Arhiv NTRC

Najbrž se je želja po zdravniškem poklicu v njem porodila že v otroških letih, ko je med odraščanjem v vasi Breg pri Polzeli pri delu opazoval očeta, družinskega zdravnika. Če je bilo treba, je bolnike ob koncu tedna sprejemal tudi v domači hiši. Sedem let je bil star, ko je njegov oče zaradi infarkta umrl. Po končani medicinski fakulteti se je zaposlil v celjski bolnišnici. Najprej ga je najbolj zanimala travmatologija, a si je premislil, ko je med sekundariatom prišel na ginekološko-porodniški oddelek. »Prevzela sta me razgibano delo in adrenalin. V tistem času je bil predstojnik ginekološko-porodniškega oddelka primarij Vladimir Weber. Bil je moj prvi mentor. Cenim ga tudi zato, ker se je v takratnih težkih časih odločno zavzel za mlade zdravnike. Za to se mu ponovno iskreno zahvaljujem,« je poudaril na začetku pogovora.

Mnogi hvalijo vašo strokovnost ter odnos do bolnic in sodelavcev. Zato ne preseneča, da si vas želijo za sodelavca tudi v drugih zdravstvenih ustanovah. A nobenega povabila še niste sprejeli. Zakaj?

Ker nobena ponudba ni bila boljša ... (smeh) No, šalo na stran. Glede na to, da so plače zdravnikov v javnosti vroča tema, bi rad poudaril, da smo zdravniki dobro plačani, a nikoli ne bomo plačani za vse, kar naredimo. Svojega poklica ne opravljam zaradi zaslužka, ampak zato, ker mi je delo všeč. Je pa res, da bi bilo bolj pošteno, če bi me bolje plačali za vse nadure, ki jih opravim. Zaposlitev bi zamenjal le, če bi imel možnost operativno-kirurškega dela, kar me zadnja leta najbolj veseli.

Pri današnji generaciji mladih zdravnikov opažate, da se bolj zavedajo vrednosti prostega časa in življenja z družino. Vi ste dali na prvo mesto kariero. Bi danes storili drugače?

Bi. Zagotovo bi več časa posvetil družini. Obžalujem, da nisem bil pogosteje s sinovoma v njunem zgodnjem otroštvu. Zaradi želje po dodatnem izobraževanju in delu sem bil prepogosto odsoten. Zavedam se, da za zasebno življenje to ni bilo dobro. Je pa bilo koristno za javni zdravstveni sistem, ker se je z manjšim številom ljudi lahko opravilo več dela. Mlajši kolegi se vrednosti zasebnega življenja bolj zavedajo. In prav je tako. Ni na posamezniku, da nosi težo sistema.

Prisotni ste bili pri številnih porodih. Se po vseh teh letih v vas še vedno prebujajo občutki ganjenosti?

Seveda. Pravzaprav sem z leti vedno bolj očaran nad popolnostjo ženskega telesa, v katerem se razvija novo življenje. Rojstvo je čudež. Včasih sem bil pri carskem rezu, ko sem vzel otroka iz materinega trebuha, tako navdušen, da bi ga kar odnesel s seboj ... Radostno vzdušje v porodni sobi ob rojstvu otroka rad popestrim z izvirno dobrodošlico, v kateri nanizam nekaj podatkov. »Danes je lep sončen dan, zunaj je 25 stopinj Celzija, predsednik države je ... » Tako otrok ve, v kakšno okolje je prišel. (smeh) Zaposleni v ginekologiji in porodništvu imamo res privilegij, da smo lahko prisotni pri tako osrečujočih dogodkih. Če seveda porod mine brez zapletov.

Žal do zapletov pri porodu prihaja, a sodeč po statistki pri nas k sreči ne tako pogosto kot marsikje drugje po svetu.

Naše javno zdravstvo je po številnih objektivnih kazalcih, kamor sodijo tudi podatki o umljivosti novorojenčkov, dojenčkov in porodnic, med najboljšimi na svetu. Statistični podatki glede perinetalne umrljivosti ali maternalne smrtnosti kažejo, da smo vedno med prvimi tremi najboljšimi državami, včasih celo na prvem mestu, pri čemer se primerjamo z najbolj urejenimi skandinavskimi državami.

Čemu to pripisujete?

