Kdor je gledal Gašperja bolj »od daleč«, v gledališču, predstavah, na televiziji, je morda mislil, da ker je neskončno duhovit človek, ki tudi piše duhovite scenarije, prigodnice, ki je bil avtor enega najbolj zabavnih in priljubljenih ženskih likov na slovenski televiziji sploh, Ane Lize, da je Gašper neskončen veseljak. Pa ni bil. Gašper, kot sem ga spoznala jaz, je bil poln dvomov, spraševanja o sebi, svojih sposobnostih, sreči in zadovoljstvu, čeprav so njegovim stvaritvam ploskali tisoči in tisoči.
Pred leti me je povabil v Šentjakobsko gledališče, kjer je prvič tudi režiral predstavo Woodyja Allena Bog. Pred predstavo si je vzel nekaj minut zame, čeprav je bil neskončno nervozen , kako bodo mladi igralci izpeljali premiero – in seveda so jo, brez napake. Po premieri smo šli nekaj spit in videlo se je, kako se je Gašperju odvalil kamen od srca. Morda je bil v tistih trenutkih resnično srečen, vesel, brez skrbi. Morda se takrat ni spraševal. Morda je takrat samo užival. Ali pa ne.
Žalostni klovn
Čez nekaj let sva se srečala v kavarni hotela Union, takrat je že ustvarjal Ano Lizo, ljudje so mu tako rekoč »jedli iz rok«, ga hvalili, bil je na vrhuncu svoje slave, a … spet ni bil srečen. Spet je bil malo … melanholičen, bi rekla. Govorila sva o marsičem, gledališču, sinovih, ženi Nataši, malo sva se tudi smejala, a ves čas sem imela občutek, da je njegov smeh žalosten. Njegov obraz tudi. Njegove oči še posebej. A pri vsem tem je bil ves čas prijazen, na voljo, dostopen, odgovoril je na vsako vprašanje, na vsako neumnost, na katero je odgovoril že tisočkrat, brez negodovanja se je »pustil« fotografirati, čeprav smo ga prestavljali sem ter tja po Čopovi. In sem pomislila na Ježka, našega velikega komika, ki je prav tako blestel na vseh odrih in v televizijskih in radijskih oddajah, doma pa – je povedala njegova žena – je bil večino časa žalosten, melanholičen, negotov. Tako kot Charlie Chaplin. Žalostni klovn.
Otroka in prijatelji
Moje zadnje srečanje z njim je bilo, ko je nastopal v predstavi Kos plastike na Mali sceni, njegov sin Tosja pa na velikem odru MGL-ja. Dobili smo se v gledališki kavarni, Gašper, Tosja, fotograf in jaz. Bila sem presenečena, kako droban in majhen je Tosja že nastopal v tako veliki predstavi, kot je Dunsinane. Tosja mi je povedal, da je Gašper dober očka, da konec tedna igrajo Človek, ne jezi se, se pogovarjajo, gledajo televizijo, filme, komedije, nadaljevanke, slovenske šove, ki pa jih »ati ne sme komentirat, ker je preveč kritičen«. In da so nekoč, ko sta bila z bratom Galom mlajša, skupaj gledali oddajo Iz popotne torbe in je Gal rekel: »Ati, glej, še en ati!« Po premieri sem mu čestitala, prav tako Gašperju, ki je bil ponosen na svojega malega, a nadarjenega igralca. Gašper pa je bil odličen v Kosu plastike. Takrat mi je povedal: »Prostega časa nimam, kar pa ga imam, ga zelo rad preživim s Tosjem in Galom, ki sta moja največja zaklada in največji smisel, ki me drži pri življenju in dobri volji, kar pa ga še ostane ponoči, po predstavi, s prijatelji in sodelavci. Po štirinajstih urah se sesedem na našo teraso in potrebujem najmanj kakšno uro, da pridem k sebi in se hidriram, poklepetamo o predstavi kot o zadnji fazi dela in še o marsičem. Trenutno imam v življenju otroka in prijatelje.«
Gospodarstvo
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Želela sem si ga videti še v ne vem kateri že ponovitvi predstave Pes, pizda in peder, priporočilo mi jo je veliko ljudi, ki so jo že videli, a sem jo žal zamudila. Za zmeraj. In mi je hudo.
Zakaj?
Hudo mi je, ker je umrl nadarjen, ustvarjalen človek. Hudo mi je, ker je umrl na vrhuncu ustvarjalnosti, ko je pisal za svoje gledališče, ko so mu vsi priznavali kakovost in odličnost, ko je končno začutil in videl, da zna, da je dober, da mu gre. Tanja Ribič (igrala je glavno vlogo v muzikalu Trač ali Mnogo hrupa za nič, ki ga je v prav tako napisal Gašper, od prvega do zadnjega verza – in se bal, ali bo igralcem njegovega matičnega gledališča všeč ali ne) je v slovesu napisala, da ga je končno pobožala sreča. Če ga je res, sem mu to z vsem srcem privoščila. Zakaj morajo zaradi »neumnosti« umirati vedno le najboljši? Nihče nima povedati nič grdega o njem, do vseh je bil prijazen, človeški, topel … zakaj? Zakaj mu ni bilo dano, da bi bil tudi zasebno srečen, tako kot je bil uspešen v karieri pisca in igralca?
Nihče ni popoln
V najinem zadnjem pogovoru mi je zaupal, da ga je uspeh zadnjih let tudi malo izčrpal, utrudil. Da je moral kdaj pa kdaj poiskati pomoč terapevta. »Svojih sposobnosti se sicer zavedam, a imam takšno samopodobo, da mi vsake toliko časa delajo servis terapevti, ker sam ne zmorem. Zato bi rad, da imata moja otroka boljšo samopodobo in več miru ob tem. Kljub vsem priznanjem in uspehom sem se po vseh teh šestih projektih jeseni kar malo sesul. Ne vem, kaj še iščem. Po drugi strani pa je – če ne bi imel toliko dvomov – vprašanje, kakšni bi bili rezultati mojega dela. Upam si reči, da delam pošteno in da vlagam veliko truda. Ni pa zdravo, da se toliko grizem, kot se. Dejstvo je, da nihče ni popoln. (smeh) Moraš si dovoliti tudi napako ali poraz.«
Gašper si je dovolil napako. V svojo bližino je spustil ljudi, ki so bili nevarni. Morda se je tega zavedal, morda ne. Morda je rad hodil po robu. Saj je bil vendar igralec, pisec, dramatik, preučevalec človeških značajev. In zadnjega značaja ni presodil dobro. Zato je moral umreti. Na nam nedoumljivo krut način. Gašper, hvala za vse lepe trenutke v gledališču in med najinimi pogovori, hvala za smeh in solze.
