Arhiv NTRC

Delo s čokolado se zdi Urbanu Videtiču zanimivo predvsem zato, ker lahko s pomočjo te surovine vedno odkrije kaj novega. Pri ustvarjanju z njo ni nikoli konca, vedno so priložnosti za spajanje novih okusov in sestavin. S to žlahtno razvado se še zdaleč ne razumejo le lešniki, mandlji, brusnice in riž. V čokoladnici, kjer ponujajo približno 350 različnih izdelkov, so pred kratkim v ponudbo dodali preplet čokolade in liofiliziranega sadja. Da se nasprotja privlačijo, dokazuje tudi spajanje čokolade in čilija ali čokolade in solnega cveta. »Vsak človek ima svoj okus in pri nas poslušamo predloge in želje kupcev. Kadar med ljudmi zaznamo več povpraševanja, v ponudbo dodamo še kakšen nov izdelek. Pogoj za to je, da pri dobaviteljih dobimo dobre sestavine. Nimamo namreč svojega laboratorija in dovolj drugih virov, da bi lahko sami delali vse od začetka,« je dejal sogovornik, ki v zadnjem času na čokolado gleda skozi umetniško prizmo, uči se namreč izdelovanja čokoladnih skulptur.

Sladka družinska tradicija

Ljubezen do sladkosti se v družini pretaka skozi generacije. Urbanov praded Alfonz Videtič je bil slaščičar na Dunaju, recepte je nato predal Urbanovemu očetu Rudolfu, ki je kot diplomat potoval po številnih državah. »Bil je človek sveta, po značaju je bil zelo delaven, ni mogel biti pri miru. Zadnja postojanka v času službovanja ga je vodila v Venezuelo, kjer je spoznal lastnika ene od plantaž kakavovcev.«

Ko se je Rudolf Videtič vrnil v domače loge, je zaradi želje po ukvarjanju s čokolado kupil staro ljudsko šolo v Olimju. Svoje navdušenje je prenesel na sina Urbana in njegovo ženo Matejo. »Od začetka sva verjela v to pravljico. Videla sva možnosti in poslovne priložnosti,« sta dejala zakonca. Družinski člani so si razdelili naloge. Urban kot človek, ki ga zanima tehnika, od začetka družinske poslovne poti bdi nad stroji. Sčasoma mu je oče predal še zadolžitve na področju financ. Urbanova žena se od začetkov poslovne poti posveča proizvodnji in ima pod svojem okriljem zaposlene.

Najboljša je sveža čokolada

Čeprav kdo morda misli, da ima čokolada dolg rok uporabe, so v olimski čokoladnici prepričani, da so najboljši sveži izdelki. »Ne delamo na zalogo, ampak sproti. Če podjetju, ki pri nas naroči poslovna darila, ta ostanejo več mesecev, jih raje zamenjamo. Vsak obdarovanec, ki ugrizne v izdelek, namreč občuti, ali je čokolada sveža ali stara. Na ovoju je napisano ime naše blagovne znamke in naš cilj je, da so naši izdelki čim bolj okusni,« je povedal direktor podjetja.

Čokolada iz Olimja ima rok uporabe približno leto dni, pri pralinejih je rok uporabe krajši in znaša štiri mesece. Videtičevi teh rokov ne podaljšujejo, zato izdelkom ne dodajajo kopice umetnih dodatkov, v njih sta le sojin ali sončnični lecitin.

Kakšne količine izdelkov nastajajo v proizvodnji? Vremenska odstopanja, kot so neurja, poplave ali izjemna vročina, vplivajo na prodajo. Poleti v prostorih stare ljudske šole izdelajo približno sto kilogramov sladkosti na dan, ob večjih potrebah lahko poskrbijo tudi za petkrat večje dnevne količine. »Proizvodnja nekoliko niha. Lani je skozi naše roke šlo približno 80 ton čokolade,« je omenil sogovornik.

Uspeva jim ohranjati butičnost

Družinska čokoladnica je v prvih letih delovanja pomembnejše surovine kupovala neposredno v Venezueli. Odkar je Slovenija članica Evropske unije, podjetje Syncerus posluje z uvozniki znotraj evropske skupnosti, kar je olajšalo nekatere zahteve glede dokumentacije in prevozov. »Zaradi strogega nadzora surovin je tudi njihova kakovost stalna,« je omenil Urban Videtič. Medtem ko se za zalogo surovin ne boji, ga je pred časom skrbel vpliv multinacionalk, ki so kot po tekočem traku prevzemale plantaže in tudi majhne proizvajalce kakavovca. Ne le da so ustvarjale monopolne cene, vplivale so tudi na vedno manjšo raznolikost surovin. »Nakupu pri njih se izogibamo, saj potem okus naše čokolade ne bo v ničemer izstopal v primerjavi z drugimi,« je pojasnil sogovornik.

Preberite še ...

Novice · Oglas

Iščete novo banko? Izberite modro.

Edinstvenost in butično prodajo jim uspeva ohranjati tudi zaradi umeščenosti v močno razvito turistično okolje. V olimsko čokoladnico namreč zavijejo številni turisti iz okoliških term, ki radi obiščejo vse bližnje zanimivosti. Le streljaj od stare ljudske šole sta olimski samostan in ena najstarejših lekarn v Evropi. »Če ne bi bilo term v Podčetrtku, Rogaški Slatini, Čatežu, olimskega samostana in če vse te znamenitosti ne bi bile tako povezane, kot so, tudi naša čokoladnica ne bi bila tako prepoznavna. Če ne bi delovali v tako razvitem turističnem okolju, bi morali svoje izdelke morda ponujati na policah katere od trgovin. A tega nočemo. Še naprej želimo pisati butično zgodbo,« je iskren Videtič.

V ospredje postavljajo kakovost

Omenil je, da je čokolado kot svojo poslovno nišo zdaj v našem okolju razvija vedno več podjetnikov. Večina čokoladerjev se ob tem ukvarja še s čim – nekateri prodajajo kavo, drugi piškote, tretji torte. Družina Videtič se ukvarja samo s čokolado, zaradi česar je to še poseben izziv. »Sploh ob tem, da nočemo biti veliki, ampak želimo delati kakovostno,« poudarja prvi mož podjetja.

Nekateri tuji proizvajalci čokolade turistom že omogočajo del vpogleda v proizvodnjo in okušanje sestavin, iz katerih nastajajo sladki izdelki. V Čokoladnici Olimje organizirane skupine sprejmejo tako, da jim predstavijo zanimive podatke o zgodovini proizvodnje kakavovca in o izdelavi čokoladnih dobrot.

Ker v stari ljudski šoli ni več neizkoriščenega niti kotička in so prostori postali premajhni, družina Videtič v bližini sedanje čokoladnice išče zemljišče za novo proizvodno dvorano. Prostore ljudske šole bi rada spremenila v središče, kjer bo ljudem predstavljala postopek izdelave čokolade od surovin do končnega izdelka ter jim omogočila pokušine.

Foto: Andraž Purg