Da se jim s plačilom za pšenico letos ne piše dobro, so pridelovalci zaslutili že z izračunom stroškov pridelave, ki ga vsako leto pripravijo na Kmetijskem inštitutu Slovenije in ki služi kot osnova za določanje odkupne cene. Tega so s 148 evri označili za sramotno nizkega, saj je bil strošek pridelave že pred desetimi leti ocenjen na 181 evrov. Zaradi suše bo letošnji pridelek že tako za približno 30 odstotkov manjši od lanskega, pa tudi pšenice v najvišjem, tako imenovanem premijskem kakovostnem razredu praktično ne bo.
V zakulisju že vse jasno
Nižje odkupne cene pšenice ter manjši in slabši pridelek so kombinacija, po kateri bodo kmetje težko pokrili stroške, kaj šele da bi s pšenico kaj zaslužili. Zato vztrajajo, da odkupne cene ostanejo na ravni lanskih, ko so za tono pšenice dobili od 140 evrov za krmno do 185 evrov za najboljšo pšenico. »Uradno še nič ni znano, med pridelovalci in predelovalci ni bil sklenjen noben dogovor, nihče nas o ničemer ni obvestil, bojim pa se, da je v zakulisju že vse jasno,« pravi Franc Küčan, prekmurski kmet in predsednik komisije za odkup in prodajo žit, ki jo sestavljajo člani kmetijsko-gozdarske zbornice, zadružne zveze in sindikata kmetov. »Komunikacijo med nami je prevzela gospodarska zbornica, vendar, kot že rečeno, na sestanku v Murski Soboti nismo ničesar rešili; še več, v bistvu se s kmeti ni hotel nihče niti pogovarjati, saj si za nas niso vzeli niti pol ure časa.«
Previdnost ni odveč
Tatjana Zagorc, direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij, je po kratkem sestanku pred tednom dni v imenu kupcev pojasnila, da je nova koronavirusna bolezen spremenila položaj na trgu tudi pri surovinah, zato so »podjetja v skrbi za trg in kupce kupila dovolj surovin za krizni čas, bolj polni silosi kot običajno pa tudi vplivajo na začetek odkupovanja«. Dodala je, da Slovenija po njenem mnenju pridela le toliko pšenice, kot je lahko mlini ob strpnem pogovoru odkupijo. »Lani je bilo to okoli 50.000 ton, kar je sprejemljiva količina, ki jo lahko mlini porabijo, želijo pa odkupiti vso pšenico na trgu. Vendar se moramo pri tem zavedati, da prihaja v Slovenijo pšenica z vseh strani, predvsem iz sosednjih držav, konkurenca pa je izjemno močna. Kar tako ni mogoče določiti visoke cene pšenici. Glede na razmere mislim, da je še prezgodaj, informacije tudi kažejo, da okoliške države nastavljajo nižje cene, zato ni odveč previdnost,« je še povedala.
Blef in norčevanje
Küčan je povedano ocenil kot navaden blef in vnovično izigravanje kmetov. »Potem ko niso imeli časa, da bi prisluhnili našim argumentom, se je elita GZS udobno namestila za mizo v gostilni Marič v Sebeborcih in se ob dolgem kosilu očitno vse dogovorila. Prav žal mi je, da se nisem zapeljal tja in jih fotografiral, kajti le dve uri po tem kosilu sta Mlin Korošec iz Zabovcev in Panvita iz Rakičana začela odkupovati pšenico po za približno 10 evrov nižji ceni od lanske, pridružili so se jim še Špilarjev mlin iz Grahovega ter Mlinarstvo in oljarna Premoša iz Turnišča. Tudi Karel Pojbič, direktor soboškega Mlinopeka, na primer, se je razburjal in preklinjal, kako da stvari niso 'fer', ko smo še sedeli skupaj, potem pa tekel na to skrivno kosilo. Pogoji odkupa pšenice se med omenjenimi morda sicer za malenkost razlikujejo, da niso povsem identični in ni do neba očitno, da je šlo za kartelno dogovarjanje. Pogajanja z nami so bila ena sama farsa, dobesedno norčevanje in zavajanje, saj so nas znova pustili na cedilu.«
