Arhiv Lokalno.si

Na sedežu društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja je včeraj potekala likovna delavnica. Bernardka Zorko, ki je v društvu zadolžena za interesne dejavnosti, je povedala, da gre že za tretjo likovno delavnico Zveze paraplegikov Slovenije. V Novem mestu se je zbralo 15 slikarjev in slikark z vseh koncev Slovenije. ''Slikanje našim članom odpira nove poglede na življenje, kajti vsi so se srečali s hudo preizkušnjo, ki jim je v trenutku izničila vse njihove želje in načrte. Nekateri slikajo z rokami, drugi z usti, imamo pa tudi članico, ki slika z nogami. Vsi člani imajo poškodovano hrbtenico, ki je posledica takšne ali drugačne nesreče. Vsi, ki pri nas ustvarjajo, so dokaz, da se vedno najde dejavnost, ki človeka zapolni in polepša življenje njim samim ter njihovi okolici,'' je povedala Zorkova. 

Zanimivo je, da se prav nihče od udeležencev včerajšnje delavnice pred poškodbo ni ukvarjal z likovno umetnostjo. Tina Pavlovič iz Kranja je skakala s padalom in prav pri tem svojem hobiju jo je doletela nesreča. Poškodovala si je vratno vretence in ne more gibati ne z rokami, ne z nogami. Simpatične Gorenjke to ni strlo: ''Treba je gledati naprej in jaz sem se podala v slikarstvo. Pred nesrečo nisem nikoli ustvarjala s čopičem in barvami, pa čeprav sem se gibala v takšnih umetniških krogih. Sodelovala sem v gledališču, fotografirala sem, z barvami slikala pa nisem nikoli. To je zdaj novo.'' Tina se ukvarja tudi z novinarstvom, saj sodeluje pri glasilu Zveze paraplegikov Slovenije, a njena največja in prva ljubezen je slikarjenje, kot je sama poudarila.

Benjamin Žnidaršič pa si bo za večno zapomnil češnjo, s katere je padel je pred 23 leti: ''Nekako sem se pobral in najprej sem začel pisati. Na papir sem spravljal svoje občutke, ki sem jih doživljal, ko sem se zavedel, kaj me čaka v preostanku življenja. Izdal sem več pesniških zbirk, potem pa so me povabili k sodelovanju pri kulturni dejavnosti Zveze paraoplegikov Slovenije in tam sem začel organizirati slikarske delavnice za naše člane. In potem smo postali skupina prijateljev. Potem smo začeli organizirati delavnice po vsej državi; zagotovo jih vsako leto pripravimo vsaj 15. Njihov namen je druženje in promocija naše dejavnosti. Vsem ljudem, še posebej pa drugim našim članom želimo dopovedati, da ni dogodka, zaradi katerega bi bilo treba obupovati ali celo obupati.''

Benjamin je bil pred nesrečo športnik. Po njegovih besedah je šport zelo blizu kulturi: ''Sicer pa mislim, da je najpomembnejše, da se človeku ljubi nekaj početi. Vsak med nami je dobil v življenju nalogo, da nekaj naredi iz samega sebe. Treba se je najti in ko se to zgodi, gre naprej samo od sebe.''