Glifosat v nekmetijskih dejavnostih je v Sloveniji prepovedan, v kmetijstvu pa je še dovoljen, podobno kot v drugih državah EU, le v prehodnem obdobju petih let, da se ima kmetijstvo čas prilagoditi novim razmeram.
Kljub temu so v tradicionalno zeleni Avstriji letos poleti kot prvi napovedali popolno prepoved uporabe tega domnevno spornega herbicida, pred novim letom pa so se »potegnili nazaj«, saj naj bi bila prepoved v neskladju z evropsko zakonodajo. Mnogi so prepričani, da je Avstrija klecnila pred močnimi lobiji.
Glasovanje za popolno prepoved uporabe glifosata v Avstriji je namreč naletelo na povsem različne odmeve. V okoljevarstveni nevladni organizaciji Greenpeace so odločitev avstrijskega parlamenta označili za »zgodovinski mejnik«, v ljudski stranki (ÖVP) so bili v skrbeh zaradi hudega udarca za kmete, v stranki Neos pa so opozarjali, da je prepoved v neskladju z evropsko zakonodajo, saj dovoljuje uporabo glifosata do konca leta 2022. Evropska komisija je imela potem tri mesece časa, da bi sprožila postopek proti avstrijski odločitvi, za kar se sicer ni odločila, je pa, kot je povedala nekdanja začasna kanclerka Brigitte Bierlein, Avstrijo zaradi kršitve zakonodaje EU pred to možnostjo posvarila.
Simbol ideološkega gibanja
»V zadnjih treh letih je glifosat postal simbol kemične industrije in škodljivosti, evropska javnost, nevladne organizacije, zeleni … pa bijejo bitko za njegovo prepoved. Čeprav so raziskave pokazale, da je pogojno rakotvoren, znanstveno to sploh še ni potrjeno. Gre za pravo ideološko gibanje, ljudje zmotno mislijo, da bo prepoved glifosata kot dežurnega krivca za vso onesnaženost na Zemlji spremenila kmetijstvo,« je povedal Mario Lešnik, redni profesor na mariborski fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede ter predstojnik katedre za fitomedicino.
»Dvomim, da bi glifosat lahko ogrožal Slovence«
»Če ne zatiramo škodljivcev, dobimo glive in mikrotoksine, ki so več kot tisočkrat bolj strupeni od pesticidov, zato je ta gonja zoper glifosat nekoliko krivična,« je dejal Lešnik, ki je prepričan, da imamo ljudje precej popačeno predstavo o prisotnosti in nujnosti uporabe pesticidov ter njihovi vlogi v naši hrani. »Dvomim, da bi glifosat glede na način in količino uporabe Slovence lahko ogrožal. Izjemno majhno je število površinskih voda, v katerih je bil najden, kar pa zadeva pitno vodo, sploh ni bilo nobenega primera. Glifosat pri nas sploh ni zgodba. Pa še nekaj je treba vedeti: človeško telo lahko reši probleme mnogih kemikalij, vnašanje strupov v naše telo je evolucijsko normalna stvar, v naravi se to nenehno dogaja. Vzemimo sodobne bolezni: krvnožilne, bolezni prebavil ali imunskega sistema, vse nastanejo zaradi neustreznega življenjskega sloga, ki ima mnoge vzroke. Nihče ne more do konca razmejiti, katere od njih so posledica pesticidov, aditivov, kemikalij, barvil, plastike, sevanj in podobnega. Nepošteno je, da rečemo, 'dobil je raka zaradi pesticidov', zraven pa je v življenju počel kup bedarij in se izpostavljal množici različnih škodljivih vplivov. Znanstveno gledano, v tem pogledu nikoli ne moremo biti objektivni.«
Vse manj sredstev za zaščito rastlin
Sredstva za varstvo rastlin sicer veljajo za najbolj preučene kemikalije, trdi Renata Fras Peterlin, prokuristka GIZ fitofarmacije. »Pri registraciji sredstev za varstvo rastlin je krovni predpis evropska uredba, ki velja za vse države EU enako, potem pa je potrebna še registracija na nacionalni ravni, kjer se sredstvo oceni še glede na posebne nacionalne zahteve, pri čemer se upoštevajo specifične razmere; v Sloveniji imamo poudarek na varovanju voda, zaradi česar pri nas marsikatero sredstvo ni dovoljeno, čeprav je pri sosedih registrirano. Lahko rečem, da Slovenija glede tega dobro ščiti svoje državljane.«
Kljub temu pa preveč rigorozna zakonodaja, kot je evropska, ni dobra, pojasnjuje Fras Peterlinova. Za vrsto bolezni in škodljivce imamo v Sloveniji zdaj registrirano komaj eno učinkovino ali nobene, za preprečevanje rezistence pa bi morali imeti na voljo sredstva, ki imajo vsaj štiri različne načine delovanja, kajti z enostransko uporabo, torej uporabo enega in istega sredstva, dosežemo nasproten učinek od želenega. Škodljivi organizmi razvijejo odpornost, sredstvo postaja neučinkovito, uporabljamo ga pogosteje in s tem več, koncentracije ostankov se večajo ter lahko prehajajo v hrano in vodo. Zato je bolje zagotoviti širok izbor ustreznih sredstev in z njimi ravnati strokovno. To pomeni manjšo rabo po površini in manj ostankov, kar je dobro tudi za okolje. »Zaradi pred kratkim uveljavljenih novih evropskih kriterijev pri registraciji sredstev za varstvo rastlin bomo tudi v Sloveniji izgubili še več učinkovitih sredstev, kar pomeni, da se bodo razmere še zaostrile. Evropsko kmetijstvo bo še bolj kot zdaj pred velikim izzivom, saj se na globalnem trgu srečuje s pridelovalci, ki imajo širši dostop do sredstev za varstvo rastlin in so tako lahko konkurenčnejši, državljani EU pa bomo tako v večji meri odvisni od uvoza hrane iz drugih delov sveta.«
Kmetje že v stiski
Kmetje po Evropi, pa tudi slovenski pridelovalci zelenjave in sadja, imajo že velike težave pri pridelavi, je dodal Mario Lešnik. »Za las nam je namreč uspelo ohraniti dovoljenje za en sam herbicid za uporabo v zelenjadarstvu; proti strunam in bramorju, ki jih je tudi na vrtovih vse več, pa sploh nimamo več učinkovitih insekticidov. Dejstvo je, da kmetovanja brez sredstev za zaščito rastlin ni, saj je danes nemogoče imeti sisteme, v katerih ne bi nič ukrepali proti škodljivim organizmom. Ekosistemi so porušeni, kajti ni naravno, da na 10.000 tisoč hektarjih monokulturno gojimo koruzo. Naloga narave je poslati toliko žuželk, da bodo vse to pojedle. Če imamo pet škodljivcev, moramo uporabiti pet kemikalij. Vsaka zase je lahko bistveno manj toksična. Kaj pa je s koktajlom teh kemikalij? Tega ne ve nihče.«