Zasluga gre preventivi na primarni ravni zdravstvenega varstva. Tako že pred porodom lahko zaznamo morebitne nepravilnosti ali bolezenska stanja pri materi ali otroku in se lahko nanje učinkovito odzovemo. Porod je zgolj konec procesa. Zato je umrljivost dojenčkov, kar je kazalec kakovosti zdravstvenega sistema in družbenega standarda, v Sloveniji zelo nizka – med tisoč novorojenčki letno v povprečju umrejo dva ali trije. V sodobnem porodništvu se sicer ne bi smelo zgoditi, da bi otrok ali mati med porodom umrla. Če do tega pride, primer temeljito preučimo s pomočjo presoje zunanje komisije. Skušamo najti rešitve, da bi se to čim redkeje ponovilo.

V celjski porodnišnici imate letno od 1.600 do 1.700 porodov, kar je skoraj polovico manj kot pred 30 leti. Število porodov še vedno upada?

Vsako leto jih je za nekaj odstotkov manj. V zadnjih letih je po vsej Sloveniji rodnost padla pod 20 tisoč, kar je meja za naravni prirastek. Zmogljivosti celjske porodnišnice sicer zadoščajo za več porodov, toda težavo nam povzroča pomanjkanje kadra, tako medicinskih sester in diplomiranih medicinskih sester kot tudi zdravnikov. Če bi želeli delati po zakonskih normativih za zdravnike, potrebujemo najmanj 16 specialistov, ginekologov in porodničarjev. Trenutno jih imamo na papirju 11, a dejansko še manj zaradi bolniških in porodniških odsotnosti. Zato smo tudi tisti, ki se bližamo šestdesetemu letu, prisiljeni dežurati. Veselim se letošnjega in naslednjega leta, ko bodo začeli k nam prihajati specializanti, čeprav kadrovske vrzeli tudi z njimi ne bomo povsem zapolnili, saj se bodo nekateri sodelavci upokojili. Šele čez tri ali štiri leta se bomo kadrovsko vsaj nekoliko okrepili.

Približno 150 ginekologinj in ginekologov ste v javnem pismu odgovorne v državi opozorili, da več kot 200 tisoč deklet in žensk, starejših od 13 let, nima izbranega ginekologa. Med drugim poudarjate, da se bodo do leta 2026 upokojili vsi tisti, ki izpolnjujejo pogoje, zato bo brez ginekologa ostalo še 150 tisoč žensk. Ste odziv na pismo že prejeli?

Žal ne. In v tem je bistvo problema. Imamo zelo zaskrbljujoče stanje, vendar se o najbolj akutnih problemih sploh ne pogovarjamo, kaj šele, da bi jih začeli reševati. To je zame nepojmljivo. V nebo vpijoče neodgovorno. Nekateri kolegi v naši porodnišnici so se odločili, da ne bodo več delali več kot predvidevajo zakonske omejitve – 40 plus 8 ur. Zato smo prisiljeni ginekološke ambulante začasno odpovedovati. Ženske so upravičeno jezne, jih povsem razumem. A le tako lahko zagotovimo nemoteno delovanje nujnih storitev v porodnišnici. Kot predstojnik oddelka sem se zaradi kadrovske stiske včasih zelo obremenjeval, tudi spal nisem, saj sem imel občutek, da smo izdali ljudi. Zdaj presodim, kaj je najbolj pomembno, ker dodatnih zdravnikov ne morem vzeti iz omare. Tisti, ki delamo, so zato bolj izčrpani. Zdravniki in medicinske sestre odhajajo, čakalne dobe se še vedno podaljšujejo.

Zakaj politika kritičnih razmer v zdravstvu ne rešuje?

Upam si trditi, da zato, ker trenutno med odločevalci v državi ni volje za to. Zakaj ni volje, je drugo vprašanje, ki ima po mojem mnenju dva odgovora. Zato, ker ne razumejo, v čem je problem, ali imajo svoje razloge, da nakopičenih problemov ne rešujejo. Menim, da sta potrebna le odločna volja in dogovor, s čimer bi vsaj zaustavili nadaljnje slabšanje razmer. Potem bo potrebno kakšno desetletje kakovostnega dela, da bomo naš javni zdravstveni sistem pripeljali tja, kjer je nekoč že bil. Danes žal niti ne vemo, kam gremo.

Vlada je napovedala, da bo dokončno razmejila javno in zasebno zdravstvo ter odprla tretjo medicinsko fakulteto. Sta to rešitvi v pravo smer?

Preberite še ...

