Neposreden kot vedno je povedal, zakaj smo se znašli na robu in česa ga je strah. Operacije je moral odpovedati 200 ljudem in ne zna jim povedati, kdaj bodo prišli na vrsto. Jasno mu je, da slovenski zdravstveni sistem še nikoli v zgodovini ni bil tako nedostopen, kot je v tem trenutku.
Pogovarjala sva se konec septembra in takrat ste dejali, če bomo sistem podredili covidu, ne bomo zdržali. Kje smo torej danes?
Smo na meji in zelo me je strah januarja. Nekdo se je odločil, da je 1300 postelj zgornja meja, do katere še lahko zvozimo. Sistem smo gotovo podredili covidu, o kolateralni škodi tega pa nihče ne govori. Koliko bolnikov, ki nimajo covida, ne pride do zdravnika, koliko različnih diagnoz – ki morda res niso življenjsko ogrožajoče – se izpusti. Kaj to pomeni za leto 2021, za čakalne vrste, kaj za splošno zdravje ljudi? Nimamo izhodne strategije, govorimo zgolj o covidu in o preživetju, a kljub temu smo v vrhu najslabših držav v Evropi. Nekaj ne deluje.
To, da je danes slovenski zdravstveni sistem najbolj nedostopen, kot je kadarkoli bil, se nam bo vrnilo kot bumerang. Smo na točki, ko bolniki ne pridejo do zdravnika, zdravljenja ni, to se je preselilo v neko virtualno okolje; ljudje umirajo, ker ni bil opravljen test za covid. Dogajajo se stvari, ki se sploh ne bi smele.
Zdravstveni sistem danes deluje zgolj in samo na račun požrtvovalnosti osebja zdravstvene nege. Te ljudi smo spravili na rob utrujenosti in obupa. Ker je kadra manj tudi na drugih oddelkih, so povsod nenormalno obremenjeni, ne smejo na dopust ne koristiti prostih ur, na koncu so slabo plačani in še tistega, kar jim je bilo obljubljeno, ne dobijo. Brez požrtvovalnosti tega osebja Slovenija ne bi zmogla in zdravstvena nega si ta trenutek zasluži spomenik! Posledice za te ljudi pa bodo dolgotrajne.
So še vedno težave z dodatnimi plačili, koronskim dodatkom?
Pridejo pa ne pridejo, morajo se boriti – osebje zboli v službi, a ne dobi stoodstotnega nadomestila in se morajo posebej pritoževati ... V mislih imam osebje v bolnišnicah kot tudi v domovih za ostarele ter na primarni ravni. Zame so ti ljudje junaki, a odrinjeni.
Januarja me je pa strah zato, ker je gripa vsako leto dosegla plato konec januarja in na začetku februarja ter potisnila sistem na rob. Zdaj bo gripa prišla v sistem, kjer vlada kaos. Postelje se še vedno iščejo iz dneva v dan, smo brez izhodne strategije in kader je na psu. Kdo se bo marca in aprila soočil z vsemi čakajočimi na druge zdravstvene posege? Čudi me, da niti v enem protikoronskem paketu ni bil sprejet noben izredni zakon o financiranju zdravstva. Sistem se pušča tak, kot je.
Preštevamo postelje, pazimo, da se zdravstvo ne zruši – pravijo, da se drugače ne da.
Vedno je to najlažje reči. Od 15. maja pa do 15. avgusta vlada oziroma odgovorni niso delali nič. Če bi v tem pomembnem času vstopno in izstopno strategijo prepustili epidemiologom, se odločili za regionalni pristop – kar znamo Slovenci res dobro, je solidarnost na regionalni ravni – bi imeli sistem pripravljen.
Kaj pa lahko še naredimo – zdaj?
Težko je. Tudi ne vem, koliko so epidemiologi še pripravljeni sodelovati. Ko te kot strokovnjaka zatrejo in nimaš veljave ... Mislim, da smo talci politike. Naš boj proti covidu ne temelji na stroki, temveč na političnih odločitvah. Številke so danes jasne. Res je, da sistem ni kolabiral v smislu, da bi bolniki ležali po hodnikih, a javnost nima realnega vpogleda v tisto, kar se dogaja po bolnišnicah.
