Arhiv NTRC

V okviru doktorskega študija preučujete virusno gripo, v zadnjih mesecih ste se srečali tudi s številnimi novimi spoznanji glede novega koronavirusa. Slednji je močno zaznamoval letošnje leto. Kakšno je trenutno stanje na Otoku?

V Angliji se stvari počasi izboljšujejo. Sredi junija so se ponovno odprle trgovine s tekstilom, z belo tehniko in elektroniko. V restavracijah in kavarnah je vedno bolj priljubljena metoda »take away«. Julija so spet »zaživeli« bari, odprli so se frizerski saloni. V avgustu pričakujemo ponovno odprtje kinodvoran, fitnesov in bazenov. Življenje se počasi vrača v utečene tirnice. Sama sem se v te vrnila sredi junija, ko sem po treh mesecih prisilnega premora lahko spet začela delati v laboratoriju, kjer nadaljujem svojo doktorsko raziskavo.

Pandemija je nekoliko spremenila načrte, a ste tudi v tem obdobju našli način za pridobivanje znanja in izkušenj.

V času najhujšega izbruha pandemije sem kot prostovoljka delala v največjem diagnostičnem laboratoriju v Združenim kraljestvu, ki se nahaja v mestu Milton Keynes. S približno petdesetimi drugimi prostovoljci, ki so prav tako doktorski študentje bioloških znanosti ali so šolanje že končali in so že uveljavljeni znanstveniki, sem testirala vzorce morebitnih SARS-CoV-2 bolnikov. Delali smo v dvanajsturnih izmenah. To je bila res neverjetna izkušnja. Ne le da sem bila prvič izpostavljena v diagnostičnem laboratoriju in delala z vzorci biološke nevarnosti tretje stopnje, bila sem obkrožena z najpomembnejšimi znanstveniki s svojega področja biologije. Spoznala sem ogromno znanstvenikov, ki so svojo kariero začeli kot doktorski študentje in so nato iz akademske sfere prešli v industrijsko ali obratno. Res sem veliko izvedela o različnih priložnostih, ki me še čakajo. Spoznala sem veliko pomembnih in vplivnih ljudi iz sveta znanosti. In navsezadnje sem s tem prostovoljnim dejanjem potešila svoj notranji nemir – na začetku pandemije sem se namreč počutila zelo nekoristno, saj svojega doktorata nisem mogla delati od doma, hkrati sem imela znanje, s katerim bi lahko v tem času pomagala.

Kaj trenutno počnete na univerzi in kakšni so vaši načrti?

Trenutno se vse vrti okoli doktorata. Do konca me loči še približno leto in vse, kar si želim, je, da bi uspešno končala projekt in ga objavila v dobri znanstveni reviji. Ko sem prišla v to neverjetno uspešno raziskovalno skupino, še nisem imela pripravljenega projekta. Velikokrat se namreč zgodi, da doktorski študentje prevzamejo projekt, ki so ga zasnovali že študentje pred njimi. Tako se projekti nadaljujejo, saj se znanost nikoli ne konča. A v mojem primeru ni bilo tako. Svoj projekt sem zasnovala sama, kar je bilo veliko težje. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem postavila trdne temelje raziskovalnega področja, ki ga skupina pred mojim prihodom ni raziskovala. A mi je uspelo in projekt je trenutno na zelo solidni točki, začele so se odpirati mnoge poti, v katere bi se lahko projekt razvil. Če mi bo uspelo eno od teh poti uspešno končati in hkrati predati temelje raziskave bodočim študentom, bom zmagovalka. A da ne bo zvenelo, kot da se vse moje življenje vrti le okoli študija. Imam nekaj manjših neštudijskih načrtov za preostanek tega leta. Rada bi odtekla svoj prvi maraton s fantom, ki prav tako končuje doktorski študij biologije, želiva tudi na krajše potovanje, za jeseni načrtujeva obisk moje družine v Sloveniji. Prihodnje leto bo moje zadnje študijsko leto, zato posebnih načrtov še nimam. Zagotovo srednjeročni načrti vključujejo predvsem skupno iskanje moje in Davidove zaposlitve v istem kraju ter posledično začetek skupnega življenja v prvi skupni hiši – končno.

Slovenski raziskovalci ste v svetu zelo cenjeni. Se v prihodnje vidite tudi v domovini?

Zelo rada bi ostala v Angliji, a zavedam se, da je pri našem delu zelo zaželeno krožiti med laboratoriji po svetu, in hkrati vem, da si David želi, da bi se vsaj za nekaj časa preselila v drugo državo, da bi lahko tudi on izkusil, kar sem izkusila jaz. Dolgoročno se ne vidim v Sloveniji. V domovino si seveda želim priti vsaj enkrat na leto, idealno za božič, ker je to zame najlepši družinski praznik, a svoje priložnosti žal ne vidim v Sloveniji. Želela bi se vrniti na stara leta, po upokojitvi, ko bi se lahko preselila v hiško nekje v bližini Triglavskega narodnega parka ali v Piranu. To bi bila zame najlepša nagrada za vse trdo delo.

Kakšen je vaš tipičen dan?

