Dve leti je predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo na UKC Ljubljana, pred tem je bil na istem oddelku vodja enote za presaditev krvotvornih matičnih celic. Hkrati je tudi profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Pri delu daje vtis trdne stene, na katero se lahko bolnik nasloni, in bolniki mu neizmerno zaupajo. Je zdravnik s srcem in dušo, Človek z veliko začetnico. Pa tudi običajni smrtnik, ki priznava, da se že pet let bori s parkinsonovo boleznijo.
Na delo se prof. dr. Samo Zver običajno pripelje s kolesom. Pogosto še pred tem pospremi v šolo svojega enajstletnega sina. Zjutraj si pogosto nadene kolesarsko opremo, tako da si lahko po koncu delovnega časa privošči daljšo vožnjo po Barju, ali pa se zapelje na Orle. Tisti, ki ga poznajo, lahko potrdijo, da je bil pred leti izredno aktiven ljubiteljski kolesar, suh kot prekla, tako da so se mnogi spraševali, do kod bo šla vsa ta vnema, saj je, denimo, neredko po nočnem dežurstvu sedel na kolo in v zgodnjih popoldanskih urah že kosil z očetom v vasi pri Beltincih.
Nisem bolnik, imam pa bolezen
»Res je, pretiraval sem,« se nasmehne in v očeh se rahlo zaiskri želja po nekdanjih podvigih. »Dolga leta sem vsak poletni konec tedna kolesaril do morja in nazaj. Z lahkoto sem prekolesaril pot iz Ljubljane v Kranjsko Goro, čez Vršič na Mangart in nazaj v Bovec. Zakaj toliko? Človek nekako raziskuje omejitve v sebi, je pa res, da tisti, ki zna prenašati napore v športu, krepi svoj duh in telo. Tisti, ki zna premagovati hude napore pri športnih podvigih, veliko lažje prenaša tudi napore pri delu. Človek si s tem pridobiva moč, ima samodisciplino in delovne navade ter se nauči potrpeti za doseganje višjih ciljev. Res pa je, da sem bil že kar malo nor, saj ti začne takšno pretiravanja usmerjati življenje, ves čas razmišljaš samo o tem, kdaj boš lahko šel, kdaj si boš lahko privoščil ta odklop. Sčasoma začne to vplivati na družino, na delo … Zdaj vem, da to ni prav. Sicer pa danes vsega tega tudi nič več ne zmorem, saj mi bolezen jemlje mišični tonus in nič več nimam nekdanje kondicije,« priznava in doda, da bo moral malo shujšati, najmanj kakšnih pet kilogramov.
Jaz pa ob tem pohvalim njegov videz, saj je bil prej izredno suh in ni bil videti tako zdrav, kot je videti danes. Je to absurdno? Kako je kot zdravnik sprejel vlogo bolnika?
»Nisem bolnik, imam pa bolezen,« se nasmehne. »To je zdaj del mene, tako kot so del mene deli mojega telesa. Nič drugače. Sem pa potreboval tri leta, da sem začel tako razmišljati, da sem sprejel to svojo bolezen. Sam pri sebi sem, seveda, vedel, za kaj gre, a človek v sebi poišče nekakšne mehanizme in se prepričuje, da to ni to. A pride dan, ko se vprašaš, zakaj počneš te neumnosti, in končno poiščeš zdravnika. Sam o tej bolezni ne vem nič, ne berem in ne raziskujem, imam pa zdravnike, ki jim zaupam in jih tudi vprašam vse, kar me zanima. Za to področje sem laik, in samo strokovnjak, ki se s tem ukvarja vsak dan, zna razbrati za kakšno različico bolezni gre pri meni, tako kot jaz to prepoznam pri bolniku z levkemijo.«
Najtežji bolniki v interni medicini
