Arhiv NTRC

Lili Knafelc iz Zreč se spominja, kako se je nekega dne z družino povzpela na bližnji hrib in opazila, da težje dohaja svoja razigrana otroka. Še isti dan je začutila bolečino pri uriniranju, zato je naslednji dan obiskala zdravnico. Zaradi hudega vnetja je dobila antibiotik, a ni bil učinkovit. Ker je v trebuhu začutila zelo hudo bolečino, je šla na urgenco, kjer so po številnih preiskavah ugotovili, da gre za agresiven karcinom.

Kakšen je bil vaš prvi odziv na diagnozo?

Med vračanjem z urgence domov sem videla vse sivo, kot da je ves svet zamrznil. Prejela sem klic zdravnika, ki je dejal, da je podrobnejša preiskava pokazala še hujše stanje, kot je predvideval, saj je bolezen napredovala po celem trebuhu. V tistem trenutku sem pomislila na svoja majhna otroka, ki sem jima bila vse na svetu. Ves čas sem skrbela zanju, saj je bil moj mož pogosto službeno odsoten. V tistem trenutku groze, da bom umrla in bosta otroka ostala brez mame, sem naenkrat zaznala mravljinčenje po vsem telesu. Mišice so se začele nenadzorovano tresti, nisem mogla več govoriti. Ves moj nadzor je popustil. Takrat se je začelo dogajati nekaj nenavadnega. Sebe sem začela zaznavati povsem drugače.

Kako?

Bila sem povsem v drugi realnosti, v polju čiste energije. Z vsem bitjem sem zaznavala ljubečo energijo, kot da se še pred nekaj trenutki ni zgodilo nič strašnega. Povsem sem bila prepletena z mirom in s harmonijo. Takrat sem vedela, da v polnosti celim vse svoje ranjene dele. V duhu sem bila povezana z vsem. To ni bila ljubezen, ki jo spoznamo na tem svetu. Ta energija je bila mnogo več. Bila je veličastna, brezmejna in jaz sem bila del nje. Vedela sem, da sem del neskončne brezpogojne ljubezni že od nekdaj in da ta energija poganja vse v vesolju. Prvič v življenju sem zaznala blagodejen mir, srečo in harmonijo. Po tej izkušnji sem vedela, da bo z mano vse v najlepšem redu. Strah je popolnoma izpuhtel, kot da ga nikoli ni bilo. Doživela sem novo realnost in ob tem dojela, da sem v resnici čisto nekaj drugega, kot sem bila naučena.

Kaj ste spoznali?

Spoznala sem, da bolezen ni strašna, ampak me je prišla samo spomnit, naj se usmerim nazaj k sebi. Uvidela sem, kako zelo sem bila stroga do sebe in da se nisem imela rada. To je bilo ključno, da sem tako hudo zbolela. Spoznala sem tudi, da imajo misli in občutki izjemno moč in da z njimi vplivamo na svoje celice. Vsaka celica se odziva na našo energijo, saj ima zavest in hrani vse naše spomine. Zato je ljubezen do sebe tako zelo pomembna. In ta ljubezen do sebe ne pomeni, da smo samovšečni. To je veliko več. Ljubezen je tista, ki poganja celotno vesolje. Je najmočnejša energija. V trenutku prebuditve je strah izpuhtel. Sploh ni obstajal več. Spomnim se, kako sem po tej močni zunajtelesni izkušnji ponovno zaznala sebe v telesu, sedela sem na sedežni garnituri in bila povsem mirna. Fizično sem občutila, kot da je moje telo premajhno zame, kot da bi me nekdo stlačil v slamico. Čez čas je ta občutek zbledel, jaz pa sem imela vedno več energije in volje do življenja. Bilo je tako, kot da sem se na novo rodila. Vse mi je bilo jasno. Ko sem hodila po svetu, se mi je zdelo, kot da vse vidim prvič. Vsega sem se razveselila kot majhen otrok. Neskončna radost in navdušenje nad življenjem sta vrela iz mene. In to je prisotno še danes. Na vse gledam s čisto ljubeznijo, nič več me ne zmoti. Sem brez kančka sodbe.

