Spomnimo samo na primer mariborskega društva Maus. Ugotovili so, da je darovani denar predsednica društva najverjetneje porabila zase (predkazenski postopek, preiskava domnevnega suma, da si je neupravičeno prilastila denar, še poteka, op. p.), le manjši del naj bi ga izročila družini, za katero ga je zbirala.
Problem ni bil samo pri Mausu, ampak tudi pri družini, za katero so zbirali sredstva (za operacijo dečkovih rok). Kot kaže, bi za poseg potrebovali okoli 70.000 evrov, mama pa je ves čas trdila, da potrebujejo okoli 150.000 evrov, torej več kot še enkrat toliko. Res je, da nekaj denarja potrebujejo tudi za potovanje v Ameriko, saj bi poseg opravili tam, za nastanitev, terapije in druge stroške, vendar ali bi vse to skupaj res zneslo dodatnih 80.000 evrov?!
Da bi med državljane vnesli več dialoga o pasteh dobrodelnosti, za katero si vsi želimo, da bi se izvajala transparentno in odgovorno, smo k pogovoru povabili humanitarko Anito Ogulin, ki uživa velik ugled in zaupanje javnosti. Ogulinova vodi Zvezo prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste-Polje, kjer delajo z otroki in mladostniki ter njihovimi starši, na področju letovanj, varstva otrok, počitniškega varstva ter na področju številnih humanitarnih programov.
Kar zadeva humanitarnost, ZPM Ljubljana Moste-Polje uživa izjemen ugled, zaupanje. Kaj menite, da je tisto, s čimer ste si ju pridobili?
Zaupanje smo si, po mojem mnenju, pridobili z življenjem, ki ga živimo za soljudi. Za najranljivejše naše družbe. S tem, ko že mnoga desetletja ustvarjamo in postavljamo v čas in prostor programe in projekte za otroke, mladostnike in družine, se trudimo za enake možnosti in jim sporočamo, da so enakovredno pomemben člen družbe, na katerem je treba graditi. Tako smo pridobili kredibilnost, s tem pa zaupanje uporabnikov, donatorjev in javnosti. Razvili smo učinkovite pristope do celovitega reševanja stisk otrok, mladih in družin, pa tudi drugih ranljivih skupin iz vse Slovenije. Poleg tega v okviru naših programov Botrstvo, Veriga dobrih ljudi, Volja vselej najde pot, Dobro sem in številnih drugih institucije države ves čas opozarjamo na problematiko, ki jo pri delu z uporabniki opažamo na področju sociale, izobraževanja in drugih ... In hkrati ves čas predlagamo sistemske rešitve, ki pa žal velikokrat niso slišane. Ljudje so preprosto začutili, da nam je mar za soljudi, ter prepoznali naš trud in prizadevanja.
Nedvomno pa smo si zaupanje donatorjev, uporabnikov, otrok in strokovnih institucij pridobili s korektnim sodelovanjem z vsemi deležniki v naših dnevnih zgodbah z vseh koncev Slovenije. In preprosto s tem, da to našo skupno družbeno odgovornost kot posamezniki in ekipa preprosto živimo.
V Sloveniji imamo precej posameznikov in povezovanj, ki se udejstvujejo humanitarno, in do njih smo sila zaupljivi, vendar pozor: zadnje čase smo slišali za več sleparij, ko so zbiralci dobrodelnih sredstev za posameznike ali družine v stiskah pod pretvezo »pomagati« v bistvu »pomagali« samo sebi; denar so pobasali v svoje žepe. Kako komentirate taka dejanja in kaj vas pri tem najbolj skrbi?
Sama nisem seznanjena z množičnimi primeri manipulacije pri zbiranju sredstev. Sploh pa ne med tistimi, ki dejansko imajo status humanitarne organizacije. Humanitarno dejavnost je namreč treba dokazati pristojnemu ministrstvu. Seveda ostro obsojam takšna dejanja. Sama menim, da smo pravi humanitarci tisti, ki nam je mar za sočloveka, ki delamo z dušo, ki to preprosto živimo in za to ne pričakujemo plačila. Za delo na humanitarnem področju pa so najpomembnejši notranji klic, izkušnja in lastna vest. In ves čas prisotna odgovornost do šibkejših od sebe, ki potrebujejo našo pomoč in družbe na splošno. In prav vsak, ki je tudi zaposlen v humanitarni organizaciji ali deluje v društvu, ki se ukvarja z dobrodelnostjo, mora imeti visoke moralne vrednote, v katerih ni prostora za prav nobeno prilaščanje tujega.
Pri tem me najbolj skrbi pomanjkanje odgovornosti in lastne vesti, ki pa je le odraz vrednot današnje družbe. Ta temelji na neodgovornosti za škodna dejanja, individualizmu, materializmu, izključevanju, neenakosti. Takšne vzorce kot družba prenašamo tudi na mlajše generacije. Opažam, da je zares premalo poudarka prav na odgovornosti, pravičnosti, poštenosti, empatiji, solidarnosti, zdravju, sodelovanju … Otroke se na vseh ravneh premalo spodbuja k sodelovanju, poudarja in krepi pa se tekmovalnost. Ljudje pa smo socialna bitja in zmoremo obstajati in bogatiti svoj notranji svet le drug z drugim in v skupnosti.
