Takrat še naivnega idealista, ki se je za študij prava odločil, da bi prispeval k pravičnosti, enakopravnosti in napredku celotne družbe, je tako stanje duha šokiralo. Motili so ga napol šale nekaterih profesorjev o tem, kako stranki čim več zaračunati, in pomanjkanje praktičnega dela, pri katerem bi si lahko nabral uporabne izkušnje. Na srečo se je našel v naravovarstvenih projektih, v katerih je sodeloval izven študijskih obveznosti. Zdaj je eden od morda petih pravnikov, ki se v Sloveniji poklicno borijo na strani okolja. Širši javnosti je padel v oči kot ključni akter referenduma za pitno vodo.
Okoljski pravnik je v tujini uveljavljen poklic, pri nas pa bi jih lahko našteli na prste ene roke, pa še bi nam kakšen ostal. Glede na to, da je majhnih in velikih okoljskih bolečin okoli nas vse polno, je to pravzaprav neverjetno. A pogovor z Aljošo Petkom razjasni, zakaj ni večjega zanimanja za takšna delovna mesta.
Kaj vse zajema delo okoljskega pravnika?
V večji državi, kot je Slovenija, bi to pomenilo, da se specializiraš za določeno okoljsko področje – vode, zrak, umeščanje objektov v prostor, varstvo zavarovanih živalskih vrst ali habitatov itn. V mojem primeru pa to pomeni, da se ukvarjam z vsemi področji. Ko pride aktualen problem, se moram spoznati z novim področjem. Dobra stran tega je, da se z leti znanje nabira in se čedalje lažje orientiram v vsaki temi. Seveda pa pri tem sodelujem s kupom strokovnjakov z različnih področij, drugimi nevladnimi organizacijami in civilnimi iniciativami. Zame je to sodelovanje osnova, brez katere ne bi mogel opravljati dela. Neprecenljivi so tudi posamezniki, ki nas prvi opozorijo na posamezne primere in posledice, ki bi jih lahko imeli novi zakoni. Novela zakona o vodah je en tak primer. Na njeno problematičnost nas je prva opozorila zdravnica, ki je nekoč živela v Anhovem. Zakon je namreč predvideval, da bi se lahko gradilo obrate, ki ravnajo z nevarnimi snovmi, tudi nad vodovarstvenimi območji. Mi tega sploh zaznali nismo. Novela naj bi vsebovala minorne, vsebinsko nepomembne popravke zakona. A vanjo so zapakirali izjemno pomembne spremembe. Zgodba se je nato razvila vse do referenduma.
Sodelujemo seveda tudi z uradnimi institucijami, saj se PIC financira predvsem iz državnih in evropskih projektov. Tako smo preko Eko sklada organizirali izobraževanja pravnikov in študentov o okoljskem pravu, sodnikov o pravnih postopkih na tem področju ter nevladnih organizacij. Ustvarili smo spletno stran zagovorniki-okolja.si z informacijami o tem, kako se vključiti v postopke, in z odgovori na pogosta vprašanja, tam ponujamo tudi našo brezplačno Zeleno svetovalnico. Trenutno za nizozemsko ambasado pripravljamo spletno okoljsko pravno knjižico, kjer bomo po primerih razložili, kako lahko posameznik reagira sam, še preden potrebuje odvetnika. Pripravljamo tudi pravne analize in smernice ter predloge zakonov. Predlog zakona o stanovanjskih zadrugah, recimo, že nekaj časa čaka, da ga kak politik vzame v roke. Ti projekti so tisti, ki mi dajejo mesečno plačo. Delo, ki ga opravim za civilne iniciative, je večinoma prostovoljno in neplačano, zato pa zelo izpolnjujoče.
Če bi lahko izbrali ožje področje, za kaj bi se specializirali?
Uf, to je težko vprašanje. Verjetno vode in pa, glede na to, kako kritično je pri nas to področje, umeščanje novih objektov v prostor. Tu so naše prakse, po mojem mnenju, še posebej slabe.
