Grega Wernig

Sašo Hribar, ki živi v idilični vasici blizu Višnje Gore, obdan s čudovito naravo, je šele letos dobil vodovod. Za mnoge najbrž misija nemogoče, a je res. V Sloveniji, v 21. stoletju, še vedno živijo ljudje, ki nimajo na voljo neomejene količine vode. Sašo je vse do letos trepetal in čakal, ali bo dovolj padavin, ki bodo napolnile njegov zbiralnik.

• Slovo Nike Ambrožič Urbas

»Vedno sem moral poskrbeti, da je bilo v zbiralniku dovolj deževnice, ki se je tja stekala skozi vse leto. Če ni bilo dovolj padavin, si je bilo treba pomagati drugače. Takrat so na pomoč priskočili gasilci, ki so s cisternami pripeljali vodo. To pa ni bilo ravno poceni. Sem se pa iz tega tudi nekaj naučil – varčevati z vodo. To imam zdaj v krvi in sem še vedno pozoren na to, koliko vode porabim. Včasih samega sebe zalotim, kako ravnam čisto po nekem starem vzorcu. Denimo, ko pomivam posodo, ne pustim teči vode. Za vsakim splakovanjem posode namreč pipo zaprem. Sicer to ni slabo in je kar prav, da z vodo varčujemo. Mnogi se niti zavedamo ne, kako dragocena dobrina je to.« 

Objavljeno v reviji Zvezde št. 18, 30. 4. 2019.