Pravite, da ste pred boleznijo živeli v napetosti in strahu, želeli ste imeti nadzor nad vsemu, do sebe ste imeli zelo velika pričakovanja.

Upirala sem se življenju, pretirano občutljiva, drugi so me zlahka prizadeli, utapljala sem se v strahovih in se ozirala na to, kaj bodo drugi rekli. Imela sem nizko samopodobo, polna sem bila zamer in žalosti. Spraševala sem se, zakaj je svet tako krut in kaj jaz sploh delam tukaj. Utapljala sem se pod težo občutkov, da me nihče ne razume. Ko pa sem se znašla med življenjem in smrtjo, sem v trenutku spoznala pravo resnico našega obstoja.

Ste se zdravili tudi po načelih uradne medicine?

Preberite še ...

Zanimivosti

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Po zunajtelesni izkušnji sem bila drugačna, vedela sem, da sem si sama ustvarila oziroma zmanifestirala bolezen, ker sem bila žrtev stresa in napačnih miselnih procesov. Vedela sem tudi, kakšne brezmejne sposobnosti imam. Na vse sem začela gledati drugače. Tudi na medicino. Vedela sem, da mi zdravniki želijo pomagati, ampak jasno mi je bilo, da moram velik del opraviti sama. Sprejela sem operacijo, a bolj zaradi drugih kot zaradi sebe. Da se ne bi bali zame, saj je bolezen že zelo napredovala. Ko so mi predlagali kemoterapijo, ki bi mi po njihovem mnenju podaljšala življenje, sem vedela, da tega ne potrebujem. Moj um je bil ob trenutku zunajtelesnega doživetja tako »zresetiran«, da sem v trenutku prepoznala, kaj je resnica in kaj ne. Nadvladala sem vsa omejujoča prepričanja in vedela, da bo z mano vse dobro. Da bodo celice sledile moji novi energiji in da bom dosegla zdravje.

Kako živite danes?

Na življenje gledam povsem drugače. Danes živim kot razposajen otrok v odraslem telesu. Vsakega dne se zelo razveselim, vsak trenutek doživljam kot darilo. Neizmerno sem hvaležna, da lahko opazujem svoja otroka, kako odraščata. Živim v polnem zavedanju, saj vem, da smo vsi povezani z neskončno navzočnostjo in da smrt v resnici ne obstaja. To me je v bistvu najbolj osrečilo. Vem, da se vse dogaja v naše najvišje dobro in kako pomembno je, da na tem svetu postavimo meje in se ne izčrpavamo. Hvaležna sem, da mi je bila dana nova priložnost, saj danes zares živim, kakor bi pravzaprav moral vsak – popolnoma brez stresa.

Sodobna znanost dokazuje, da je strah čustvo, ki ogroža naše zdravje, ker slabi naš imunski sistem.

Strah je izjemno strupena energija in nas dokazano lahko uniči. Če nas je strah tu in tam, nam ne bo hudega. A če postanemo ujetniki strahu, ta nižja energija dokazano ugasne imunski sistem in poškoduje naše fizično telo. Moja izkušnja z enotnim poljem – kvantni fiziki ga imenujejo kvantno polje – me je naučila, da si strah ustvarimo sami v svojem umu. V resnici strah sploh ne obstaja. Ko nas postane strah, je to odziv našega telesa na nek dogodek zaradi preteklih spominov. Strah se ob podobnih okoliščinah aktivira samo zato, da prepoznamo v sebi višje sposobnosti, s katerimi lahko te spomine nadvladamo. V vsaki situaciji pridemo do razpotja. Življenje nam z namenom pokaže dve poti. Ena je pot strahu, druga je pot ljubezni. Ena uničuje, druga nas krepi. Varno je, da zaupamo sebi in izberemo pot ljubezni, ker je to naša prava narava. Moje zdravje in novo življenje sta posledici izbire prave pot. Poti ljubezni. Z ljubeznijo sem sprejela svoje bolno telo in ga negovala. In prišel je dan, ko bolezni v mojem telesu ni bilo več.

Intervju si v celoti preberitev v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšel 15. oktobra.