V tujini ni poklic okoljskega pravnika ali odvetnika nič nenavadnega. Koliko pa vas je takih pri nas?
Pri nas je odvetnikov, ki sprejemajo okoljske primere, izjemno malo. Dva, kolikor vem. V nevladnem sektorju, kjer delujem, pa sva dva, morda trije, ki delamo na tem področju. Pri nekaterih temah včasih sodelujejo tudi profesorji s pravne fakultete. Izobrazili smo tudi nekaj svetovalk v Zeleni svetovalnici, ki lahko pomagajo ljudem, ki se obračajo na nas.
Vas bo v prihodnje kaj več? Koliko je zanimanja za poklic okoljskega pravnika?
Zanimanja je presenetljivo malo. Študij že tako ne usmerja študentov v konkretna področja, varstvo okolja pa je še posebej zapostavljeno. Redki so profesorji, ki se s to temo sploh ukvarjajo. Sam študijski program mi ni pri poklicni poti pomagal skoraj nič. So mi pa pomagale obštudijske dejavnosti. Imel sem srečo, da sem pristal na projektih profesorice Vasilke Sancin in docentke Maše Kovič-Dine, ki si res prizadevata preko projektov za študente in Pravne klinike v svoje delo vpeljati tudi varstvo okolja.
Potem je tu še problem z zaposlitvijo. Po okoljskih pravnikih ni prav veliko povpraševanja. Ne želijo si nas niti oblast niti podjetja. Podjetja zaposlujejo večinoma zato, da jim pravnik pomaga izvesti projekt navkljub zakonskim varovalkam, ne zato, da bi čim bolje zavarovali okolje. Nevladniki pa smo vedno trn v peti. Posledično tudi plač ni. Imel sem veliko veliko srečo, da sem se lahko zaposlil. Vseeno pa moja plača ni vselej zagotovljena, stabilna in varna, sproti moramo iskati projekte, ki nam omogočajo delovanje. V takem okolju si lahko nekdo želi biti okoljski pravnik samo iz osebne strasti do varovanja okolja, gotovo ne zaradi denarja ali ugleda.
Mislite torej, da se odvetnik z lastno pisarno ne bi mogel preživeti le s primeri s področja okolja?
Mislim, da bi se lahko. A večina njegovega dela bi bili majhni primeri, morda medsosedski spori zaradi hrupa, dima ipd. Kar se tiče večjih, sistemskih problemov, pa denarja preprosto ni. Morda kakšna skupinska tožba, a to je redko. Odvetnike, ki se spoznajo na okoljsko zakonodajo, tudi zelo hitro pograbijo podjetja, da delujejo v njihov prid. Ko imajo enkrat službo v gospodarstvu, pa ne prestopijo več nazaj. Odvetnica, ki je v imenu Eko kroga dosegla uspeh v primeru Lafargea, Nina Zidar Klemenčič, sedaj deluje tudi za Salonit Anhovo, na strani gospodarstva torej, in zagovarja diametralno nasprotno pozicijo.
V tujini zna biti za zagovornike okolja zelo neprijetno, tudi nevarno. Doživljajo diskreditacije, blatenje, osebne grožnje, predvsem v Južni Ameriki se dogajajo celo atentati. Pri nas tako hudo ni, verjetno pa čutite določene pritiske.
Družbena omrežja so greznica, ki je res ne spremljam. Tam so verbalni napadi dnevna praksa. Vedno poskušam komunicirati kulturno, objektivno in se ne spuščati na nizkotno raven. Čustva je treba pri našem delu odriniti čim dlje, kar je včasih težko, ko do nečesa čutiš strast. Ne počutim se osebno ogroženega, kar pa še ne pomeni, da na našo organizacijo ni pritiskov. V primeru Magne, na primer, so se po različnih medijih vrstile obtožbe proti nam, streljalo se je z vseh strani. Najdejo se posamezniki, ki te obtožujejo vsega mogočega, obenem pa ni jasno, kdo sploh so, s kom se sploh pogovarjaš. Vsekakor pa pomisliš, da so morda plačani za to. Nevladnike pogosto tudi ovajajo in proti njim sprožajo kazenske postopke. Zmago Jelinčič je, denimo, ovadil našo direktorico, češ da smo beguncem svetovali, kako priti iz Hrvaške v Slovenijo, da tako rekoč uvažamo migrante. To seveda ni bilo res. Človeku smo svetovali o postopkih, ko je že bil v Sloveniji. Kazenski postopek je bil ovržen. V nevladnem sektorju je veliko zgodb, ko se ljudi poskuša diskreditirati na čisto osebni ravni. Govori se o njihovih družinah, prijateljstvih, poskuša se dajati v nič njihovo strokovnost, očita se jim, da jim gre za zaslužek in podobno.
