Tea Jedlovčnik je ženska, ki ji nič, kar je človeškega, ni tuje; ženska, ki ima široko odprto srce do svojih bolnikov, ki zares čuti njihove stiske. »Pa nikar ne mislite, da me je ena sama prijaznost, ne! Znam biti tudi precej neugodna in zoprna, kar vprašajte moje sodelavce. Ne delam si nobenih iluzij, da sem kot predstojnica vsem všeč. V službi nisem za to, da bi zbirala všečke sodelavcev, ampak da bi vsi skupaj po najboljših možnostih pomagali ljudem.« Tole moram še reči v uvodu: ženska je najboljša reklama za svoj poklic. Videti je (skoraj) kot naravna petintridesetletnica.
Ob prihodu v njeno prijetno domovanje v Novem mestu, kjer med gradnjo hiše začasno živi s 15-letnim sinom Jernejem, naju poleg njiju pozdravi mačka Matilda, za njo pa prideta firbec past tudi Uroš in Uroš, njena mačja sinova. Uroš in kako še, povprašam, ker mislim, da drugega mačjega imena nisem dobro slišala. Ja, Uroš in Uroš, oba imata enako ime, se na široko zasmeji dr. Jedlovčnikova. »Sin je rekel, da bosta Uroša, pa je tako kar ostalo.« Ko že mislim, da je konec mačje procesije, se od nekod prikaže še en maček, pravi lepotec. »Tole je pa Egon,« mirno reče Tea. Midve s fotografinjo pa se ne moreva zadržati in prasneva v smeh. Tole z imeni je kar nekakšna Teina posebnost.
Daliborka
Spoznala sem jo kot pacientka, k njej sem prišla na operacijo vek, ki so že krepko ovirale moj vid. Malce me je bilo strah posega, ko pa sem stopila v njeno ambulanto, sta me pričakali glasba in prijazna zdravnica s svojim asistentom. S prijetnim pogovorom me je zamotila in še vedela skoraj nisem, kdaj sva začeli. Med posegom je poklicala asistenta, rekoč, Urbislav, podaj mi gazo, prosim. Urbislav, sem zazevala, kakšno ime je pa to? »No, saj v resnici mu je ime Urban, ampak Urbislav se pa tudi dobro sliši, mar ne?« In je nadaljevala v tem stilu: »Veste, vedno sem si želela, da bi mi bilo ime Daliborka.« Mene pa je že stresal smeh. Ko pa je teatralno rekla še: »Dali-borka, ali čutite to moč!?« nisem več zdržala. Začela sem se krohotati, skoraj sem padla z ozke postelje. Da sva lahko nadaljevali, sem se morala najprej umiriti.
Kirurginja bo
Doktorica Jedlovčnik je rojena Novomeščanka, tam je preživela tudi, tako pravi, lepo in srečno otroštvo. »Bila sem pridna punčka in očijeva princesa, imam tudi deset let starejšega 'zelo produktivnega' brata, s katerim se še danes zelo dobro razumem,« mi razlaga o svoji družini. Kaj misli s to bratovo produktivnostjo, jo povprašam. In se spet široko nasmeje: »Sedem otrok ima, ki jih imam vse po vrsti zelo rada.« Kar utihnem ob tej duhoviti pripombi, sedem, marička, res ni od muh, tale Tein brat.
Da bo postala zdravnica, je vedela že zelo zgodaj. »S sestrično, ki je danes zdravnica na travmatologiji v Ljubljani, sva kot deklici hodili skupaj na počitnice k sorodnikom v Zreče. Tam pa naju je čakal zaklad – cele skladovnice starih dr. romanov, ki so bili včasih tako popularni. Požirala sem jih, zdeli so se mi super, ljubezenski zapleti, revno dekle in lep zdravnik. Kaj hočete lepšega. V tretjem razredu osnovne šole sem se odločila, da bom kirurginja. Napisala sem tudi spis z naslovom Kirurginja bom – in sem!« Prizna, da je po gimnaziji za sekundo pomislila tudi na to, da bi bila novinarka, saj ji je pisana beseda lepo tekla, pa je misel tako, kot je prišla, tudi odšla. Še sreča! Po končanem študiju medicine se je odločila za specializacijo plastične in estetske kirurgije. »Po naravi sem velik estet in ni čudno, da sem se spogledovala s to vejo medicine. Prišla sem 'v roke' izjemnemu človeku, dr. Franeku Dolšku, bil je nadarjen kirurg, zelo lepo je operiral, bil pa je tudi izjemen človek in šef. Doktor Dolšek je pisal tudi zelo zanimive potopise. In še zaradi nečesa ga cenim: ko se je upokojil, je to storil stoodstotno. Konec, nič več se ni vračal v bolnišnico.« Tea Jedlovčnik je po šestih letih uspešno opravila specializacijo, učila se je tudi pri najboljših. V izjemnem spominu ji bo vedno ostal legendarni dr. Franci Planinšek, s katerim sta bila tudi prijatelja.
