Arhiv NTRC

Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. V njem tudi o tem, zakaj bi se morali ravno zdaj več pogovarjati o pomenu stikov, kaj vse zdaj prihaja na površje in zakaj se je tako težko soočiti sam s seboj. Podrobno tudi o tem, kaj bi za ljudi pomenila jasna navodila, predvsem pa jasnejša komunikacija vladajočih. S psihologinjo smo se pogovarjali še o tem, kakšne bodo posledice vseh duševnih stisk in motenj, ki se v ljudeh nabirajo zdaj in - ali se bo sistem na to odzval pravočasno. 

»Posameznik v tem procesu ima svoje vidike, pričakovanja, zahteve, frustracije, tako učenci in dijaki kot učitelji, starši in vodilni v šolah. Če primerjam sedanje stanje s prvim valom epidemije, je bil spomladanski val nepričakovan. Dobesedno čez noč smo se vsi znašli v novi situaciji. Pred vrati je bila tudi matura. Tudi zato smo se morali vsi organizirati in se na zahtevno novo situacijo odzvati takoj. Takrat je bilo to presenečenje, a smo zelo hitro uspešno uredili pouk na daljavo. Drugi val epidemije niti ni bil nepričakovan. Ves čas od spomladi smo v šoli govorili o tem, se pripravljali, se učili drug od drugega, vodstvo je dokupilo nekaj nove opreme. Lahko rečem, da bi torej ob drugem valu morali biti bolj pripravljeni.«

Učenci tudi? Mladi so ves čas v stiku s sodobno tehnologijo. Jih je ves ta prenos standardnega pouka na daljavo presenetil? Je bil zanje to manjši šok kot za učitelje?

Epidemija je povzročila, da smo »prešli na jezik«, ki ga mladi razumejo in ga imajo radi, saj jim je tehnologija domača, ker so navajeni nanjo. Radi rečemo, da so se mladi »s pametnimi telefoni že rodili«, toda kljub temu mislim, da smo se vsi skupaj znašli pred spoznanjem, da vendarle nismo tako računalniško in informacijsko pismeni, kot smo mislili. Obstaja veliko spletnih orodij, paketov, aplikacij, programov, za katere sploh nismo vedeli, da obstajajo in da jih lahko uporabljamo pri izobraževanju. Informacijska pismenost namreč ne pomeni, da znamo samo naložiti slike na Instagram ali s spleta na računalnik naložiti film, ampak da znamo tudi vso to tehnologijo uporabljati, da dosežemo višje kognitivne cilje v izobraževanju. Informacijska pismenost pomeni, da znamo iz množice podatkov uporabiti tiste, ki jih potrebujemo, jih nato primerjati in povezovati ter oceniti, kateri viri so verodostojni. Mislim, da vsi potrebujemo še kar veliko učenja na tem področju. Učitelji in starejši smo odgovorni, da mlade navadimo, s kakšnim namenom lahko to sodobno tehnologijo uporabljajo, in tudi, kako naj se samoomejijo, da ne bodo zapadli v odvisnost.

Preberite še ...

Zanimivosti · Oglas

NEO novosti, Telekom Slovenije navdušuje z novimi funkcionalnostmi

Nekateri učitelji pravijo, da se je raven znanja znižala zaradi pouka na daljavo. To drži? Če vidimo v tej situaciji izziv, lahko iz tega »potegnemo« tudi dobro. Ni vse slabo.

Nekateri opažajo »vsebinske luknje« v znanju, meni se bolj zdi problematična izguba kondicije za intelektualno delo. Izobraževanje v šoli je drugačno, gre za živ stik, več je neverbalne komunikacije, učenci morajo bolj poslušati, sodelovati, ne morejo ubežati situaciji. Pri šolanju na daljavo pa so določene pasti. Ampak vsi se učimo, dijaki in učitelji, tudi iz napak. Določene luknje v znanju so povezane s tem, da so nekateri učenci morda v prvem valu takratno šolanje na daljavo sprejeli kot nepričakovane počitnice, da bi si »malo oddahnili«. Zdaj opažamo, da so takšno šolanje sprejeli veliko resneje, saj vidijo, da morda ne bo šlo za nekaj kratkega in prehodnega, ampak se bodo morda te nove oblike pouka integrirale v proces izobraževanja, tudi ko epidemije ne bo več. To si pravzaprav želim, saj smo se veliko naučili in napredovali na tem področju in škoda bi bilo, če bi na vse pozabili. Maturantje so na primer spomladi absolutno resno vzeli vso situacijo in so se tudi zelo dobro izkazali. To je resno spoznanje in znak za nas, da je bila priprava na maturo dobra in da s pripravami na tako zahteven izpit, kot je splošna matura, ne smemo čakati na zadnja dva meseca. Predvsem je bilo to spoznanje, da se da doseči cilje tudi, ko se zunanje okoliščine nepričakovano spremenijo.

»Epidemija nas uči, da ni nič samoumevno. Niti šolstvo, zdravstvo, avtomehanik, frizer … Naučili se bomo, kako izjemnega pomena je, da je naše primarno okolje urejeno. Kako pomembno je, kdo sprejema odločitve in kdo nam vlada. Kot je za vladajoče pomembno, da se morajo naučiti pravilno komunicirati z ljudmi.«

Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika.