J. S.

J. S.

Življenje Katarine in Alojzija Fortune se je pred 31 leti obrnilo na glavo. Po težkem, t. i. kleščnem porodu so takrat mladima staršema dejali, da obstaja nevarnost, da bo njun sin slabše videl, a se je izkazalo, da je David slep. Pa vendar v Zagorici pri Velikem Gabru danes Fortunovi živijo normalno in polno življenje, pravijo, čeprav pot in soočanje z dejstvom, da imajo invalidnega otroka, nista bila lahka.

Katarina se še danes živo spominja sobote pred približno 25 leti, ko je sprejela pomembno odločitev. »Bila sem žalostna in vedno sem jokala, od jutra do večera, tisto soboto pa sem zvečer dojela, da nisem ne pospravila ne skuhala, in takrat sem sklenila, da je mojega trpljenja konec, da bom začela drugače razmišljati. Nisem vedela, kako, vedela sem le, da tako ne bom živela,« pripoveduje. »Takrat sem se zaobljubila, da bom za Davida storila vse, kar je v moji moči. Vedno sem naletela na ljudi, ki so mi bili pripravljeni pomagati in so me razumeli, David pa mi je odprl duhovno pot, ki je takrat še nisem razumela. Neizmerno sem mu hvaležna, da nam je pokazal, kaj je brezpogojna ljubezen, iz katere izhajajo vse stvari v življenju,« pove.

»Ko ti je v življenju dan tak otrok, je to tvoj otrok za vekomaj,« ob tem še poudarja Katarina ter dodaja, da se mora človek s svojo usodo sprijazniti in se ji prilagoditi. Fortunovi so našli to moč. »Z možem sva se odločila, da mu pokaževa svet, da je življenje lepo, in da zaradi Davidove slepote ne bomo čisto nič trpeli.« Danes 31-letni David zato mamo spodbuja, naj napiše knjigo, ki bo v pomoč ljudem, ki se soočajo s podobnimi stiskami, a na življenje ne morejo pogledati s pozitivne plati.

DRUŽINA JE STOPILA SKUPAJ

J. S.

Da z Davidovim vidom ni vse v redu, so spoznali pri približno desetih mesecih, ko se je učil hoditi in ko so opazili, kako približuje stvari, čeprav so osnovni pregledi sprva kazali, da nima težav. Prva dva razredna osnovne šole je še obiskoval v Velikem Garbu, nato pa je odšel v Zavod za slepe in slabovidne v Ljubljano, kjer je končal osnovno šolo, ob tem pa se je v zavodu priučil številnih drugih opravkov, kot so šivanje, likanje in pospravljanje. Izkušnja za družino ni bila lahka, saj so Davida lahko obiskovali le ob sredah, ob petkih pa se je vračal domov. Po končani osemletki se je na Centru slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka izučil za telefonista, hkrati pa je osvojil pripomočke, ki mu danes lajšajo življenje, denimo uporabo elektronske lupe, s katero lahko samostojno prebira knjige ali časopise.

Ko je šolanje zaključil, se je vrnil domov, a so domači opazili, da samostojno vendarle ne more živeti. Obrnili so se na Center za socialno delo Trebnje, kjer so jim svetovali, naj se odločijo za možnost družinskega pomočnika, in oče Alojzij je tako z Davidom, ki staršem priskoči na pomoč pri hišnih opravilih, ostal doma. Zjutraj mu pripravi zajtrk, nato se skupaj odpravita na fitnes v Ivančno Gorico in po drugih opravkih, po kosilu pa je čas za družinsko druženje, pogosto ga oče spremlja tudi na koncerte, David je namreč velik ljubitelj metalske glasbe. »Neizmerno sem hvaležna možu, da sva stopila skupaj in v harmoniji ustvarila tako družino,« pravi Katarina.

Oče in sin sta danes najboljša prijatelja, David je tudi očetov najbolj zvest navijač, saj je Alojzij poznan motokrosist, predvsem pa ga sin podpira v lepih in težkih trenutkih, pove.

VERO VASE JE MORAL POISKATI TUDI SAM

Pa vendar tudi Davidova pot soočanja s slepoto ni bila lahka. »Vsakemu slepemu in slabovidnemu je najtežje v otroštvu in mladosti,« pripoveduje. »Ko starši v otroku ali mladostniku prepoznajo talent, naj ga spodbujajo, spodbujajo naj njegov čut pripadnosti družini, da se otroci ne bodo čutili manjvredne, da se ne bodo počutili kot samotni volk,« pove David, ki je v svoji družini našel brezpogojno podporo.

