»Moč je fasada,ki jo ljubiš boljkot samega sebe.Izjoči jo do zidu.« (Iz zbirke Odrezani od neba)
Iz lokala ob Ljubljanici mi kakšno uro pred dogovorjenim časom pošlje sporočilo, da že sedi in me čaka. Panika! Kako, ali se nisva zmenila eno uro kasneje? Pišem mu, da že drvim s kolesom, on pa natipka: »Počasi.« In me odveže muk. Kdo vam je nazadnje dejal »kar počasi«? Res lepa beseda, vredna zlata.
Kasneje mi pove, da mu sploh ni težko čakati in da bi bil dan z njim točno takšen: počasen, sproščen, s polno čakanja, z veliko sprehajanja – ker kljub temu, da tudi kolesari, je predvsem sprehajalec. Veliko bi bilo tišine in opazovanja. Skupaj z njim bi strmela v oblake, kar vedno pogosteje in rad počne. Ima zelo majhen zvezek, na katerega stran spravi samo tri- ali štirivrstnično pesem. Ena izmed njih pravi: »Gledam oblake, da mi ni treba gledati ljudi.«
Osem let se je postil od košarke in preskušal druge vrste rekreacijo, a obupal. Jeseni se bo znova pridružil stari ekipi v dvorani. Ga pa ob poletnih večerih resnično zamika, da bi šel metat na koš. Tako, kot je to počelo v časih njegove mladosti kakšnih petdeset fantov na večer v njegovem kvartu. Danes prav tam, pod vodmatskimi koši, ni videti nobenega. Ko mu povem, da sem ravno tistega jutra s šolskega igrišča v naši soseski nekoga slišala odbijati košarkarsko žogo, vzklikne: »Njega bi morala intervjujati!«
Trda vzgoja
Označil se je za anarhista z vihravim srcem, neki pozoren bralec pa je pred tedni v njegovem pisanju opazil neko čudno radost, čemur Esad zadovoljno prikimava. Njegove pesmi lahko prebirajo v vseh najpomembnejših jezikih, zbirka Odrezani od neba pa je po Jenkovi nagradi nominirana tudi za Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta.
Pri osemnajstih je bil nagrajen za najboljšo pank pesem o Josipu Brozu Titu in kot prvi za železno zaveso je prepeval takrat strogo prepovedano Lili Marlen. Zaradi tovrstnega udejstvovanja ga je policija takratnega sistema večkrat »gostila« v svojih prostorih.
»V restriktivnem sistemu, ki je marsikaj prepovedoval, je bilo težko živeti in naše početje je bilo zelo nevarno. Prvi val panka so zanetili malo starejši, že osebnostno izoblikovani mladi, kasneje pa so bili dejavni najstniki, in to ni bilo šala.«
Zaradi glasbe oziroma pesmi so jih pogosto odvlekli na policijsko postajo, zasliševali in ne prav nežno vzgajali. »Na obravnavah smo morali tudi podpisovati, da smo padli po stopnicah. Res je bilo problematično, da je bilo to 'vzgajanje' pogosto pospremljeno s fizičnim nasiljem in da pri tem nismo imeli nobene zaščite. Tega, čemur danes rečemo javnost, sploh ni bilo. Nad našim početjem so se zgražali vsi, zato so z nami lahko počeli, kar se jim je zljubilo. Mi niti nismo bili oporečniki, bili smo otroci, ki smo prevzeli 'gibanje' na nezavedni ravni, saj je bilo to bolj kot gibanje za nas način življenja na ulici, tlakovan z igranjem kitare, pisanjem besedil, nastopanjem na koncertih.«
Domovi odprtih vrat
So bili torej najprej tepeni na policiji in potem še doma? »Nekateri nismo bili nikoli doma. Kot je pel moj prijatelj, brat po peresu in srcu, Brane Bitenc: 'Ko se zjutraj zbudim, skor' nikol' več nisem doma ...' Ob tem mi gredo še vedno mravljinci po koži. V obdobju mojega troizmenskega dela v pekarni v Žitu sem nekaj časa nosil budilko kar s sabo – marsikje smo spali, veliko smo žurirali, po mestu smo potovali iz stanovanja v stanovanje.« Na železniški postaji so spali na vlakih, ki so počivali na tirih. Pogosto ni bilo velike razlike med izgubljenimi dušami in njimi.
Bili so jezni, čeprav mnogokrat niso vedeli, na koga. »Vse je bilo pogojevano z družinskimi razmerami, osebnimi dramami, z našimi starši. Morali smo najti neki izhod, saj bi se sicer drugače končalo. Pank je bil naše zatočišče, umik. Bili smo skupina ranjenih otrok, ki je končala na cesti. Da smo lahko ustvarjali, je bilo za nas terapevtsko, rešitev.«
Razbite družine
Tudi takrat, tako kot to opaža še danes, je bil največje zlo v družinah alkoholizem. »Danes je morda malce bolj zakrit, takrat pa je deloval bolj usodno.« Veliko dramatičnih zapletov in stisk v družinah so povzročile vojaške službe, otroci iz razbitih oficirskih družin, kar najbolj nazorno pokaže film Outsider. Pretepanje otrok je bilo del vzgoje – nekaj, kar mora biti, in tega je bilo ogromno. »V tem smo se nekateri našli. Čeprav se o tem nismo pogovarjali, živeli smo rokenrol, pa se to vidi iz besedil«, pripoveduje Esad, ki nekatera besedila odkriva šele zdaj, med vodenjem pank ture.