Največji pritiski se dogajajo na ravni sistema, na ravni financiranja. Takoj, ko neka politična opcija pride na oblast, se vidi, ali nevladni sektor podpira ali ne ali pa samo določen del njega. Ko je prejšnja vlada prišla na oblast, so takoj ukinili veliko večino sredstev za delovanje okoljskih organizacij.
Koliko je zanimanja oziroma potreb po vaših storitvah? Bi potrebovali več pravnikov, specializiranih za področje varstva okolja?
Potrebe so ogromne in mi vsekakor ne moremo pokriti vseh primerov. Pod prejšnjo vlado smo morali ukiniti eno delovno mesto, saj financiranja ni bilo, tako da sem na tem področju zdaj zaposlen samo jaz. Brezplačno ponujamo prvi pravni nasvet preko Zelene svetovalnice, tu pa se večinoma tudi ustavi. Ljudem razložimo, kako so stvari pravno urejene, kam se lahko obrnejo in kaj lahko sami naredijo, čisto nemogoče pa bi bilo vse zastopati pred sodiščem. Prevzamemo pa kritične primere in primere, kjer je treba sprejeti sistemske rešitve. Največ sodelujemo s civilnimi iniciativami, ki jim pomagamo brezplačno, saj tu denarja ni. Pogosto priporočimo, da če se le da, najamejo še odvetnika, ki je zverziran v postopkih pred sodiščem.
Kateri so bili največji primeri, pri katerih je PIC sodeloval?
Gotovo tovarna Lafarge, Magna, referendum za vode, podaljšanje obratovanja nuklearke, Anhovo. Ukvarjali smo se tudi s primerom sotočja obeh Sav, kjer so poskušali zgraditi turistično infrastrukturo. Tu je župan prisluhnil lokalni skupnosti in se odločil zemljišče odkupiti ter urediti tako, da bo uporabno in prijazno za vse, ne namenjeno le turistom. Angažiramo se tudi pri spornih potezah oblasti. Tudi na tej ravni se dogajajo hudo problematične stvari. Denimo, mesece po široki razpravi in sprejetju Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta in strategije do 2050 se je ministrstvo za okolje odločilo, da bomo v Sloveniji gradili novo nuklearko. Brez posvetovanja s stroko, brez posvetovanja z javnostjo, brez možnosti, da bi se na to odločitev sploh odzvali. Preprosto so v strategijo dodali stavek, ki je to omogočal. In še preden je bila strategija objavljena v Uradnem listu, je bilo že izdano energetsko dovoljenje. Tu ne gre za to, ali smo za nuklearko ali ne, gre za to, kako oblast ravna, še posebej pri več milijard vrednih projektih. V sodelovanju s Focusom in Greenpeaceom Slovenija smo seveda vložili tožbo, ta je bila na prvi stopnji neuspešna, nato smo vložili pritožbo in zdaj čakamo. Govorimo o 10 do 15 milijard vrednem projektu, ki ima lahko velik vpliv na okolje, a se o njem odloči tako rekoč pod mizo. Če nihče ne reagira pri takih praksah, bo naslednja oblast imela še bolj proste roke pri spornih odločitvah. Ni pomembno, ali je opcija leva ali desna, vsaka je vesela, če se razbijejo varovalke v zakonu in če je že nekdo prej utrl pot slabim praksam. TEŠ, recimo, so podpirale vse vlade. Pri teh megalomanskih projektih je treba še posebej pozorno spremljati, kako in kakšne odločitve se sprejemajo.
