Arhiv Štajerskega Tednika

Zaradi operacije čeljusti je moj imunski sistem gotovo oslabljen, zato povišano temperaturo pripišem posegu izpred treh dni. Nobenih drugih bolezenskih znakov ni.  Ker termometer vztraja pri dobrih 38 stopinjah Celzija še po nekaj dneh, pokličem svojega zdravnika. Ta meni, da gre za vnetni proces po operaciji, ki ga bomo odpravili z antibiotikom, a pred tem predlaga testiranje. Da me bodo iz ptujskega zdravstvenega doma poklicali še tisti dan oziroma najkasneje naslednji dopoldan, dodaja.

Peš ali drive-in testiranje?

In sledi čakanje. Vsak, ki je bil v podobni situaciji, bo razumel mojo neučakanost. Ker klica iz ZD Ptuj ni, naslednje jutro pokličem sama in dobim termin že čez slabo uro, vmes pa pokličem še svojo zobozdravnico, ki mi takoj predpiše antibiotik. »Pridite na parkirišče za bolnišnico,« mi je rečeno. Tam so šotori, kontejnerji, ograje … Grem mimo napisa Covid-19 otroci in najdem še dva: Covid-19 odrasli in Covid-19 migranti. Medtem ko se čudim nenavadni klasifikaciji ljudi, potrkam na vrata kontejnerja, a brez odgovora. Mimo pride sestra, ki ničesar ne ve. »Počakajta, bo že kdo prišel,« reče meni in gospodu, ki se mi medtem pridruži. Dve ograji proč je v šotoru drive-in testiranje, tudi sestra v vesoljski opremi nama svetuje, naj počakava. Minevajo minute, piha močan veter, kuha me vročina, postajam nestrpna. Znova se obrnem na »vesoljko«. Končno jo zanima, ob kateri uri sem naročena in kako se pišem. »Ja kaj vam niso povedali, da morate k meni? Pojdite po avto in se pripeljite sem.«

Bolni naj čakajo zunaj

Preberite več v Štajerskem Tedniku