Da je začel verjeti vase, ga je spodbujal tudi nekdanji učitelj zgodovine in zemljepisa Roman Brvar, ko se je ob koncih tedna vračal domov, pa sta mu ob strani stala tudi katehetinja verouka in župnik v Velikem Gabru. »Vedno sem mu govorila, da poznam njegovo voljo in sposobnosti, da je moja želja, da se potrudi in opravi formalno izobrazbo, in ko se bo vrnil domov, se bo lahko ukvarjal in razvijal tisto, kar ga zanima,« pove Katarina.

»Rad raziskujem in spoznavam nove ljudi, nove načine razmišljanja in nove dežele, prek televizije sem rad spremljal tudi popotniške oddaje,« o svojih zanimanjih pripoveduje David. Predvsem pa rad bere. Nekdaj mu je knjige prebirala mama, danes pa s pomočjo elektronske lupe bere različne naravoslovne in družboslovne knjige, pa knjige o psih, tudi na internetu lahko sam poišče številne informacije s pomočjo t. i. programa Zoom tekst. Kot pravi, ga najbolj zanimajo ameriški avtomobili in orožje oz. vojaška zgodovina, rad pa ima tudi naravo, zase pravi, da je okoljevarstvenik.

David obožuje tudi glasbo, pravi, da je metalec, prav ta glasbena zvrst ga je povezala tudi z njegovimi prijatelji. Z njimi se druži in hodi na koncerte, včasih ga spremljata tudi oče in mati. »Včasih pa se tudi jaz prilagodim njima in grem jaz na njihov koncert,« še pove. David se tudi veliko udeležuje različnih javnih dogodkov, kjer ozavešča o življenju slepih in slabovidnih, pogosto ga povabijo tudi v različne osnovne šole.

Kjer je volja, je tudi pot, še dokazuje 31-letni David. Kljub svoji slepoti se je namreč izučil klasične masaže, opravil je nacionalno poklicno kvalifikacijo, svoje znanje pa je že nadgradil tudi s športno masažo. Največkrat razvaja prav svoje domače, ki so mu, kot so se pred leti zaobljubili, pokazali že velik del sveta. Ko je njegov pet let mlajši brat Jure tekmoval na evropskem prvenstvu v motokrosu, je bil David nepogrešljiv del ekipe in tako je obiskal številne evropske države. Na poti jih je vedno spremljal nahrbtnik knjig, ob tem še pove mama, prek katerih so spoznavali dežele, ki so jih obiskovali.

SVOJO SLEPOTO JE SPREJEL

Davida že od leta 2006 zvesto spremlja tudi labradorka Alma. Po psu vodniku je namreč hrepenel kar nekaj let, preden mu je bil ta tudi dodeljen. »Skozi Almo se je izrazil in začutil samostojnost,« pove Katarina, ki se spominja, kako je David prav svoji zvesti štirinožni spremljevalki zaupal vse stiske, s katerimi se je soočal. Alma tako danes zvesto spremlja vso družino, težave pa nastopijo, ko se denimo odpravijo na dopust, saj psi v hotelih ali drugih počitniških namestitvah pogosto niso zaželeni. A tudi to oviro Fortunovi premagujejo skupaj in s pozitivno naravnanostjo.

Sicer pa Davida spremlja tudi nepogrešljiva bela palica, vendar danes svojo slepoto sprejema. Še več, verjame, da težava ni najhujše, kar bi se mu lahko zgodilo. »Hujša je okvara nog ali okvara sluha, saj ne moreš poslušati svoje glasbe,« z optimizmom pove, hvaležen za tistih nekaj odstotkov vida, ki so mu ostali.

Hvaležna pa je tudi vsa družina, čeprav težkih preizkušenj ni manjkalo. Potrebna so bila številna odrekanja in obiski pri mnogih zdravnikih specialistih. »Nečloveške napore sva z možem potrebovala, da sva se odločila še za enega otroka,« še iskreno pove Katarina in danes so prav njihove oči Davidove oči, skozi svoje besede pa mu predstavljajo sliko, svet in življenje. »Pokazal nam je brezpogojno ljubezen, kako se ima človeka resnično rad, kako človeka sprejemaš umazanega, razočaranega ali veselega, ko te vpraša, kako si, vedno počaka na odgovor,« Katarina še ganjeno pove o svojem sinu. Vsem staršem, ki se soočajo z invalidnostjo svojih otrok, pa svetuje le, naj jih sprejmejo brezpogojno. Nagrada je neprecenljiva.

Da danes tako David kot tudi vsa družina živijo lepo, polno in hvaležno življenje, pa ne nazadnje dokazuje tudi pesem, ki jo je svojemu sinu ob 30. rojstnem dnevu podarila Katarina. V njej je med drugim zapisala: »Prekrasno s tabo je živeti, saj družino svojo znaš iskreno res objeti, nikoli sovražiti, vsakemu vse oprostiti. Tako znaš ti živeti.«

Članek je bil objavljen v 21. številki Dolenjskega lista 25. maja 2017.