Po dolgem času vas spet vidimo na filmskih plakatih. Mladinski film Vloga za Emo je po kar nekaj letih prinesel tudi vlogo za Tino. Za kak projekt gre?
To je čudovit projekt, ki sta se ga lotila dva profesorja celjske Srednje šole za strojništvo, mehatroniko in medije, Mateja Zorko in Alen Pavšar. Sta profesorja, kot bi po mojem mnenju morali biti vsi. Dijakom želita ponuditi čim več, jih poskušata voditi, inspirirati, omogočiti čim več izkušenj … Mateja je na osnovi motivacijske knjige, ki jo je pisal Smiljan Mori, napisala zgodbo o srednješolki Emi. Začela se je spraševati, ali ne bi bil na to temo dober tudi film, zato je napisala še scenarij in kocke so se začele srečno sestavljati. Ker je na šoli tudi smer za medije, se je ponudila priložnost, da dijaki dobijo priložnost narediti film. Alen pa je prevzel režijo.
Gre za v prvi vrsti za krasen film, z navdihujočo vsebino, pozitivnim sporočilom, čudovito filmsko fotografijo, atraktivno glasbo in kopico mladih, zanimivih igralcev, ki očarajo. Prepričana sem, da bo imel veliko gledanost, saj so bile karte za premiero prodane v le nekaj urah, pa tudi več kot 80.000 ogledov filmskega napovednika v dveh tednih pove svoje.
K projektu pa so povabili tudi profesionalno ekipo in igralce, razen vas igrajo še profesionalni igralci Alida Bevk, Vojko Belšak, celo Manca Košir.
Da, dijake, ki igrajo v filmu, so izbrali na avdicijah, za odrasle vloge pa so povabili nas. Priznam, da sprva nisem bila čisto prepričana, ali sem za to, da poletje posvetim filmu, pa še zelo naporno leto je bilo za mano. Ampak v trenutku, ko sem prišla na šolo in sem začutila ta delovni vrvež in vzhičenje mladih ustvarjalcev, ko sta mi Mateja in Alen predstavila projekt, sem vedela, da si želim sodelovati. Profesionalna je bila tudi snemalna ekipa, vsakemu v njej so dodelili enega od dijakov, ki ga je tisto specifično področje zanimalo. Tako je učenec med nastajanjem filma raziskoval in spoznaval svoje bodoče delo. Res odlična možnost za učenje.
Že sam predstavitveni filmček kaže na to, da ni majhen projekt, jasno pa je tudi takoj, kdo je ciljna publika.
Res dolgo ni bilo filma za mladostnike, sploh takšnega, ki bi se vsebinsko ukvarjal s problemi, s katerimi se večina najstnikov srečuje vsak dan. Upam seveda, da si bo film ogledalo tudi čim več odraslih in da jih bo spomnil, kako pomembno vlogo imamo kot starši, učitelji, profesorji, mentorji, trenerji ... v tem najbolj občutljivem obdobju vsakega posameznika. Boste videli – film je čisti navdih.
Človek takole posluša vas in navdušenje nad entuziazmom mladih, a hkrati se vedno pogosteje sprašujemo, zakaj toliko apatičnosti, neangažiranosti, brezvoljnosti pri današnji mladini … da jim je vseeno za vse.
Ne, jaz tega res ne mislim. Veliko mladih je zelo ambicioznih, radovednih, prekipevajočih od želje po ustvarjanju. Pri tem projektu sem jih spoznala veliko – enkratnih, pametnih, zabavnih, delovnih ... Že to, da so bili pripravljeni delati tri mesece in več ter žrtvovati počitnice, pove veliko. Pri teh mladih je bilo res ključno veliko veselje do projekta in čutili smo ga vsi sodelujoči. Toliko smo se presmejali, zabavali, hkrati pa je vladala silna disciplina in zagnanost do dela, res vredno občudovanja.
Kaj bi lahko povedali o Lari Safran, dekletu, ki je igrala osrednjo vlogo v filmu, torej Emo?