Sem človek, ki najbolje deluje znotraj ustaljenega urnika. Tako se zbujam in hodim spat vsak dan ob isti uri ne glede na dan v tednu. To mi pomaga tudi pri boju proti nespečnosti, s katero se vsake toliko časa še vedno borim. Zjutraj se zbujam med peto in šesto uro, do laboratorija, kjer preživim v povprečju od 8 do 10 ur, kolesarim. S sabo prinesem vnaprej pripravljen zajtrk, kosilo in malico. Ko pridem popoldne domov, se vedno najprej malo sprostim, nato grem teč v park ali izvedem meditacijsko jogo. Med 17. in 18. uro si ponavadi pripravim večerjo, nato se slišiva z Davidom in skupaj na daljavo gledava epizodo serije na Netflixu. Poveva si, kako sva preživela dan, kar največkrat pomeni, da se pogovarjava o eksperimentih in strokovni literaturi. Zelo rada si ob tem izmenjujeva mnenja in si tako pomagava. Pred spanjem rada spijem toplo sojino mleko s kurkumo in cimetom, preberem poglavje ali dva v knjigi in potem me ob branju vedno »zmanjka« nekje med 21. in 22. uro. Konci tedna so malo drugačni, saj se pogosto obiščeva z Davidom in greva na izlete. Žal se nama ne uspe videti čisto vsak konec tedna, saj morava biti včasih oba v laboratoriju. Če sem za konec tedna sama v Oxfordu, potem sem najverjetneje v laboratoriju. Ob sobotah zjutraj grem rada najprej na dolgi tek – za vsaj dve uri, potem obiščem odprt ekološki market, kjer kupim sveže sadje in zelenjavo, ržen kruh iz moje najljubše oxfordske pekarne in kakšen kos veganske tortice. Takšno življenje mi ustreza in rada imam jutra. Kadar ne sledim svoji rutini in pride do spremembe, takrat vem, da je to poseben dan. Vse, kar počnem na ta »poseben« dan, tako bolj cenim in ti dnevi velikokrat postanejo moji lepi spomini, kot so na primer poletna potovanja in božič v Sloveniji v krogu družine.

Preberite še ...

Novice · Oglas

Iščete novo banko? Izberite modro.

Če se nekoliko dotakneva še aktualnih razmer. Ves svet spremlja razvoj cepiva in zdravila za covid-19. Tega razvijajo tudi strokovnjaki znotraj vaše univerze. Ali ste vpeti v ta razvoj oziroma ga spremljate? Kakšne so vaše napovedi in mnenje glede boja proti novemu virusu?

Pri razvoju cepiva ChAdOx1 nCoV-19, znanega pod imenom AZN1222, ki ga razvijajo na oxfordski univerzi, nisem vpletena, a seveda vsi z velikim zanimanjem spremljamo dogajanje. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se trenutno razvija 137 cepiv proti SARS-Cov-2, od tega jih je 23 v prvi ali drugi klinični fazi razvoja. 20. julija so oxfordski raziskovalci objavili najnovejše rezultate tega cepiva in podatki kažejo, da se je cepivo izkazalo za varno in precej obetavno. A kar me rahlo »skrbi«, so stranski učinki: 60 odstotkov prostovoljcev je imelo bolečine v mišici, kjer so prejeli cepivo, 61 odstotkov se jih je počutilo slabo in kar 51 odstotkov je imelo zvišano telesno temperaturo. Seveda so vsi ti stranski učinki zelo pogosti pri vseh cepivih in so bili povsem pričakovani, a menim, da je delež prostovoljcev s temi stranskimi učinki precej visok. Pozornost ljudi je žal vedno bila in vedno bo osredotočena na stranske učinke cepiv. Četudi so ti kratkoročni in večinoma na dolgi rok zdravju neškodljivi, lahko te visoke številke vplivajo na odločitev ali se bomo cepili ali ne. Tukaj je še dodatna pomanjkljivost oxfordskega cepiva – vsi cepljeni prostovoljci so bili zdrave osebe, stare med 18 in 55 let. To pomeni, da ne vemo, ali bo cepivo sprožilo enak imunski odziv pri bolnikih s pridruženimi boleznimi in pri starejših ljudeh. Prav tako ne vemo, kako se bodo na cepivo odzvali ljudje drugod po svetu, ki živijo v drugačnem okolju kot mi v Angliji oziroma v Evropi, večina prostovoljcev je bila namreč bele evropske rase. In navsezadnje je sodelovalo komaj 1.077 prostovoljcev.

Seveda tudi v tej fazi ne moremo vedeti, kako bo cepivo učinkovito, če sploh, in ali bo en odmerek dovolj. A to, da imamo kar nekaj obetavnih raziskav – naj omenim še nemško BNT162, ki je tudi v tej klinični fazi – odraža ne le neverjeten razvoj znanosti, ampak tudi velik prelom človečnosti. Razvoj cepiv običajno traja desetletja in hitrost, s katero se premikamo danes, je resnično neverjetna. A navkljub vsemu ne bi bila preveč optimistična, saj obstaja verjetnost, da nikoli ne bomo dobili cepiva. In tudi če ga bomo, morda to cepivo ne bo preprečilo okužbe s SARS-CoV-2, ampak bo samo ublažilo simptome covida-19.

Foto: osebni arhiv

Preberite več v Novem tedniku