Ali psihopati res nimajo čustev?
Ali psihopati občutijo ljubezen, žalost, strah in osamljenost? Spoznajte, kako doživljajo čustva in zakaj se na bolečino drugih pogosto odzivajo drugače.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Predstavljajte si, da nekomu pripovedujete o dogodku, ki vas je močno prizadel. Pozorno vas posluša, razume, zakaj ste žalostni, in morda celo najde prave besede, da vas potolaži. Toda ob vaši bolečini sam ne občuti skoraj ničesar. Lahko prepozna vaše trpljenje, ne da bi se ga to zares dotaknilo. Je mogoče razumeti čustva drugih, ne da bi jih tudi sami občutili? In kako je živeti, če se strah, krivda ali sočutje ne pojavijo takrat, ko jih pričakuje okolica?
Prav takšna vprašanja odpirajo raziskave psihopatije, osebnostnega pojava, ki ga še vedno spremlja veliko napačnih predstav. V filmih in kriminalnih zgodbah so psihopati pogosto prikazani kot hladnokrvni posamezniki, ki ne poznajo ljubezni, strahu ali obžalovanja. V resnici je njihovo čustveno življenje precej bolj zapleteno. Psihopatske lastnosti ne pomenijo odsotnosti vseh čustev, temveč so povezane z razlikami v njihovem doživljanju, prepoznavanju in vplivu na vedenje.
Odgovor na vprašanje, ali psihopati čustvujejo, je torej pritrdilen. Tudi oni poznajo veselje, jezo, razočaranje, privlačnost in druga čustva, ki jih doživljamo vsi. Razlika je predvsem v tem, kako močno in v kakšnih okoliščinah jih občutijo. Pri nekaterih so mnogo šibkejši strah, občutek krivde in sočutje, medtem ko so lahko jeza, frustracija ali želja po vznemirjenju zelo izraziti. Psihopatija torej ne pomeni življenja brez čustev, temveč drugačno čustveno doživljanje, ki lahko pomembno vpliva na odnose in vedenje.
Psihopatija ni odsotnost vseh čustev
Psihopatija v psihologiji označuje skupek osebnostnih in vedenjskih značilnosti, med katere sodijo zmanjšana empatija, plitvejše čustveno odzivanje, pomanjkanje občutka krivde, manipulativnost in pri nekaterih posameznikih tudi impulzivnost ter neodgovorno vedenje. Vse te značilnosti niso pri vsakem izražene enako.
Pomembno je tudi razlikovanje med psihopatijo in antisocialno osebnostno motnjo. Slednja je uradna psihiatrična diagnoza, ki se v veliki meri opira na dolgotrajne vzorce kršenja družbenih pravil in pravic drugih. Psihopatija pa vključuje tudi čustvene in medosebne značilnosti, ki jih sama diagnoza antisocialne osebnostne motnje ne zajame v celoti.
Čeprav psihopatijo pogosto povezujemo s kriminalom, izrazite psihopatske lastnosti same po sebi še ne pomenijo, da bo posameznik nasilen ali da bo kršil zakon. Prav tako niso vsi ljudje, ki se vedejo kruto ali manipulativno, psihopati.
Kaj torej takšni posamezniki dejansko občutijo? Lahko se veselijo uspeha, uživajo v prijetnih izkušnjah, doživljajo spolno privlačnost, vznemirjenje, frustracijo in jezo. Lahko so razočarani, kadar ne dobijo želenega, in zadovoljni, kadar dosežejo svoj cilj. Razlike se izraziteje pokažejo pri čustvih, ki nas opozarjajo na nevarnost, zavirajo škodljivo vedenje ali nam pomagajo upoštevati počutje drugih.
Strah lahko občutijo, vendar jih ne ustavi vedno
Strah ima pomembno nalogo. Ko zaznamo nevarnost, se naše telo pripravi na odziv, pozornost se usmeri proti grožnji, pogosto pa začutimo tudi potrebo, da bi se neprijetni situaciji izognili. Pri nekaterih ljudeh z izrazitimi psihopatskimi lastnostmi je ta odziv šibkejši, predvsem kadar nevarnost ni v središču njihove pozornosti ali kadar so močno osredotočeni na cilj.
Dolgo je prevladovala predstava, da psihopati strahu preprosto ne občutijo. Novejše raziskave kažejo, da je takšna razlaga preveč poenostavljena. Razlikovati moramo med zavestnim občutkom strahu, telesnim odzivom na grožnjo in sposobnostjo, da nevarnost pravočasno prepoznamo ter ji prilagodimo vedenje.