Kako uspešni ste pri svojem delu?
Če govorimo o sodiščih, zelo uspešni. Uspemo nekje v sedmih ali osmih primerih od desetih. Naj jih navedem nekaj: dosegli smo, da Lafarge ni smel več uporabljati strupenih snovi. Pri zaščiti velikih zveri – se pravi volkov in medvedov – smo bili na sodišču trikrat uspešni, preden je oblast le reagirala in drugače uredila njihov odstrel. Glede podaljšanja delovanja nuklearke v Krškem se je oblast odločila, da to ne bo pomenilo dodatnih vplivov na okolje in da torej presoja o njih za podaljšanje ni potrebna. Ampak – že zdaj ni primerno poskrbljeno za jedrske odpadke. Tudi vodostaj Save, ki hladi reaktor, lahko v naslednjih letih upade. O vsem tem je treba razmisliti, preden se izda dovoljenje za podaljšanje obratovanja. Še enkrat – ne gre za to, ali smo za nuklearko ali ne, gre za to, da je treba predpise spoštovati, saj so namenjeni tako skrbi za naše zdravje kot varovanju okolja. Na koncu smo dosegli, da mora biti presoja vplivov na okolje narejena in je zdaj v teku.
Morda največji uspeh pa je uspešni referendum za pitno vodo, ki je bil prvi tak primer pri nas. Ker ni bilo nobenega odziva, kaj šele posluha za pravne pozive in pozive stroke, smo se poslužili instrumenta, ki nam ga na srečo zagotavlja ustava, in odločilo je ljudstvo.
Kako dobri ali slabi pa so zakoni s področja varovanja okolja v Sloveniji?
Zakoni sami po sebi so dobri. Konec koncev je evropska zakonodaja zelo jasna in kot članica jo mora Slovenija implementirati. Veliko je še lukenj v krovnih zakonih, ki bi jih bilo treba zakrpati, a glavna problema sta drugje, pri izvedbi. Nimamo urejenih vodovarstvenih območji, nimamo popisa živali in rastlin, nimamo marsičesa, kar nam nalaga tudi evropska zakonodaja. Pristojni organi, ki izdajajo okoljska mnenja, so premalo neodvisni oziroma sploh niso. Pri velikih projektih se praviloma na koncu odloči po direktivi ministrstva. Tudi če izdajo strokovne organizacije negativno mnenje o nekem projektu, investiciji, kar se skorajda ne zgodi, je to le mnenje in ne odločitev. Vse tako pelje v smer, da investitor svoj projekt lahko izpelje. Drug problem je nadzor nad izvajanjem zakonov. Nadzorstvena funkcija je v Sloveniji katastrofalna. Sam okoljski inšpektorat v poročilu priznava, da imajo vsaj 200 inšpektorjev premalo. Ljudje čakajo leta, tudi deset let, na inšpektorja ali izvršitev inšpektorjevih ukrepov. Mnoge prijave niso nikoli obravnavane. Imamo tisoče nerešenih problemov. Dežurnega inšpektorja sploh nimamo. Če se zgodi kakšna hujša stvar popoldne ali ponoči, ne bo nikogar, ki bi pogledal, kaj se sploh dogaja in kako nevarno je, saj je to izven delovnega časa. Tudi ko inšpektor izda odločbo, ni rečeno, da jo bo kršitelj upošteval. Ali pa inšpektor ob obisku odloči, da je pravzaprav vse v redu, kar se je v praksi že velikokrat zgodilo. Rekel bi, da podhranjena inšpekcija ustreza mnogim interesom. Marsikdaj človeku tako ne ostane drugega, kot da toži. Državo za neodzivnost, inšpektorja ali pa soseda/obrat, ki krši zakone. V skrajnih primerih pa se ljudje preprosto preselijo, če se seveda lahko.