Pa bi ga radi imeli, saj nekateri trdijo, da so nekje bolnišnice prazne. Po uradnih informacijah vse pokajo po šivih. Kaj je zdaj res?
Resnica je nekje vmes. Imamo določene bolnišnice, ki so katastrofalno preobremenjene, imamo pa tudi bolnišnice, kjer je stanje zmerno. Predvsem smo pa vsi podvrženi pritiskom. Kader zdravstvene nege najbolj nastrada, saj z njim delajo kot svinje z mehom. Jasno se vidi, da nacionalne strategije ni. Razen če štejemo za uspeh to, da smo naredili zdravstveni sistem nedostopen.
Imam občutek, da od maja naprej gledamo boj med predsednikom vlade Janezom Janšo in zdravstvenim ministrom Tomažem Gantarjem, vmes pa je dr. Bojana Beović. Ampak vse to ne temelji na stroki, temveč na političnih interesih. Vsak brani svojo lastno rit, da preživi. V krizi je očitno dovoljeno vse, ni pa kriza enaka za vse. Covid je za ene celo super.
Opazujem, kako se z epidemijo borijo Italijani, Nemci, Finci, Škoti. Zakaj se ne odločimo za eno od tujih strategij? Če nam je všeč nemška, se zgledujmo po njih. Tako bi maja nabavili veliko testov, uredili interventni zakon, in če je lahko UKC Ljubljana uredil stavbo v dveh tednih, bi lahko v poletnih mesecih za jesen pripravili različne covidne stavbe, saj je stavb v Sloveniji dovolj na razpolago. Za starostnike bi imeli na voljo zdravilišča in hotele, ne pa da jih imamo v telovadnicah. Vse, kar smo vedeli in se naučili iz prvega vala, je, da gospodarstva ne smemo ponovno zapreti. In zdaj smo nekje vmes. Ne tič ne miš.
V resnici so zaprti otroci in mladostniki ter ljudje, ki lahko delamo od doma. Teh pa nas je po analizah pomembno manj kot marca.
Tako je. NIJZ že nekaj časa opozarja, da se okužbe relativno nekontrolirano širijo po tovarnah, ampak to je očitno sprejemljivo in kolateralna škoda je takšna, kot je. Najbolj sem pa žalosten, da se je pri nas degradiralo epidemiologe, klinične mikrobiologe in virologe. Tako, kot so bili ti ljudje umaknjeni od strategije, je gotovo unikum na svetu. Politika je zgolj zaradi lastnega interesa ponižala stroko do konca.
Pred dnevi je ladjo zapustil še glavni epidemiolog Fafangel.
Težko je, če vseskozi ponavljaš eno in isto, pa te nihče ne sliši. Če bi maja dali epidemijo v roke epidemiologom ob pomoči drugih strokovnjakov, bi bilo gotovo bolje. Zdaj pa imamo izredne razmere v mnogih bolnišnicah. In praktično že šest tednov ne opravljamo svojega rednega dela. Redna ambulanta teče, a odpadlo je veliko operacij, že na prejšnjo podlago dolgih čakalnih vrst. Kaj bo zdaj s tem?
Zakaj pri vas odpovedujete operacije?
Ne smemo delati. Že od 15. oktobra ne smemo opravljati elektivnih posegov – vse operacije so odpadle, lahko delamo le nujne in prednostne posege. Takrat sem moral kot predstojnik odpovedati operacijo 120 ljudem, ki so že imeli datum do konca leta. In nato še novim stotim. Ravno pred kratkim sem izvedel, da na ortopedsko operacijo (kolki, kolena ...) trenutno čaka 550 ljudi – na operacije, ki niso nujne, nekateri čakajo že leto ali več. Ko me bolniki kličejo, kdaj pa bodo lahko operirani, jim lahko rečem samo, da nimam pojma. Ne smem delati, ker so se tako odločili. To opisati je izjemno težko, saj ljudje mislijo, da stvari tečejo. Nič ne teče. Iz dneva v dan se moram boriti z grožnjami, preprekami, da lahko operiram prednostne bolnike.