Na podlagi česa se vi osebno odločite, komu boste zaupali, če želite na primer donirati denar?
Priznati moram, da podarjam velik del svojega življenja – skozi čas za soljudi. Kadarkoli pa doniram sredstva, vselej izhajam iz sebe v prepričanju, da bo denar porabljen namensko. Pogosto, kar zmorem, podarim ostarelim, brezdomcem, otrokom, tudi mamicam. Pri večjih donacijah pa preverim organizacijo, ki bi ji želela nakazati sredstva. Predvsem ali ima status humanitarne organizacije, za kakšen namen se zbirajo sredstva in, zelo pomembno, ali ima organizacija delujoče nadzorne organe.
Kdo kontrolira, bdi nad delovanjem humanitarnih organizacij? Kdo kontrolira delovanje vaše zveze?
Nad delovanjem ZPM Ljubljana Moste-Polje imamo vzpostavljen močan notranji nadzor. Nad poslovanjem naše humanitarne organizacije kot celote namreč bdi nadzorni odbor zunanjih finančnih in pravnih strokovnjakov. Hkrati ima naš program Botrstvo v Sloveniji še poseben ali svoj nadzorni odbor. Nadzor nad našim poslovanjem uresničuje tudi organ upravljanja ZPM Ljubljana Moste-Polje – upravni odbor in še najvišji organ – skupščina. Hkrati imamo zunanjo revizijo celotnega poslovanja. Seveda pa redno pošiljamo poročila tudi pristojnemu ministrstvu za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti, po zakonu pa nadzor opravlja Ajpes, ki redno prejema naša poročila, pa tudi finančna uprava. Računsko sodišče pa bi moralo vstopiti, če bi bilo to potrebno. Povedati pa je treba, da ima v naši organizaciji zares vsak cent natanko evidentirano in uresničevano namenskost porabe, kar je vsak trenutek na vpogled. Poslujemo pa zgolj brezgotovinsko.
Nad delovanjem humanitarne organizacije najprej bdi pristojno ministrstvo, ki društvu oziroma zvezi društev podeljuje status humanitarne organizacije. O upravičenosti pridobitve statusa poda mnenje tudi sedemčlanska komisija. Za pridobitev statusa humanitarne organizacije lahko zaprosijo le tista društva oziroma zveze društev, ki že najmanj eno leto pred vložitvijo svoje vloge opravljajo humanitarno dejavnost na področju socialnega oziroma zdravstvenega varstva. Programi morajo potekati kontinuirano najmanj eno leto in predstavljati pretežni del dejavnosti organizacije. Z enkratnimi akcijami ali zgolj z zbiranjem finančnih sredstev tako ni mogoče pridobiti statusa humanitarne organizacije. Društvo oziroma zveza društev mora izpolnjevati splošna merila odprtosti delovanja, prostovoljnosti in neplačljivosti, ki morajo biti tudi dejansko izkazana. Izkazana morata biti tudi obstoj in sestava posvetovalnega telesa ter njegovo delovanje. Na tem mestu bi želela opozoriti, da sredstva za ljudi v stiski zbirajo tudi društva, ki sploh nimajo statusa humanitarne organizacije, zato se mi zdi nujno, da donatorji pred donacijo posameznemu društvu preverijo, ali je to vpisano v razvid humanitarnih organizacij in ali imajo vzpostavljen vsaj notranji nadzor.
Humanitarna organizacija mora voditi finančno poslovanje v skladu z računovodskimi standardi, ki so predpisani za pravnoorganizacijsko obliko, v katero je humanitarna organizacija organizirana, in na način, da so jasno razvidni prihodki po posameznih namenih in odhodki za redno poslovanje, za izvajanje posameznih programov, za storitve in za naložbe. Humanitarna organizacija mora pristojnemu ministru redno pošiljati tudi letna poročila o svojem poslovanju. Nadzor nad porabo dodeljenih sredstev, izvajanjem socialnih programov in naložb opravljajo tudi financerji, ki so namensko dodelili sredstva humanitarni organizaciji. Njim mora humanitarna organizacija pošiljati poročila, in sicer v rokih, ki jih posamezni financerji določijo.
V zvezi z javnimi sredstvi je še posebej določen nadzor porabe. Nad zakonitostjo, namembnostjo in učinkovitostjo porabe javnih sredstev humanitarne organizacije tako nadzor opravlja Računsko sodišče Republike Slovenije. Če računsko sodišče ugotovi nepravilnosti v zvezi s porabo javnih sredstev, ki jih prejme humanitarna organizacija za izvajanje svojih dejavnosti, obvesti tudi pristojno ministrstvo.
Tudi sicer so humanitarne organizacije kot društva oziroma zveze društev zavezane letno poročilo predložiti Ajpesu, računovodske izkaze društva, čigar prihodki oziroma odhodki so v preteklem poslovnem letu presegli en milijon evrov, pa mora pred sprejetjem letnega poročila revidirati revizijska družba ali samostojni revizor. Nad delovanjem društva bedi tudi Finančna uprava Republike Slovenije.