Da, Lara … Lara je bila in je inspiracija in navdih. Toliko stvari, kot jih je znala in počela ta deklica, je neverjetno: sodelovala je pri šolski televiziji, bila je športnica, se polprofesionalno ukvarjala s tenisom, vse jo je zanimalo, bila je spikerka, novinarka, vedno je pomagala drugim in jih spodbujala, nič ji ni bilo težko ali se ji zdelo nemogoče. Včasih sem jo zaskrbljeno opozorila, naj pazi, da ne pregori, saj je bila res stoodstotno angažirana pri vseh svojih aktivnostih, pa je rekla, da nima časa, da bi spala. Toliko energije in srčnosti je nosila. Vsi smo ji rekli sonček, in res je to bila – sončna deklica.
Kako ste se odločili, kaj bo s filmom potem, ko je Lara v nesreči tragično izgubila življenje?
Mateja Zorko, producentka in scenaristka filma, je najprej hotela film pospraviti v predal, ko pa je govorila z njenimi starši, so se vsi skupaj strinjali, da bi Lara želela, da gre film v svet. O Lari so naredili tudi kratek film, ki bo predvajan na predpremieri v Kranju in premieri v Celju. Ko jo tako gledaš v vseh njenih dejavnostih, z nasmehom do ušes in tistimi navihanimi očkami, ki zrejo tudi s plakata za film, si jo lahko kar predstavljaš, kako nam govori: 'No, gremo delat, a bo kaj s tole promocijo filma ali ne!' Tako da se tudi zdaj, ko smo tik pred premiero in se mediji po izjave obrnejo name, saj sem eden od prepoznavnih obrazov v filmu, rada odzovem tudi zavoljo nje. Moja vloga v filmu ni velika in mladi igralci zaslužijo več pozornosti, se pa trudim, da v Larinem imenu pomagam projektu razširiti krila.
Alen Pavšar, režiser filma in profesor v Šolskem centru Celje, pa je pred časom režiral tudi videospot Neishe, v katerem igrate Glorio. Je to naključje?
Je naključje in ni. Neishin producent je za film prispeval odličen komad izvajalke Kim B. Nato so se dogovorili še za spot. Mislim pa, da me Neisha za vlogo Glorie ni izbrala na podlagi profesorice Uhanarke. (smeh) Gre za družbeno angažirano pesem in spot, ki opozarja na prisilno prostitucijo. Zavedala sem se, da bi spot lahko zelo hitro izpadel narobe, zaradi pereče tematike morda celo ceneno. Ker pa sem vedela, da bo delal Alen, me ni skrbelo. Videospot je pravi mali kratek art film z ravno pravšnjo mero »pop flowa«, da širi resno sporočilo med množico.
Kako bi strnili sporočilo videospota?
Celotna Karitasova akcija, katere del je tudi spot, je opozarjanje na boj proti prisilni prostituciji. Lahko bi rekli tudi, da spodbudi razmišljanje, koliko ljudi v teh čudnih časih življenje pripelje tako daleč, da delajo vedno večje kompromise na škodo sebi, se podajajo v čudne situacije v boju za preživetje, in to, da za to, da lahko živiš, prodaš svojo največjo intimo, se mi zdi grozljivo. Ob srečanju s to akcijo sem seveda začela o tem veliko razmišljati, raziskovati in najbolj se me je dotaknilo, da je med temi ženskami veliko mamic. Ženske z otroki pridejo do te točke v življenju, da ne vidijo druge možnosti več. Strašno.
Ste ob pripravah na Glorio naleteli na podatke, ki so vas še posebej pretresli?
Lahko bi rekla, da sicer same številke tistih, ki se znajdejo v prisilni prostituciji, niso velike, čeprav je vsaka posameznica v takšni situaciji nekaj strašnega. Bolj presenetljivo je bilo zame to, kako velik je delež tistih, ki se same odločijo za prostitucijo zaradi nevzdržnih finančnih razmer.
Kaj vse vam je šlo skozi misli, ko ste se lotili te vloge v Neishinem spotu?
Kakšni morajo biti trenutki teh žensk, ko so same s sabo, trenutki, ko začutiš strahotno nemoč in osamljenost, trenutki razočaranja, trenutki tišine, ki bobnijo glasneje kot mimoidoči vlak, trenutki, ko ne najdeš odgovorov, trenutki, ko se zaveš, da se staraš in da ni poti nazaj in da je vsa mladost zaznamovana s površnimi, zamazanimi dotiki popolnih tujcev, trenutki, ko gredo stvari narobe, trenutki strahu, ko stopiš v sobo s človekom, ki ga vidiš prvič v življenju in ti je odvraten vsak njegov gib ...