Zanimivo vprašanje so raziskovalci zastavili v študiji, objavljeni leta 2024 v reviji Journal of Personality. Pri 353 odraslih iz splošne populacije so s pomočjo vprašalnikov preučevali psihopatske lastnosti in doživljanje zastrašujočih situacij. Zanimalo jih je predvsem, ali nekateri posamezniki ob nevarnosti poleg neprijetnega občutka doživljajo tudi vznemirjenje oziroma zadovoljstvo.
Rezultati so podprli možnost, da so določene psihopatske lastnosti povezane s pozitivnejšim doživljanjem strahu. Za nekoga je lahko situacija, ki bi se ji večina želela izogniti, tudi privlačna ali razburljiva. Raziskava sicer ni neposredno spremljala odzivov v resničnih nevarnih okoliščinah, zato iz nje ne moremo sklepati, kako bi se posamezniki dejansko vedli ob grožnji. Nakazuje pa, da lahko isto situacijo, ki pri večini vzbudi predvsem strah in željo po umiku, nekateri posamezniki z izrazitejšimi psihopatskimi lastnostmi doživljajo tudi kot vir prijetnega vznemirjenja.
To lahko pomaga razumeti tudi večjo pripravljenost nekaterih posameznikov na tveganje. Če nevarnost ne sproži dovolj močnega opozorilnega občutka ali če je vznemirjenje prijetnejše od nelagodja, je lahko odločitev za tvegano vedenje lažja.
PREBERITE TUDI:
Razumejo, da nas boli, vendar jih naša bolečina ne prizadene
Ena najpomembnejših značilnosti psihopatije je povezana z empatijo, a tudi empatija ni ena sama sposobnost.
Ko prijateljica pripoveduje o izgubi bližnjega, lahko razumemo, kaj doživlja, in si predstavljamo, zakaj je žalostna. Temu pravimo kognitivna empatija. Hkrati se nas lahko njena bolečina čustveno dotakne, začutimo žalost, sočutje ali nelagodje. Ta odziv je povezan s čustveno oziroma afektivno empatijo.
Pri posameznikih z izrazitimi psihopatskimi lastnostmi je pogosto bolj prizadeta prav čustvena empatija. Nekateri lahko zelo dobro prepoznajo, kaj drugi občutijo, vendar njihova stiska v njih ne sproži običajnega sočutnega odziva. Če opazijo, da je partner žalosten, lahko razumejo, kaj ga je prizadelo, in vedo, kaj bi mu pomagalo. Toda njegove žalosti ne doživljajo kot nekaj, kar bi tudi njih same čustveno vznemirilo ali spodbudilo k tolažbi.
Prav tu se pokaže pomembna razlika. Večino med nami tuja bolečina vsaj do neke mere prizadene, zato imamo tudi notranjo spodbudo, da bi jo omilili. Pri posamezniku z izrazito zmanjšano čustveno empatijo je lahko ta spodbuda šibkejša. Še vedno se lahko odloči, da bo pomagal, vendar njegova odločitev ni nujno povezana z občutkom sočutja.
Po drugi strani pa mu sposobnost prepoznavanja čustev omogoča tudi, da razume, kaj drugega najbolj prizadene, in to znanje uporabi v svojo korist. Samo prepoznavanje čustev torej še ne zagotavlja obzirnega ravnanja.
Ali se lahko psihopat zavestno odloči za empatijo?
Še zanimivejše vprašanje je, ali je zmanjšana empatija trajna nezmožnost ali pa se lahko pod določenimi pogoji vendarle pojavi.
Leta 2013 so raziskovalci na Nizozemskem izvedli raziskavo, v kateri je sodelovalo 18 moških s psihopatijo iz forenzičnega okolja in 26 moških iz kontrolne skupine. Med slikanjem možganov s funkcionalno magnetno resonanco so udeležencem predvajali kratke posnetke čustveno obarvanih interakcij med ljudmi, med drugim prijetnih in bolečih dotikov rok.
Najprej so posnetke zgolj opazovali. Pri udeležencih s psihopatijo so raziskovalci zaznali šibkejšo spontano aktivacijo možganskih območij, ki sodelujejo tudi pri doživljanju podobnih občutkov. Nato so jim naročili, naj se poskušajo vživeti v osebe na posnetkih in občutiti, kar občutijo one. Razlika med skupinama se je ob tem izrazito zmanjšala.
Ugotovitev je bila presenetljiva, saj je nakazovala, da pri psihopatiji morda ni vedno težava v popolni nezmožnosti čustvenega odzivanja na druge, ampak tudi v tem, da se takšen odziv ne sproži spontano. Ko so udeleženci pozornost zavestno usmerili v doživljanje druge osebe, so se njihovi možganski odzivi spremenili.