Na začetku pogovora sedimo v kuhinjici dnevne bolnišnice in hematološke ambulante na polikliniki. Torek je dan, ko dežura dr. Samo Zver. Gre za ljubko majhno oazo v prostorih hematologije, ki zbujajo strah že s svojim imenom in v katerega si prav nihče ne želi vstopiti kot bolnik. Zakaj to doživljamo na ta način in ali je ta stigma do krvnega raka upravičena? Naš sogovornik pravi, da se je tudi sam kot zdravnik internist, ki si je izbral to specializacijo, v prvih dneh, ki jih je preživel na bolniškem oddelku hematologije, spraševal, kaj počne tukaj, kjer ljudje, kot je videti, tako zelo trpijo. Gre namreč za najtežje bolnike s področja interne medicine, katerih usoda je odvisna od pravočasnega, odločnega in pravilnega ukrepanja ter pravilnih odločitev. To so bolezni, pri katerih brez takojšnje diagnoze in zdravljenja ni upanja na ozdravitev. Kljub sodobnim zdravilom in dejstvu, da gre za vrhunsko kliniko, ki je primerljiva z najboljšimi v regiji in tudi v Zahodni Evropi, se pogosto ne izteče tako, kot bi si želeli. »V hematologiji so bolezni 'žleht', ne smeš jim dati prostora in nimaš kaj dosti časa za razmišljanje. Pa tudi sodobna zdravila, tudi tista biološka, ki si jih nekateri ljudje predstavljajo kot nekakšno bio jabolko ali ekološko hruško, ki bo pomagala, so na žalost agresivni hudiči, ki gredo včasih v drugo skrajnost. Lahko imamo bolezen pod nadzorom, življenje bolnika pa je že nevredno človeka.«
Zdi se, kot da je dr. Samo Zver dojel, da je njegov značaj primeren za ta boj. In je vztrajal. Kaj hitro je spoznal, da je lahko vse to izziv. Poglobil se je v svet raziskovanja in se mu predal z dušo in srcem. Prišel je namreč na oddelek, na katerem so pri nas začenjali prva zdravljenja s presajanjem krvotvornih matičnih [1]celic. S presajanjem kostnega mozga so začeli uspešno zdraviti do takrat neozdravljive bolezni. Mlad zdravnik, poln energije in veselja do dela, je bil dragoceno seme, ki je padlo na plodna tla. Od takrat do danes so s presaditvijo pomagali že več kot dva tisoč bolnikom.
Zdravnik in profesor
Dejavnosti Kliničnega oddelka za hematologijo (KOH) potekajo na hospitalnem oddelku, v enoti za presaditev kostnega mozga, v dnevni bolnišnici in v specializiranem hematološkem laboratoriju. Za delo v ambulanti ob torkih se prof. dr. Samo Zver pripravi na konziliju s kolegi zdravniki in mladimi specializanti. Ko začnejo prihajati bolniki, ki jih večinoma zdravi že nekaj časa, pogosto celo več let, se ni mogoče izogniti vtisu, da jih vse v resnici dobro pozna. V njihovih očeh je mogoče zaznati, da jim breme skrbi, zaradi katerih so prišli na pogovor, na pregled, po nove izvide … pade na tla ambulante, v kateri je kljub prostorski stiski in težkim temam nepričakovano prijetno. In to breme strahu in bolečine tam tudi ostane.
Mar doktor Zver ta bremena pobere in jih odnese domov, ali se zna odmakniti in se zaščititi?
»Ne, tega ne odnašam domov. Če vem, da sem naredil vse, kar je bilo v moji moči, da sem uporabil vse svoje znanje in da smo z izmenjavo mnenj prišli do zadovoljive rešitve, mi to povsem zadošča za duševni mir. Je pa res, da me po vsem tem zvečer čaka še najmanj dve uri dela. Primanjkljaj specialistov poskušamo premostiti s pomočjo specializantov, jaz pa vso to dokumentacijo za vsak primer zvečer še enkrat pregledam. To mi jemlje dodatni čas, a je to edini način, da lahko sprejmemo vse tiste bolnike, ki nas potrebujejo. Izkušen zdravnik lahko sprejme petdeset bolnikov na dan, specializant manj kot polovico tega. V ambulanti nato skupaj pregledamo izvide. Tako se učijo, sicer pa je to univerzitetna klinika in bolniki morajo računati tudi s tem, da jih bo – seveda, pod mojim nadzorom – pregledal tudi kdo, ki se šele uči.«
Prepričamo se, kako lepo poteka delo s specializanti. Gre za praktično šolo, ki bi si jo na začetku svoje poklicne poti zagotovo želeli vsi mladi zdravniki, saj je profesor neizmerno potrpežljiv in prijazen. Ko se v vse to vplete še sodelovanje pacienta, je ta obravnava zgled idealnega sodelovanja.