Ta je za zdaj le v slovenščini in na njenem izhodišču v Leninovem parku sredi Ljubljane se bo naslednji teden zbrala že peta skupina željnih malo drugačnih poti po prestolnici. Obdobje panka zanima tudi tiste zelo mlade, ki so ga po naključju odkrili in jih je nagovoril – to se zdi Esadu fantastično. Ob vlogi vodiča se mu nehote odpirajo stare rane in ugotavlja, da tisto, o čemer je pisal, ni bilo proti sistemu oziroma represiji, ampak predvsem o njegovih osebnih stiskah.
V zaporih na Povšetovi je s prijatelji preživel precej noči, gostovali so tudi po drugih policijskih postajah, na Prešernovi pa so potekala bolj specialna zaslišanja, tam so se »strokovno« ukvarjali z njihovimi besedili. »Pa smo jim jih morali pisati na papir in razlagati.«
Poetični beton
Turo Esad pripelje tudi v svoj domači kvart Vodmat, kjer je živel, ki ga je zaznamoval in o katerem pripoveduje z nostalgijo, tudi hrepenenjem. Tam so živele delavske družine, iz kakršne izhaja, skupaj z zdravniki, intelektualci, soseska je dihala, rojevala košarkarske in rokometne zvezde, tam so stanovali pesnik Niko Grafenauer, Žižek in Esadu še posebej ljubi pisatelj Marjan Rožanc.
Ne vem, ali lahko kdo o betonskih stolpnicah, asfaltiranih dvoriščih in na videz mračnih, brezosebnih podvozih govori s tako poetičnostjo, nežnostjo v glasu. »Zgodbe so samo paravan za občutja. Tudi moje pisanje je takšno, da nisem obseden z zgodbami. Če ni čutenja, mi tudi zgodba nič ne pomeni.« In tisti, ki z Esadom potujejo s kolesom po Ljubljani, odnesejo s sabo tudi (ali predvsem?) delček njega. »V nekem trenutku se nam zgodi, da se nam ustavi čas in najraje ne bi več nikamor šli. Ta občutek, da imamo čas, je zelo pomemben.«
Hrepenenje
In čustvo, ki ga na »njegovih« ulicah najbolj preplavi? »Najpomembnejše je hrepenenje. Izrazito smo ga čutili predvsem na železniški postaji. Ta je bila po tem, ko se je zaprla kavarna Union, srečališče umetnikov – od bratov Lorenz, Tomaža Šalamuna in drugih literatov; tam so bili pankerji in intelektualna scena. Hrepenenje je osnovno čustvo, ki me preveva še danes in simbol katerega je železniška postaja. Tam vlaki prihajajo in odhajajo, nič ni končno. S koncem panka, devetdesetih in padcem zidu ter prihodom nove ureditve se je izgubilo to hrepenenje po širokem prostoru nekje zadaj, ki ga ne moreš videti, ampak ga čutiš. Ko smo ta prostor z vsemi proizvodi in kapitalističnimi dobrinami dobili, smo bili prikrajšani za to nevednost. Občutek o neodkritem prostoru, ki smo ga slutili, je bil za nas zelo pomemben. Danes je naša težava tudi to, da vse vemo. Slutnja in hrepenenje sta bila zelo žlahtni občutji, ki sta nas dejansko poganjali. Čutil si ga v poeziji, ritmu, basu ... umetnosti.«
Ko našteva, da danes opaža v ljudeh hrepenenje po dopustu, redno zaposleni hrepenijo po naslednji bolniški, po penziji, po času za zapravljanje, po dovoljšnjem zaslužku, se zdi, da je današnje hrepenenje izgubilo žlahtnost.
Krivda moje generacije
Vendar Esad današnjih mladih ne primerja s sabo in svojimi vrstniki nekoč. Krepko mlajši umetniki, ki jih je spoznal v muzeju, so ga navdušili. »Tudi oni iščejo prostore zunaj. Vendar se je danes težje upirati kot včasih, saj so izstavljeni računi neprimerljivo višji. Danes ne dobivajo fizičnih batin, ampak jih udarijo drugače – te nevidne batine so hujše; veliko je eksistencialnega strahu. Prej moraš odrasti. Ni se dovoljeno zajebavati. In v tem položaju govoriti, da se ne upirajo, da niso pogumni, ni fer. Nimajo vmesnega časa za iskanje, kot smo ga imeli mi. Ta občutek, da imamo čas, je omogočal hrepenenje. Zdaj zaradi ekrančka pred sabo takoj vse veš, nevednosti, naivnosti ne sme biti, ker si verjetno takoj kaznovan. Mi smo si lahko privoščili več, zato večkrat rečem, da je moja generacija kriva za to, kar se dogaja. Mi bi že takrat lahko opazili, kaj se bo zgodilo. Ljudje iz naše generacije so sedaj na položajih in poganjajo ta aparat.«
Niso več pankerji? »Oni so zase. Pank je bil vedno egoističen. Egocentričnost je največje zlo tega časa. In mediji, ki pomagajo točno tistim, ki širijo zlo. Mi bi morali spremeniti svet zanje, oni ga sedaj težje,« zaključi Esad, ki bi rad postal aktivnejši na področju zaščite živali. Eno največjih bolečin mu namreč povzroča izumiranje živalskih vrst. Trenutno pa išče lokacijo in investitorje za muzej pank kulture in ugotavlja, da se bo moral projekta lotiti po pankovsko – s kakšnim ladijskim kontejnerjem za začetek.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