Seveda to še ne pomeni, da lahko vsak posameznik s psihopatijo po želji vključi empatijo ali da je mogoče z enim navodilom spremeniti njegovo vedenje. Raziskava je bila majhna, zajemala je posebno skupino moških in merila je možgansko aktivnost, ne pa tudi njihove dejanske pripravljenosti pomagati drugim.
Vseeno pa je raziskava nakazala, da pri nekaterih posameznikih s psihopatijo sposobnost empatije ni povsem odsotna. Težava je lahko predvsem v tem, da se na čustva drugih ne odzovejo spontano, medtem ko lahko zavestno usmerjanje pozornosti v njihovo doživljanje okrepi njihov empatični odziv.
Kaj pa krivda in obžalovanje?
Občutek krivde je neprijeten, vendar ima v našem življenju pomembno vlogo. Ko ugotovimo, da smo nekoga prizadeli, nas lahko spodbudi k opravičilu, popravljanju škode ali spremembi vedenja. Pri psihopatiji je ta notranji mehanizem pogosto oslabljen.
To ne pomeni, da posameznik ne more razumeti, da je storil nekaj napačnega. Lahko zelo dobro pozna družbena pravila, razume posledice svojega ravnanja in ve, kaj drugi od njega pričakujejo. Toda med razumevanjem moralnega pravila in čustvenim doživljanjem njegove kršitve lahko obstaja precejšnja razlika.
Nekdo lahko na primer obžaluje, da je lagal, ker je izgubil zaupanje partnerja ali ker je zaradi laži utrpel neprijetne posledice. Ni pa nujno, da ob tem občuti tudi bolečino zaradi prizadetosti, ki jo je povzročil partnerju.
Takšna razlika je pomembna, saj navzven oba odziva lahko delujeta podobno. Posameznik se opraviči, obljubi spremembo in morda celo pokaže razočaranje nad razpletom dogodkov. Iz samega opravičila pa ne moremo vedeti, kaj ga je k temu spodbudilo.
Prav tako odsotnost močnega občutka krivde še ne pomeni, da posameznik ni sposoben razumeti odgovornosti. Moralno vedenje ni odvisno samo od čustev. Nanj vplivajo tudi naučena pravila, osebne vrednote, presoja posledic in zavestne odločitve. Vseeno pa lahko zmanjšana čustvena občutljivost za trpljenje drugih oslabi enega od pomembnih razlogov, zaradi katerih se običajno vzdržimo škodljivega vedenja.
Lahko psihopati ljubijo?
To je verjetno eno najtežjih vprašanj, saj ljubezen ni enotno čustvo, ki bi ga lahko preprosto izmerili. Vključuje privlačnost, navezanost, bližino, skrb, zaupanje, željo po skupnem življenju in pripravljenost upoštevati potrebe drugega.
Posamezniki z izrazitimi psihopatskimi lastnostmi lahko doživljajo privlačnost, naklonjenost in zadovoljstvo ob bližini določene osebe. Lahko si želijo partnerskega odnosa in ga tudi vzdržujejo. Toda način, kako doživljajo navezanost, kako se odzivajo na partnerjevo ranljivost in koliko so pripravljeni njegove potrebe postaviti ob bok svojim, se lahko precej razlikuje.
Nekateri lahko odnos doživljajo predvsem skozi to, kaj jim prinaša. Drugi so lahko sposobni trajnejše navezanosti, vendar imajo težave z odzivanjem na partnerjevo čustveno stisko. Raziskave za zdaj ne omogočajo preprostega odgovora, ali in kako globoko lahko ljubijo vsi posamezniki s psihopatijo.
Posebej pomembno je, da zmanjšane empatije ne enačimo samodejno z nezmožnostjo ljubezni, prav tako pa iz izjave »ljubim te« ne moremo sklepati o kakovosti posameznikove čustvene navezanosti.
V partnerskem odnosu se zato ni smiselno osredotočati samo na vprašanje, kaj nekdo občuti. Pomembno je tudi, kako ravna, kadar njegove želje niso usklajene z našimi, kako se odziva na naše meje in ali prevzema odgovornost, kadar nas prizadene.
Čustvena hladnost ne pomeni, da v sebi ne doživljajo nemira
Ko si predstavljamo psihopata, pogosto pomislimo na nekoga, ki je vedno miren, samozavesten in popolnoma obvladuje svoja čustva. Toda takšna podoba ne velja za vse.
Pri nekaterih posameznikih so izrazitejši neustrašnost, hladnost in šibkejši odzivi na določene čustvene dražljaje. Pri drugih se pojavljajo impulzivnost, razdražljivost, frustracije in težave z obvladovanjem vedenja. Tudi navidezna odsotnost sočutja zato še ne pomeni odsotnosti intenzivnega notranjega doživljanja.