Zanimivosti · Oglas

Toplotne črpalke: Pametna naložba za varčno, trajnostno in udobno ogrevanje vašega doma

Ne. To je zgolj spuščanje megle, da mine čas. Fakulteta niso le zidovi, to je ustanova, ki mora imeti zagotovljeno vso podporno infrastrukturo. Tudi če bo zaživela, bomo prve zdravnike dobili šele čez osem ali deset let. Tudi razmejitev javnega in zasebnega zdravstva sama po sebi ne bo rešila ničesar, če denar ne bo sledil bolniku. Danes plačujemo zdravstveno zavarovanje, ki nam na papirju sicer omogoča vse, a dostopa do storitve, ki jo potrebujemo, nimamo. Če bi denar sledil bolniku, bi zdravstvena zavarovalnica plačevala tiste storitve, ki jih zavarovanci res potrebujejo. Takšne prakse poznamo iz tujine. Bolnik lahko gre kamorkoli in storitev, ki jo je prejel, uveljavi pri svoji zavarovalnici. Ni pomembno, ali je bil zdravljen v zasebni ambulanti ali javni bolnišnici. Ker ima bolnik plačano zdravstveno zavarovanje, mu zavarovalnica ceno storitve, za katero je zavarovan, prizna. In kaj se dogaja danes? Če se gre kdo zdravit v tujino, mu zavarovalnica povrne stroške, v Sloveniji pa ne. Mi znate to pojasniti? Trenutno niso vse zdravstvene kapacitete v naši državi izkoriščene. Če bi denar sledil bolniku in bi plačevali storitev, ki jo je prejel – ne glede na to, kje – bi odpravili polovico problemov. Ko sem bil član zdravstvenega sveta ministrstva za zdravje, smo predlagali marsikatero rešitev, ampak niso prišle skozi sito odločevalcev.

V nekaterih državah so uzakonili evtanazijo, s čimer osebam z neozdravljivo boleznijo omogočajo, da končajo trpljenje. Glede na to, da o tem razmišljamo tudi v Sloveniji, me zanima, ali jo zagovarjate.

Moje mnenje je, da je evtanazija upravičena le v izjemno redkih primerih. V mislih imam zelo hude in dolgotrajne bolezni, pri katerih medicina bolniku ne more več pomagati, zaradi česar hudo trpi. Takšno trpljenje denimo povzroča dušenje ob odpovedi pljuč. Človek pri polni zavesti tega ne bi smel dočakati. Občutka dušenja namreč ne znamo na preprost način odpraviti. Če bi bolnik v takšnem primeru izrazil željo po evtanaziji, mislim, da bi bila upravičena. A nisem prepričan, če je upravičena le zaradi bolečine ali druge kronične bolezni. Tudi na našem oddelku umirajo ženske po napredujoči rakavi bolezni. Vendar doslej nisem še pri nobeni zaznal, da želi umreti. Vse so govorile, da želijo doživeti vsaj še en dan. Dopuščam možnost, da si ljudje želijo umreti, a najprej se je treba vprašati, zakaj. Kakorkoli, tema evtanazije je večplastna, obsežna in zelo zahtevna. Ob tem se tudi sprašujem, ali je prav, da bi bilo v zakonodaji zapisano, da mora evtanazijo izvršiti zdravnik.

Bili ste ob svoji ženi, ko je umirala ...

Žena je doma umirala zaradi napredovane rakave bolezni, ki se je v zadnjih mesecih, ko zdravljenje ni bilo več učinkovito, zelo hitro poslabšala. Ker je imela kostne in možganske metastaze, je potrebovala zdravila proti bolečinam, vendar je imela to milost, da se zaradi možganskih metastaz v zadnjih tednih svojega stanja ni več zavedala. Bila je v blagi odsotnosti, nezavesti, spanju. Ni bila več sposobna komunikacije, v zadnjih dneh se ni več odzivala. Ko so postopoma začeli pešati vitalni življenjski znaki, je v nekaj urah umrla. Predsmrtna agonija težkega dihanja ni trajala dolgo. Ker sem bil ves čas ob njej, sem ji lahko dajal zdravila proti bolečinam. Vsaj želim si, da jih ni čutila in da se ni zavedala, da umira. In potem je v nekem trenutku ugasnila. S sinovoma smo bili takrat ob njej... Menim, da je prav, da človek umre doma, kadar je to mogoče. Da se svojci lahko v miru poslovijo od njega. Sicer tisti zaključni del zmanjka. Izguba ljubljene osebe zaradi tega sicer ni lažja, a jo sčasoma lažje sprejmeš.

Vas je strah smrti?

Smrti me ni strah. A se bojim, da bi bil hudo dementen, saj bi s tem že pred koncem izgubil sebe, svoje doživljanje sveta, spomine, odnose z ljudmi, vse, kar osmišlja moje življenje. 

 (Foto; Andraž Purg)

Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 27. junij 2024.