Nik Jarh

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zato so njegovi člani tudi letos v sodelovanju z gozdarji, lokalnimi osnovnimi šolami, s konjiško enoto Varstveno-delovnega centra Šentjur in konjiškim Lamprehtovim domom za ostarele pripravili delavnice na temo človek in gozd.

Nik Jarh

V idiličnem zaselku Čretvež v zreški občini je bilo na vsakem koraku mogoče čutiti duh zelo oddaljene preteklosti. Dobrodošli v deželi Norik!

V osrčju Konjiške gore so strnjeni gozdovi, ki se na obronkih prepletejo z vasicami in zaselki. Tam so v daljni preteklosti svojevrsten pečat zapustili že Kelti in Veneti. Približno leta 500 pred našim štetjem so ustanovili prvo državo Norik – to je bila dežela ozkih dolin in strmih gora.

Od sira do medice

V Noriku so prebivali Kelti in Veneti, ki so bili kovači, topilci ter izdelovalci orožja in orodja. Po besedah Nika Laznika, predsednika Zavoda Norik, so bili tudi odlični kmetovalci, dobri mlekarji in izdelovalci sira. »Vzgojili so nove vrste goveda in konj ter novo vrsto čebel. Potrebe po medu so bile v tistih časih zelo velike, saj sladkorja niso poznali. Izdelovali so tudi medico. Bili so zelo dobro organizirani. Imeli so svojo upravo, ekonomijo, politiko in vojsko, ki je s pehoto in konjenico štela več kot 180 tisoč mož.«

V času rimskega cesarja Klavdija se je noriško kraljestvo pridružilo Rimskemu cesarstvu in ohranilo notranjo samostojnost.

Nik Jarh

Kartuzijani prvi lastniki

Območje Konjiške gore je zato danes bogato s pomniki rimske preteklosti in (kartuzijanov iz Žič. Svojevrsten pečat mu daje bližina samostana Žička kartuzija. »Kartuzijani so v zgodovinskih zapisih omenjeni kot prvi lastniki gozdov na Konjiški gori. Otokar III., štajerski mejni grof, ustanovitelj Žičke kartuzije, je v svoji listini iz leta 1165 prepovedal, da bi na podarjenih posestvih kartuzijanov kdorkoli sekal drevesa, lovil ribe in divjad, pasel čredo ali kakorkoli vznemirjal menihe,« navaja sogovornik.

Tudi kasnejši lastniki gozdov na Konjiški gori so od leta 1828 do začetka druge svetovne vojne načrtno gospodarili z gozdovi. Kot je še povedal Laznik, se je pred drugo svetovno vojno na tem območju razmahnilo »glažutarstvo,« apnarstvo in oglarstvo, za kar je bila nujno potrebna bukovina.

Nik Jarh

Gozdna pedagogika

Zaradi omenjenih zgodovinskih dejstev imajo današnje generacije lastnikov gozdov in kmetij na širšem območju Konjiške gore izvrstno priložnost za razvoj butičnega in trajnostnega turizma. Zavod Norik se je pred petimi leti v tem gozdnem prostoru odločil za izvedbo vzgojno-izobraževalnih programov »Pripravljamo vsebine s področja gozdne pedagogike in urejamo pogoje za gozdno rekreacijo za šolsko mladino. Povezali smo Zmajčkovo gozdno učno pot z odprtim učnim okoljem za vse generacije oziroma učilnicami na prostem. V gozdu smo uredili pustolovski park, v katerem lahko obiskovalci ob pripovedovanju zgodb vzpostavijo učinkovitejše čustvene povezave z naravnim okoljem,« doda Laznik.

Ko očaki spregovorijo

V Zavodu Norik so ponosni na zagon novega projekta Ko očaki spregovorijo – zgodbe v gozdovih in na poljih zaživijo, ki bo območje Stranic z okolico postavil na zemljevid inovativnega doživljajskega turizma. »Namen projekta je oživljanje naravne in kulturne dediščine na temeljih trajnosti, Ne gre le za turizem, temveč za krepitev lokalne identitete in spodbujanje zelene preobrazbe našega podeželja,« je poudaril.

Medtem se pripravljajo tudi na mednarodni projekt Tesarstvo od Norika do danes, ki ga bo sofinancirala Evropska unija. Nastal je z željo, da bi mladim približali pomen lesa kot ključnega materiala za razvoj človeštva ter jim predali znanja, ki tonejo v pozabo.

Nik Jarh

»Mladi bodo spoznali zgodovinski razvoj tesarstva in pomen trajnostne uporabe lesa. Dokumentirali bodo tradicionalne postopke obdelave in ustrezne vrste lesa ter se pod mentorstvom strokovnjakov preizkusili v delu s tradicionalnimi orodji. Projekt spodbuja solidarnost med generacijami, lokalno skupnostjo in strokovnjaki,« je še pojasnil sogovornik. Tako bodo poskrbeli, da bo tesarska tradicija ostala živa tudi za prihodnje rodove.

Nik Jarh