Raziskave so tudi pokazale, da so psihopatske lastnosti povezane s težavami pri uravnavanju čustev. Povezava je bila posebej izrazita pri lastnostih, povezanih z impulzivnim in neodgovornim življenjskim slogom.
To pomeni, da lahko posameznik, ki se razmeroma šibko odziva na trpljenje drugih, hkrati težko obvladuje lastno jezo ali frustracijo. Njegovo čustveno doživljanje ni nujno splošno oslabljeno, ampak se lahko razlike pokažejo predvsem pri določenih čustvih in okoliščinah.
Ali so lahko psihopati žalostni in osamljeni?
Če se nekdo težko vživi v bolečino drugih, ali to pomeni, da tudi sam ne more trpeti? Raziskave kažejo, da ni tako. Posamezniki z izrazitimi psihopatskimi lastnostmi lahko doživljajo žalost, tesnobo, osamljenost in občutke zavrnitve, čeprav se intenzivnost in način njihovega doživljanja med posamezniki razlikujeta.
Zanimiv vpogled je ponudila raziskava, v kateri so znanstveniki preučevali odzive na socialno izključevanje. Udeleženci z izrazitejšimi psihopatskimi lastnostmi so igrali računalniško igro podajanja žoge, pri kateri so jih navidezni soigralci postopoma prenehali vključevati. Raziskovalci so spremljali, kako se ob tem spreminjajo njihovi občutki in telesni odzivi. Po izključevanju so udeleženci poročali o manj veselja in več jeze, pri nekaterih pa so zaznali tudi izrazitejše telesne znake vznemirjenosti.
Raziskava je tako pokazala, da tudi posamezniki z izrazitimi psihopatskimi lastnostmi niso nujno ravnodušni do zavrnitve. Vendar se lahko njihova čustvena bolečina izrazi drugače, kot bi pričakovali. Namesto žalosti ali potrebe po tolažbi se lahko pojavi jeza oziroma frustracija.
Podobno velja za osamljenost. Zmanjšana sposobnost sočustvovanja z drugimi še ne pomeni, da posameznik nima potrebe po bližini, sprejetosti ali pripadnosti. Lahko pogreša družbo, si želi partnerskega odnosa in občuti stisko, kadar je zavrnjen. Ob tem pa ni nujno, da se na potrebe in čustva bližnjih odziva tako, kot bi ti pričakovali.
Prav v tem se lahko skriva eno največjih nasprotij njihovega čustvenega življenja: posameznik lahko močno občuti lastno prizadetost, medtem ko se na prizadetost drugega odzove precej šibkeje.
Če nekdo čuti drugače, ali se lahko nauči tudi drugače ravnati?
Psihopatije ne moremo razumeti kot preprostega pomanjkanja čustev, ki bi ga bilo mogoče odpraviti tako, da posameznika naučimo sočutja. Gre za zapleten preplet osebnostnih značilnosti, razvoja, izkušenj in načinov odzivanja na okolje.
Nekatere raziskave nakazujejo, da je mogoče določene čustvene in vedenjske odzive spreminjati, vendar so dokazi o dolgoročni učinkovitosti obravnav pri odraslih z izrazito psihopatijo še omejeni. Pomembna je tudi razlika med zmanjšanjem škodljivega vedenja in spremembo notranjega čustvenega doživljanja. Nekdo se lahko nauči bolje nadzorovati impulze, upoštevati posledice svojih dejanj in spoštovati meje drugih, ne da bi nujno začel občutiti enako stopnjo empatije kot večina.
Prav zato je pri razumevanju psihopatije pomembno, da se ne ustavimo pri vprašanju, katera čustva posamezniku manjkajo. Zanimati nas mora tudi, kako se odloča, kaj ga motivira in kako njegovo notranje doživljanje vpliva na odnose.
Navsezadnje tudi v vsakdanjem življenju ne ravnamo vedno v skladu s svojimi občutki. Včasih pomagamo, čeprav ne občutimo posebnega sočutja. Drugič nekoga prizadenemo, čeprav nam je zanj iskreno mar. Čustva pomembno usmerjajo naše vedenje, vendar ga ne določajo v celoti.
Psihopatija nam tako odpira zanimivo vprašanje, koliko našega moralnega ravnanja temelji na tem, kar občutimo, in koliko na tem, za kar se zavestno odločimo? Odgovor je pomemben tudi zunaj raziskovanja psihopatije. Razumeti, kaj drugi občutijo, je namreč le del odnosa. Drugi del se pokaže v tem, kaj s tem razumevanjem naredimo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
