Arhiv Štajerskega Tednika

Znake preutrujenosti lahko hitro prepoznamo, saj človek postaja nerazpoložen, težko se osredotoči, pogosto je neroden in preprosto dovzeten za različne prehlade in viruse. Nenehno zanemarjanje potrebe po počitku in razbremenitvi pa posameznika peljejo do nevarne točke, izgorelosti. Ko ta nastopi, zgolj počitek več ne pomaga, saj je ravnovesje človeka povsem porušeno. Potrebna je strokovna pomoč. Miloš Židanik iz psihiatrične bolnišnice Ormož je povedal: „Osebe se po pomoč najpogosteje obrnejo takrat, ko svojega dela ne zmorejo več. Brez energije, volje, v strahu pred izgubo službe, polni občutkov krivde, sramu, občutkov manjvrednosti in s slabo samopodobo. Depresivni in prestrašeni.“

Številke so v porastu, odkar smo vstopili v kapitalizem

„Mislim, da so številke v porastu, odkar smo zabredli v kapitalizem, ki ga ne zanima človek, temveč samo čim višji zaslužek v čim krajšem času. Delavec je postal zamenljiv strošek. Pomembno je samo, koliko je proizvedel ta mesec in ne, koliko je zmogel zadnjih 30 let. Težko je. Pričakovanja so, da smo vsi popolni. Storilnostno naravnani, sposobni, bistri, ustvarjalni, hkrati pa vedno dobre volje. Takšna družbena klima prav vodi v izgorelost. Vodi tudi v to, da delavci znake izgorevanja skrivajo, ker se bojijo izgube službe. Skrivajo jih tudi pred sabo. Nujno je, da si dovolimo biti nepopolni, da si dovolimo čutiti psihično stisko in da se znamo tudi ustaviti in odpočiti. Sicer bomo potrebovali močnejši notranji pritisk, depresijo in strah, da ne bomo mogli več funkcionirati. Potem pa se bomo morali ustaviti, ker ne bo več šlo naprej. Pomembno je torej, da se zavedamo svojih meja, svojih zmožnosti. Ter da se pri njih ustavimo. Je pa dobro pri tem imeti nekoga ob sebi, ki nam to dovoli. Če že ne drugega, pa vsaj psihiatra,“nadaljuje Židanik.

Izgorelost ne izbira po starosti in spolu ali poklicu

Preberite več v Štajerskem Tedniku