Obrazi kot uniforma
Lepotna kirurgija je vsak dan popularnejša, trend lepote in »večne« mladosti je zajel ves svet. Plastičnih operacij in estetskih popravkov so željni tako moški kot ženske. Po njih hrepenijo tudi že zelo mlada dekleta. V tej medicinski veji se obrača veliko denarja, tudi pri nas. Zdravniki z vseh področij medicine delajo estetske posege. Povprašam dr. Jedlovčnikovo, kaj si misli o tem. »Bom kar naravnost povedala, da mi absolutno ni všeč, v katero smer pelje današnja plastična kirurgija – v uniformiranost! Uniformiranost obrazov! Vsi, ki ležejo pod nož ali se podvržejo kakšnemu drugačnemu estetskemu posegu, si postajajo podobni, in to ni dobro, predvsem pa ni estetsko. Zdravniki danes iz žensk delajo 'moškinje', moške pa poženščujejo. Poudarjene ličnice in brada, kar je danes tako popularno pri obeh spolih, sta lastnosti moških, ne žensk! Ženska je 'samička', mora biti nežna, imeti mora srčast obraz. Zdaj pa so moški in ženske videti enako. To ne gre, ni naravno. So zdravniki, ki opravljajo operacije kot po tekočem traku. Tu pa je še ena težava, ki jo uporabniki estetske kirurgije radi prezrejo. Z njo se ukvarja ogromno zdravnikov, ki niso specialisti plastične kirurgije. V Sloveniji nas ni veliko, posege opravljajo ginekologi, internisti, tudi proktologi! Povejte mi, kako bo proktolog popravil ponesrečen poseg na ustnicah? Ne zna! Tudi internist vas ne more estetsko urediti. Pacienti pa gledajo samo, kje bodo prišli ceneje skozi. Tu še kako velja rek 'nisem tako bogat, da bi kupoval poceni'! Sama sem se šest let specializirala na tem področju in izobražujem se še naprej, vsak dan. Ljudem bi rada položila na srce, da nižja cena prinese tudi manjši uspeh. Ker ljudje tega ne upoštevajo, se velikokrat zgodi, da so prav iznakaženi. In to meče slabo luč na vso estetsko kirurgijo.«
Baloni? Ne, hvala!
Zanima me, ali je kdaj zavrnila kakšno pacientko, ki je prišla z idejami, kaj in kako bi rada popravila na sebi. »Tudi to storim, če je treba, seveda. Če pride k meni gospa, ki želi imeti večje prsi, pravzaprav želi imeti 'balone', ji ne ustrežem. Najprej ji skušam dopovedati, da k njeni konstituciji 'baloni' ne sodijo, da ji ne 'pašejo', da ne bo lepo. Če se ne moreva dogovoriti za primerno velikost prsi, jo pač napotim k drugemu, dam ji ime zdravnika, za katerega vem, da bo ustregel njeni želji. Veste, moje poslanstvo ni, da bom ljudi gršala! Z lepotnimi posegi pomagam ljudem, da se bodo bolje počutili v svoji koži,« odločno v svoji pojoči »novomeščanščini« pove Tea. Mladim dekletom, ki se danes že zelo zgodaj odločajo za lepotne posege, pa predlaga, naj ne podlegajo spletnim vplivnicam. »Odločitev za tako operacijo mora biti zrela, premišljena, ne priporočam je, dokler hormoni niso popolnoma urejeni. Najprej je treba dozoreti v glavi, saj gre za stvari, ki so trajne in jih 'nosijo' vse življenje!« Na tem mestu se mi zdi primeren trenutek, da jo povprašam, ali je tudi sama kaj spremenila na sebi. Navihano me pogleda in prostodušno reče: »Vse, kar se da! S posegi ne pretiravam, kadar pa vidim gubo na svojem obrazu, jo zgladim!« Bravo za iskrenost, gospa doktor!