Je kontrola dovolj intenzivna, pogosta?
Nad našo humanitarno organizacijo je kontrola pogosta, ker želimo, da se izvaja. Resnično je transparentnost našega delovanja, finančnega poslovanja in celotno uresničenih dejavnosti izjemno pomembna. In pristajamo tudi na še pogostejši nadzor, pa čeprav to od nas terja več dela.
Ali tudi vi menite, da če bi država opravila svoje, obstoj organizacij, kot je vaša, in podobnih sploh ne bi bil potreben?
Seveda se strinjam – da bi institucije države morale slediti ustavnim določilom socialne države in bi moralo biti poskrbljeno za vse državljane po načelu enakosti in enakovrednosti. Spoštovanja človekovih pravic v vsem in za vse. In če ugotavljamo pomanjkljivosti v sistemu socialne države, ki drsi v večrazredno družbo in vse večjo neenakost, potem je prav in nujno ukrepati takoj. Da najranljivejšim preprečujemo še večje zdrse v revščino, socialno izključenost, bolezni, tragedije.
Priznati pa moram, da si tudi sama, z ekipo srčnih sodelavcev in prostovoljcev ZPM Ljubljana Moste-Polje, želim uresničevati še več že vzpostavljenih dobrih programov in projektov za zdrav razvoj otrok in mladih, krepitev kompetenc za učinkovito starševstvo, ustvarjanje pogojev enakih možnosti vsem generacijam …
Kako bi lahko država bolje poskrbela za red na humanitarnem področju? Bolj v smislu, da ne bi bilo sleparij?
Država bi zagotovo lahko bolje poskrbela za nadzor nad vsemi društvi, ki upravljajo s finančnimi sredstvi. Kot pojasnjeno, je za nadzor porabe javnih sredstev humanitarnih organizacij skladno z zakonom odgovorno tudi Računsko sodišče Republike Slovenije, ki pa, kot sem zasledila, svoje naloge ne izvaja, in to se mi zdi škoda. Tudi sicer bi moral biti nadzor države nad porabo zasebnih sredstev poostren. Ljudje namreč so država in zaslužijo si, da se tudi poraba sredstev, ki jih donirajo kot fizične osebe, intenzivneje nadzira. Tudi zunanja revizija bi po mojem mnenju morala biti obvezna za vse humanitarne organizacije. Prav tako bi država morala za humanitarne organizacije določiti striktno brezgotovinsko poslovanje, kar naša humanitarna organizacija izvaja že zdaj in se mi zdi za transparentnost delovanja nujno.
Imate v mislih kakšen konkreten mehanizem, ukrep(e), ki bi jih država lahko oziroma morala vpeljati, da bi bilo za ranljivejše bolje poskrbljeno?
Seveda. Pri delu z družinami v stiski že vsa leta opažamo pomanjkljivosti v zakonodaji in delovanju države, na katere intenzivno opozarjamo v svojih manifestih, pa tudi sicer. S svojim opozarjanjem smo dosegli že marsikatero spremembo, vendar si želimo, da bi nam pristojni v državi večkrat prisluhnili in bi se na naša opažanja v praksi bolj odzivali. Iskreno si želimo več sodelovanja, kajti, verjemite, da drug brez drugega ne bomo več zmogli poskrbeti za vse socialne potrebe naše dežele.
Bi bili tako prijazni in nam povedali, ali vam sploh ostane kaj časa zase pri tako polni angažiranosti? Kaj radi počnete v prostem času? Kdo je Anita Ogulin zasebno?
Kot oseba se najbolj istovetim z odgovornostjo in poslanstvom – mama, babica, tašča, pa seveda tudi žena, sodelavka, prijateljica, zaupnica … Nekdo, ki ima ljudi, naravo in življenje rad, jih spoštuje in pomaga ohranjati družbeno ravnovesje ali pa reševati najtežje zgodbe. Dušo mi napolnijo objemi čudovitih vnukov, ki živita v tujini. Nismo pogosto skupaj, smo pa ves čas v stikih. Tisto malo prostih dni zato namenim družini in druženju s srčnima otrokoma, zetom, sorodniki, prijatelji. Rada imam otroke in rada sem s temi iskrenimi, iskrivimi bitji, pa čudovitimi mladimi sodelavci, našimi prostovoljci, nepogrešljivimi donatorji. Ob vseh prehitrih obratih kolesja časa pa se vseeno trudim najti čas za stvari, ki me veselijo; to so sprehodi v naravi, obiski kulturnih prireditev, pa kuha in peka sladic, branje, druženje s prijatelji. Ko in če bom zmogla, pa si želim še na kakšno potovanje.
Katere so vaše vrednote in kakšno filozofijo življenja imate?
Vsi zdravi in sposobni dela smo odgovorni za šibkejše od sebe. In seveda, da svoje življenje živimo odgovorno, pravično, pošteno, skratka – tako, da svojim potomcem in družbi na splošno puščamo sledi v dobrem.