Tina, v zadnjih časih bi lahko rekli, da vas več kot na odru in pred kamero vidimo zapisano kot avtorico, scenaristko pod določenimi deli, razen seveda pri teh zadnjih projektih. Kdaj in zakaj se je igralka v vas umaknila na drugo stran?
Saj se nisem umaknila, samo razširila sem svoje področje delovanja. Ljubim pisanje, ustvarjanje novih svetov, novih likov, zgodb, dialogov. Res pa je, da je pisanje tek na dolge proge in da pri nekaterih projektih preteče kar precej vode, preden od prve natipkane besede pride do realizacije. Trenutno imam v fazi pred realizacijo kar precej različnih stvari, najbolj pa si želim, da bi luč sveta kmalu ugledala knjiga, ki jo pišem skupaj z Zvezdano Mlakar in Majo Martino Merljak. In scenarij za film, ki sem ga napisala v sodelovanju z Mitjem Okornom in igralcem in režiserjem iz Kanade Petrom Pasykom.
Pa vas lahko še kje vidimo?
Seveda, vsak teden, večkrat na teden v predstavi Moška copata fantastičnega komika Ranka Babića. In kaj jaz delam z moško copato? No, ne ravno veliko, poskrbim pa, da se ženske dobro nasmejejo na račun zadreg, v katere spravim moške. A brez skrbi, v njihov bran se nato pogumno postavi copata vseh copat. Predstava gostuje po celi Sloveniji v koprodukciji Špas teatra. Z Rankom sva imela že skoraj 40 ponovitev in moram reči, da se gledalci vsakokrat znova pritožujejo, da jih po ogledu bolijo trebušne mišice – od smeha, seveda.
V televizijski nadaljevanki Nova dvajseta smo vas spremljali v vlogi, ki se je nekako ne morete znebiti, imate namreč precej mlajšega ljubimca.
(Smeh) Oh ja, ko so me poklicali za vlogo in še preden sem videla scenarij, sem dobila po telefonu spodbudo: 'Tina, igrala boš z zelo, zelo mladim, čudovitim igralcem.' In ko sem odložila telefon, sem pomislila: O super, končno bom igrala mamico! Ko pa sem prebrala scenarij, sem ugotovila, da bom atraktivna dama srednjih let z veliiiko mlajšim ljubimcem. Res sem se nasmejala. Saj ne, da se pritožujem, bilo mi je v veselje, res pa je, da sem vesela tudi vloge profesorice Uhanarke v filmu, ki nima prav nič skupnega z zapeljivostjo, ki mi jo pripisujejo kar naprej. Pred kratkim sem izvedela, da bomo snemali novo sezono nadaljevanke Nova dvajseta, in že nestrpno pričakujem, ali so mi pripisali kakšnega še mlajšega ljubimca.
Kako bi opisali življenjsko obdobje, v katerem ste zdaj, kako se počutite v svoji koži, delate, kar ljubite? Ste mama zdaj že visoki lepotici …
Vsako življenjsko obdobje ima svojo lepoto. In v privatnem življenju nimam prav nič skupnega s Silvijo (iz nadaljevanke Nova dvajseta), begajočo damo srednjih let, ki kot obliž za svoje gube uporablja mlade ljubimce. Meni so moje gube všeč. Zato ljubimce uporabljam za kaj drugega. (smeh) Malo se hecam! Leta prinesejo čudovite stvari. Ena najlepših pa so otroci. Neizmerno srečna sem, da imam hčerko Nino, na katero sem zelo ponosna, saj je čudovita punca. Zdaj hodi v 1. letnik I. gimnazije v Celju, na katero sva hodila tudi moj oče in jaz. Izbira je bila absolutno njena, sem pa vseeno zelo vesela, saj vem, da je na tej šoli veliko odličnih profesorjev, ki kot »moja« Uhanarka iz filma znajo navdihniti, navdušiti, prepoznati in spodbujati mlade ljudi, ki včasih v svojih stiskah potrebujejo samo malo vzpodbude, da nato razširijo krila in veličastno poletijo.
