasta! Biti v prostoru z velikani, ki sem jih občudovala zgolj iz dvorane, je v meni vzbudilo strahospoštovanje prve stopnje in moj odnos je bil poklon in neizmerna ponižnost. Tako pač je v našem svetu ... če se prav vrti. Mislim pa, da ste narobe razumeli Jerneja. On na začetku ni igral »za mano«, temveč »zame«, šele pozneje »z mano«. In to je logična posledica mladega igralca, ki občuduje izkušene starejše kolege, zato čuti večjo odgovornost, ki prinese strah in negotovost. Tako ga seveda popolnoma razumem.