S kom se morate boriti?
Z vodstvom zavoda.
Ampak ali sploh imate kader, da lahko izvedete operacije?
Kader se razporeja po bolnišnici zaradi napačne strategije. Nekdo, ki je sicer inštrumentar v operacijski, je danes na nekem drugem oddelku, nato spet na tretjem – ker ni načrta. Če se tako dela s kadrom, je jasno, da se bodo zatekali v bolniške odsotnosti, da bodo ostajali doma zaradi varstva otrok ... Ni zagona in volje, češ, pogovorimo se, ampak je kaos. Ljudje se zapiramo drug pred drugim in prepiramo. To je stanje, ki ga živimo v bolnišnicah iz dneva v dan.
To je res grozno slišati, ampak o tem je treba spregovoriti.
Četudi rečem bobu bob, se bo kaj spremenilo? A se lahko komu pritožim? Lahko kdo pride in napravi nadzor? Nič ne bo! Nihče ne pove, koliko dejavnosti po bolnišnicah je ustavljenih. Petega januarja bi rad izvedel, koliko operacij je bilo odpovedanih od 15. oktobra do konca leta. Danes si ena tretjina državljanov ne želi k zdravniku, so doma, jih je strah. Koliko teh bo umrlo?
Je to pravzaprav zlom slovenskega zdravstva: če si bolnik s covidom, je zate poskrbljeno, če nisi, pa bog ve? Ali je zlom zdravstva to, da bodo zdravstveni delavci prisiljeni okuženega s koronavirusom z dihalno stisko pustiti pred vrati bolnišnice?
To slednje pomeni zlom zdravstva, in smo zelo blizu tega. Vprašanje je, koliko starostnikov umre v DSO, pa bi morali biti zaradi dihalne stiske premeščeni v bolnišnico. Nimamo podatka o starostnikih, ki so bili nameščeni v razne druge objekte, ker so vsi DSO-ji prepuščeni samim sebi. Na srečo imamo zelo veliko primarnih zdravnikov, ki delajo preko sebe, da je to stanje znosno. Ali res točno vemo, ali je bolnik s covidno pljučnico dobro oskrbljen ali je samo nameščen na oddelku, kjer umre, ker ima 85 let? Res je, da smo z vsemi temi ukrepi uspeli ustaviti megaval, a sistem za necovidne bolnike stoji. Teh ljudi je zelo veliko in med njimi je deset ali celo 15 odstotkov resno bolnih. Nikoli ne bomo vedeli, koliko ljudi je bilo žrtvovanih zaradi osredotočenosti zgolj na covid. Če pride gripa na tole stanje, bomo šele na preizkušnji!
Če se torej znajdem v situaciji, ko za preprečitev nepopravljive škode za moje zdravje potrebujem operacijo v roku enega meseca, kaj mi je storiti? Naj postrgam prihranke in grem v zasebno ustanovo? Kam?
Če bi prišlo do takega stanja, vam lahko svetujem: samo vztrajajte.
Torej moram težiti?
Ja, poseg bo treba izsiliti. Velika večina ljudi tega ne bo storila, eni bodo doma trpeli v bolečinah in takih mejnih stanj bo v prihodnosti zelo veliko. Pa ne samo kirurških, tudi nevroloških in internističnih težav. Zato se bojim, da bo spomladi, ko se bo stanje s covidom malo umirilo, v nas butnil val teh bolezni.
Kaj nas torej čaka?
Nihče ne ve točno. Epidemiolog Fafangel pravi, da je epidemija vedno nepredvidljiva. Z modeli lahko naredimo scenarij, a še vedno smo v izrednih razmerah in medicina ima takrat svoje zakonitosti. Gre za neke vrste vojno stanje. Na srečo covid-19 ni ebola s strašno visoko smrtnostjo in danes točno vemo, koga epidemija najbolj prizadene.