Čudna merila
Lepotni popravki pa niso Teino največje profesionalno zadovoljstvo. »Za to vejo medicine sem se odločila, ker res želim pomagati ljudem. Estetska kirurgija je samo del plastike. Najrajši od vsega delam poškodbe roke. Nekaj najlepšega, kar se mi lahko zgodi v življenju, je, kadar mi uspe del telesa, ki ne deluje, 'popraviti', da je spet uporaben. To mi čisto zares ogreje srce, to je zame največje darilo. Da, na primer, roka spet dobro deluje. Takrat je pacient vesel, jaz pa tudi!« Zanima me, ali je kaj, kar jo v njenem poklicu moti. »Ja, seveda! Med drugim to, da v slovenskem zdravstvu nimamo enotnih kriterijev za plačilo operacij. Recimo operacija odvečne kože. Ženska je na primer shujšala več kot 50 kilogramov in ima ogromno odvečne kože na trebuhu, ki jo ovira pri običajnem življenju, pogosta so tudi huda vnetja, ki se lahko pojavijo zaradi nje. Po nepisanem pravilu gre za ženske z nizkim socialnim statusom, ki si ne morejo plačati take operacije, saj pri zasebniku stane od tri tisoč evrov naprej. Operacija ni preprosta, traja najmanj tri ure, včasih pa tudi osem, ko režem in 'štepam' vso to kožo. In zavarovalnica plača za tovrstno operacijo nekaj čez tisoč evrov. Lepo vas prosim, to je resna operacija, ki zahteva izjemno natančnost in pozornost! To je nekaj, kar se mora spremeniti!« Če bi ob jezi, ki jo dr. Jedlovčnikova demonstrira, še udarila po mizi, ne bi bila nič presenečena. Uf, predstavljam si, da z njo ni dobro češenj zobati.
Franz
Vsi stereotipi o bogovih v belem so odpadli, ko sem spoznala dr. Jedlovčnikovo. Pristna in preprosta, hkrati pa globoka in svetovljanska. Kadar »štiha« svoj vrt ali se spravi nad plevel, to velikokrat naredi oblečena v bikinke. Prostodušno pove, da ji je vroče, sosedje pa so se že navadili, pravi. Z veliko ljubeznijo govori o svojem sinu Jerneju, 15-letnem srednješolcu, o katerem pravi, da je zanjo velik dar. Kot da bi slutil, da beseda teče o njem, se Jernej svojim letom primerno privleče v kuhinjo, kjer se pogovarjava. Tudi on ni samo Jernej, ima dve imeni, je tudi Franc, za svoje umetniške potrebe tudi Franz. Na moje vprašanje, kakšna mama je Tea, preprosto odgovori: najbolj kul mama na svetu! Velika pohvala iz ust 15-letnika!
Strah in pogum
Zmanjkuje mi prostora, pa niti še nisem povedala, da Tea igra klavir, obožuje glasbo, plete in ogromno bere. Rada se druži s prijatelji, strastno rada tudi potuje. Pa ne samo po tujih deželah, tudi v svojo notranjost. Blizu so ji učenja dr. Joeja Dispenze in Eckharta Tolleja, nedavno je odkrila tudi meditacijo, ki ji izjemno ustreza in umiri njene tako rekoč hiperaktivne možgane. Ali pozna tudi strah, me zanima. »Mislim, da si strahove prikličemo sami prav s tem, da nas je strah določenih stvari. Sem bolj človek, ki skoči, kar bo, pa bo! Če se napačno odločim, pa potem popravljam. Kar pa seveda ne velja za poklicno življenje, tam temeljito premislim, preden se česa lotim. V zasebnem življenju pa … ah, tam sem jih pa velikokrat dobila po buči. Pa še vedno rada skočim, ker sem tak človek. Saj veste tisto, kot je rekel neki modrec: prvič sem na ledu padel, nato sem se pobral in zaplesal po njem! Resnično je veličina človeka v tem, da se, ko pade, vedno znova pobere …«
Na koncu se seveda poslovimo čisto po Teino, z obilico smeha! Fotografinja jo posadi v njen atrij in okoli nje razpostavi vrtne palčke, ki jih zdravnica obožuje, enega pa ji porine v naročje. In jo fotografira. Vprašam jo, ali ne bo fotka »prehuda« za njeno zdravniško srenjo. »To mi je pa popolnoma vseeno (no, rekla je še bolj sočno, mi pa smo vendarle spodoben časopis in tega raje ne bom zapisala), lahko še kakšne vilince in angelčke privlečem od kod!« Ženska se mi je zares usedla prav v srce.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.