Arhiv Štajerskega Tednika

Polonca Perger, 38-letna Ptujčanka, po poklicu dipl. delovna terapevtka, je uresničila svoje sanje. Kljub slepoti je odprla lastni masažni salon, ki ga je poimenovala Roke, ki vidijo, že z imenom je želela povedati, da je to malo drugačen salon. Rodila se je s prirojeno sivo mreno, pozneje se je pojavil glavkom, ki ga niso zdravili, ker niso vedeli, da ga ima, šele pri enajstih letih so ga odkrili. „Operirali so me že pri devetih mesecih, ostalo je še malo ozadja, potem pa se je pojavil glavkom. Štiri leta sem obiskovala OŠ Kidričevo, nato sem zaradi težav z vidom osnovno šolanje nadaljevala v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, srednjo šolo pa sem obiskovala v Centru za slepo in slabovidno mladino v Škofji Loki, kjer sem končala ekonomsko šolo. Nato sem se vpisala na Zdravstveno fakulteto v Ljubljani – smer Delovna terapija. Vedno me je namreč veselilo delo z ljudmi, da bi ljudem, ki imajo različne težave, lahko pomagala na različne načine. Nikoli pa si nisem mislila, da bom na koncu tudi sama potrebovala pomoč. Že med študijem sem opravila tečaj masaže v okviru Nacionalne poklicne kvalifikacije v Ljubljani. Vmes sem študij opustila, ker nisem vedela, kako ga bom končala, leta 2010 sem oslepela. Ko sem še videla, sem lahko normalno študirala, pozneje sem študirala preko računalnika, govorne sinteze, kar mi je vzelo veliko energije. Sama sem na koncu študija potrebovala en mesec, da sem dojela, da mi je uspelo. Zdaj, ko je vse to že za menoj, ne vem, če bi se še enkrat lotila vsega tega. Imam tudi certifikat iz kitajske masaže, pridobila sem ga leta 2006 v Zagrebu, kjer so nas usposabljali kitajski učitelji, ki imajo na Kitajskem lastno kliniko. Masiram že 12 let, tako da se na samostojno pot nisem podala brez izkušenj in znanja. Začela sem že kot študentka, slepota pri masaži ni ovira, sluh in tip imamo slepi bolj razvit kot drugi. Vedno sem bila borka, ne dam se, če ne vidiš, še ne pomeni, da nič ne moreš, še vedno ob pomoči lahko uresničuješ svoje sanje. Zakon o osebni asistenci me je še dodatno motiviral, da sem se odločila za samostojno pot glede na to, da mi je omogočena osebna asistenca. V tej vlogi je moja sestra. V okviru zaposlitvene rehabilitacije sem si nove izkušnje nabirala tudi v Domu upokojencev Ptuj in Termah Ptuj. Želela pa sem delati sama, ker če delaš sam, je vse na svojem mestu, vedno na istem mestu, kar je za slepo osebo zelo pomembno, da ne izgublja dodatne energije še za to, da nenehno išče pripomočke, ki jih potrebuje za svoje delo. Zdaj sem srečna in zadovoljna, tudi moji domači, še posebej pa mama Frančiška, da mi je uspelo, da so stranke zadovoljne in da se vračajo,“ polna energije in zadovoljstva svojo zgodbo pove Polonca Perger.

Preberite več v Štajerskem Tedniku