Ko "hik" ni več nedolžen: Kdaj zaradi kolcanja potrebujemo zdravnika?
Kolcanje je le razdražena trebušna prepona in večinoma mine samo od sebe. A kadar vztraja več kot dva dni, vam telo morda nekaj sporoča.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Kolcanje večinoma jemljemo kot nadlogo, ki sama pride in sama gre. Običajno se zgodi po prehitrem obroku ali kozarcu gazirane pijače, mine pa še preden ga zares opazimo. A obstaja meja, pri kateri ta nedolžni "hik" postane razlog za obisk zdravnika.
Zakaj sploh kolcamo?
V medicini se kolcanje imenuje singultus. Za vsakim "hik" stoji ena sama stvar, in to je razdražena trebušna prepona. To je mišica med prsnim košem in trebuhom, ki sicer poganja naše dihanje. Ko se nenadoma in nenadzorovano skrči, se glasilke hipno zaprejo in nastane tisti značilni glas.
Za vsem skupaj stoji draženje živcev, ki upravljajo prepono, predvsem freničnega in vagusnega živca. Zagotovo pa ne zato, ker bi nekdo pomislil na vas.
Tri vrste kolcanja
Zdravniki kolcanje delijo glede na to, koliko časa traja, in prav ta podatek pove, ali gre za nedolžno epizodo ali za nekaj, kar je vredno preveriti. Prehodno kolcanje traja nekaj sekund ali minut, vztrajno traja dlje kot 48 ur in vse do enega meseca, trdovratno pa več kot mesec dni. Prva vrsta je tista, ki jo poznamo vsi. Drugi dve pa sta razlog, da pokličete zdravnika.
Zanimivost: 68 let brez premora
Najbolj osupljiv primer v zgodovini je Američan Charles Osborne. Začel je kolcati leta 1922, ko je dvigoval prašiča za zakol, in ni prenehal vse do leta 1990. Torej kar 68 let, kar mu je prineslo vpis v Guinnessovo knjigo rekordov.
Po ocenah je kolcnil med 20- in 40-krat na minuto in v življenju skupno okoli 430 milijonov krat. Kolcanje se mu je leta 1990 nepojasnjeno ustavilo, leto pozneje pa je umrl, ne da bi zdravniki kdaj zanesljivo ugotovili vzrok.
Kdaj k zdravniku
Pravilo je preprosto: če kolcanje traja dlje kot dva dni, je čas za posvet z zdravnikom, saj je lahko znak resnejšega stanja. Posvet velja tudi, če so napadi tako močni, da motijo prehranjevanje, spanje ali dihanje.
Pri dolgotrajnem kolcanju gre lahko za vrsto vzrokov. Mednje sodijo draženje ali okvara živcev, motnje osrednjega živčevja, presnovne težave ter nekatera zdravila in čezmerno uživanje alkohola.
Pogost krivec je tudi refluks oziroma draženje želodca in požiralnika.
Nasvet
Pri običajnem, kratkotrajnem kolcanju večinoma pomagajo domači prijemi: zadrževanje diha, počasno pitje hladne vode ali umirjeno, globoko dihanje.
Ključno pa si je zapomniti uro: če napad ne popusti po dveh dneh ali ga spremljajo bolečine v prsih oziroma trebuhu, težave s požiranjem ali nespečnost, to ni več stvar domačih trikov, ampak postane razlog za obisk zdravnika.