Če bodo take številke zelo dolgo vztrajale, se bojim, da bomo čez štiri tedne na robu možnega. Še bolj kot tega se pa bojim naše neenotnosti. Vlada in to njeno medsebojno obračunavanje, ki je postalo že povsem jasno, nas je pripeljalo do tega, da nismo solidarni. Enotna govorica pa je v takih razmerah izjemno pomembna.
Morda bomo imeli srečo in bodo začele številke vsaj malo padati, lahko pa udari gripa in se zdravstvo zlomi. Takrat bodo bolniki res ležali po hodnikih in država bo obstala. Žal smo brez strategije, drug drugemu se umikamo in nič ne kaže na politično ter strokovno poenotenje. Zato bi si želel, da politika stopi dva koraka nazaj, pozabi na lastne interese in dobimo tehnično vlado, ki bi temeljila na stroki – ne samo zdravstveni, ampak tudi na drugih. Da bi bilo njihovo sporočilo jasno: rešujemo državo!
Ta teden nas je razburila izjava Logarjeve, da smrtne primere štejemo drugače kot drugi. Torej so v statistiko zajeti tudi takšni, pri katerih primarni vzrok smrti ni covid. Vsaj za en tak primer vem – gospa je bila sedem tednov pred smrtjo pozitivna na covid, brez znakov bolezni, nato je umrla zaradi srčnega popuščanja. Šteli so jo med žrtve covida.
S tem načinom se je vlada ustrelila v koleno – očitno v svet pošiljamo podatke, ki niso verodostojni. Tukaj bi se moral oglasiti NIJZ, ki pa je očitno izbrisan in utišan do konca.
Človek dobi občutek, da smo na tisti meji: ali si naš in si z nami, če si proti, pa že najdemo način, kako te utišati, češ, zdaj je kriza in moramo stopiti skupaj. To je napačen način, saj smo tako povozili za nas značilno solidarnost in kritično razmišljanje. Izgubili smo strokovno kritično maso, kar je zame največja katastrofa. Če so se umaknili epidemiologi, mikrobiologi in virologi, so se z razlogom. To so edini strokovnjaki, ki bi morali zastaviti strategijo boja proti epidemiji. Drugih ni!
Mi imamo infektologe.
Ti zdravijo bolezen in lahko bi se razporedili po regijah in zdravili. Ampak epidemija, ukrepi za zajezitev in preprečevanje širjenja virusa so pa v domeni epidemiologov. Če si kot družba dovolimo, da našo strategijo vodijo infektologi, kardiologi ..., to ni prav.
Po toliko informacijah z različnih koncev sveta se čudim, da strokovnjaki niso sposobni najti rešitve, ki bi bila optimalna za Slovenijo. Maske moramo nositi, distanco moramo upoštevati ... V Italiji ti povsod zmerijo temperaturo, tudi pred vstopom v lokal, kjer spiješ kavico. Vsi nosijo maske, verjamejo v to, vzpostavila se je kolektivna odgovornost, a vseeno so protesti in tudi drugod se upirajo.
Ustvarja se slika, da smo Slovenci tako zelo drugačni od drugih narodov, samo mi se upiramo ...
To ni res. S tem samo podžigamo razdeljenost, ljudje se še bolj upirajo. Kar si pa glede statističnih podatkov res ne bi želel, je, da bi bolnišnice prijavljale covidne smrti zato, da so plačane po covidnem bolniku.
Se to dogaja?
Bolnišnice morajo preživeti. In bolnišnica je plačana, če ima bolnik s covidom. Večina namreč v tem letu ne bo imela realiziranega plana. Pomembno pa je, da se zdaj začnemo pogovarjati o odpiranju sistema – ker čez tri mesece bodo vsi kričali o čakalnih dobah. Takrat bodo nam, ki zdaj »ne delamo nič«, ukazali, da delamo dvestoodstotno. To ni mogoče. Pa tudi ne vem, s kom bomo delali, če bo negovalno osebje pregorelo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