Kje najti lepe besede za neobetavno diagnozo?
Da medtem, ko se ureja dokumentacija, ne bi izgubljal časa, se doktor Zver seli iz prostora v prostor ambulante, sledijo mu sestre in administratorke, midva s fotografom pa hitiva za njimi in se jim, če bolnik to dovoli, pridruživa. Med drugim sva bila prisotna tudi v trenutku, ko je moral zdravnik 85-letni bolnici povedati, da zdravljenje s sodobnimi, a agresivnimi zdravili ni primerno za njena leta in njeno telo. Z izbranimi besedami, ki jim dajejo lahkotnost tri desetletja izkušenj, ji je dejal, da bi bilo to, kot da bi jo poslal na giljotino. Pojasnil ji je, da ji preostaja paliativna oskrba, ki ji bo v tem času lajšala življenje. Tudi ob tem dr. Samo Zver deluje kot trdna stena, na katero se je mogoče nasloniti. Na voljo ji bo za vsa vprašanja, zapisal ji bo svojo telefonsko številko … Da, številko enega od dveh telefonov, ki jih ima nenehno ob sebi in ki ves čas zvonita. V oporo ji je brez odvečnih besed in pretiranega čustvovanja. Je najtežje od vsega človeku sporočiti diagnozo, ki ni obetavna?
»Pri odločitvi za zdravljenje je treba zagotoviti ravnovesje med pričakovano koristnostjo in morebitno škodo. Življenje pacienta mora biti vredno človeka. Kako sporočiti neprijetno novico, nezaželeno diagnozo? Človek ima pravico do tega, da izve resnico. Kdo sem jaz, da bi mu lahko to pravico kratil? Nisem bog, da bi lahko odločal. Bolnik se mora sam odločiti, kako se bo zdravil, potem ko mu povemo, kakšne možnosti so mu na voljo. Ima prvo, drugo, tretjo možnost … Tudi če se odloči, da se ne bo zdravil, sam tukaj zato, da podprem njegovo odločitev. Bolnik je moj partner na poti zdravljenja. Moja vloga ni, da ga tolažim in z njim sočustvujem, moja dolžnost je, da mu sporočim objektivne informacije in mu povem resnico, pa naj je ta še tako neprijetna. Najhujše od vsega bi bilo, če bi mi bolnik rekel: 'Če bi mi to povedali, se ne bi odločil za ta korak.' To se ne sme zgoditi. Torej dejstva in resnica. Z leti si izoblikuješ način, kako povedati diagnozo, s prakso se naučiš izbirati besede, pri čemer te korak za korakom vodijo izkušnje. Tega te nihče ne nauči, sploh ne na fakulteti. Zato imam ob takšnih priložnostih ob sebi specializante, da si nabirajo izkušnje.«
Veter v krilih optimizma
Na Kliničnem oddelku za hematologijo je skupaj 140 zaposlenih: zdravnikov, medicinskih sester, specializiranih laborantov. Na leto sprejmejo tisoč bolnikov, v ambulantah opravijo 18.000 pregledov, dva tisoč ljudi pa vsako leto zdravijo še v dnevni bolnišnici. Na leto opravijo 130 presaditev krvotvornih matičnih celic (KMC).
Vrstijo se bolniki vseh starosti, od mladih do starih, kot bi nam hotel kdo povedati, da krvni rak ne izbira, je pa res, da delo v ambulanti prinaša tudi svetle in lepe trenutke. Na kontrolni pregled prihajajo pacienti, pri katerih že dolga leta obvladujejo bolezen in ki živijo dostojno in lepo življenje. Pred nami se vrstijo primeri, ki spodbujajo samozavest in podarjajo občutek smiselnosti njegovega dela, doktor Zver to končno prizna v nekakšni skromni obliki samohvale. Prihajajo ljudje, ki so jim tukaj rešili življenje, ki so preživeli hude čase in nato na novo zaživeli. Svetijo se oči njihovih življenjskih partnerjev in v prostoru odzvanja smeh njihovih otrok. Naj to prizna ali ne, a očitno je, da prof. dr. Samu Zveru prav ti trenutki poganjajo veter v krila, ko na svojem kolesu pozno popoldne končno odbrzi proti domu ali v objem narave.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
